Naj mislim na to, kar je sveto,
želim, kar je v Tvojih mislih zame,
naj me uspeh nikoli ne prevzame,
zavedajoč se, da to bile le Tvoje so zasluge.
Odvračaj zlo od mene,
obleci me v čistost,
naj Sveti Duh deluje v meni.
Ti me vso prenovi zase:
naj bo mene vedno manj,
da vse več bo Tebe v meni.

Danijela Premzl

Naberi mi cvetov poezije,
v zbirko jih uredi,
poprej pa moj okus ugani.
Povej mi zanimivosti
iz tvojega življenja,
dovoli, da si izposodim
kaj iz tvojega razmišljanja.
Odkrito mi povej,
kje najdeš kvaliteto.

Bila bi nič brez njih, ki so si upali povedati tako, kot so zares čutili.
Bila bi nič, če oni to lepoto bi le zase ljubosumno čuvali.
Bila bi nič, če se me ne bi nekako dotaknili in mi oči odprli.
Bila bi nič brez njih, ki so me vzpodbujali.
Četudi znam in vem le malo,
pa mi je dano to,
da znam povsod odkriti lepoto.
In to vse zaradi njih, ki ljubijo življenje.

Danijela Premzl

Ti si ta, ki najbolje me pozna.
Ne preklicuješ danih možnosti.
Iz mene izvabljaš prijetne glasove.
Dan, ki mi je dan, je ves tvoj:
od zgodnjega jutra do pozne noči.
Vse, kar me dela mene, je od tebe,
omogočil si mi, da čutim, opazujem in spoznavam.
Jaz sem tvoja snov, ki jo po svoji volji oblikuješ.

Danijela Premzl

*
Damask

Deklici moji, zbudita se,
zbudita se, deklici moji.,
je jokajoč prosil oče,
ju držal v naročju,
rahlo potresel,
kot da hotel bi,
da se zbudita iz sanj
da ne bi več spali,
da ga pogledata,
da bi se nasmejali.

Za prijatelja
je dobro
le najboljše.
Bodi mu luč
sredi trde teme,
bodi mu pot
k dosegi smisla,
bodi mu obliž
na rano,
bodi mu preprosto blizu,
odpri mu srce,
objemi ga,
da bo vedel zagotovo,
da je nekje vedno nekdo,
ki mu bo ponudil
prijazno besedo…

Danijela Premzl

Za drugimi ponavljam
mnoge misli in
vedenjske vzorce,
malo tu in malo tam.

Zdi se kot da drugega ne znam.
A če odkrito priznam,
me sploh ni sram…

Danijela Premzl

Žalostim se samo zaradi tega,
ker nikoli ne bom mogla iztisniti iz sebe
vse lepote, ki naj bi bila v meni.
Le-to sem namreč dobila v dar,
ne toliko v telesnosti,
bolj v tem, da zmorem gledati z duhovnimi očmi.

Danijela Premzl

Moje srce je vzljubilo razum.
Moje želje so vzljubile voljo do tveganja.
Moje telo je vzljubilo duha.
Moje misli so vzljubile stvarnost.
Moja nemoč je vzljubila vero v uspeh in srečo.
Moj osamljen »jaz« je vzljubil prisotnost »ti«.
Moj sedanji trenutek je vzljubil lesk večnosti.
Moj sanjavi svet je vzljubil »akcijo«.
Moja svobodna volja je vzljubila vest in odgovornost.
Moje iskanje je vzljubilo pot.
Moje besede so vzljubile pomen.

Danijela Premzl

Vesela je s poletnim soncem obsijana,
igriva Ljubljanica spet vabi v naročje,
ob bregovih pod vrbami vsem nam dana,
kjer ladjic plove, prelepa si Ljubljana.

Tam z gradu pogled seže v daljave,
v planine ko sonce prepodi oblake,
vsakomur očem vabljivo pašo pravo,
iz okolice vrisk svatov glas harmonike.

Če imel bi krila poletel bi tja na planine,
kjer naš veličasten naš Triglav kraljuje,
pogled pritegnila bi lepa sedmera jezera,
veličasten zlatorog gams planinka domuje.

Besnela bi, kričala v nebo,
podirala prepreke, odpirala zemljo,
dvigovala valove, da strast ohladi,
bobnela v prsih, vesolje si te želi.

Gledam kako umira vse v tebi,
zmogel boš, zaupaj se meni,
rasteš z močjo vesoljne ljubezni,
začni končno vanjo verjeti.

Občuti kako slačiš telo,
se dviguješ nad vse kar je bilo,
izoblikuješ misli v preteklosti ujete,
peljale te bodo v prihodnost svetleče.

Sem srečal starca, rekel kako in kaj,
če mar po starih časih mu, le zakaj,
se sladko nasmeje mi ko spregovori,
lepše bilo takrat, tiste dneve in noči.

Veš dete si, so rekli takim tiste dni,
premlad si, trobezljaš se meni zdi,
neizkušen, v tebi le zvezdavost tli,
o našem času le preteklost govori.

Takrat zaupali smo si se, čutili enake,
zdaj gledam, nekateri ste kot spake,
čudaki, oblečeni v strgane so hlače,
bi rekel sramota, vidijo se mu še gate.

Zavladala je peklenska vročina,
takšna ki preizkuša meje vzdržljivosti,
tiste ki jo nosimo v sebi mi, živali,
vse kar raste in je dar narave nam.

Nato so se začeli preganjati oblaki,
vrtinčasti veter je dvigoval smeti, prah,
ponekod so omagala in popadala drevesa,
odkrivalo je strehe, ljudje so zbežali, se skrili...

Darilo dneva
je njegovo sporočilo.

Darilo dneva
je nešteto raznoterih
možnosti, priložnosti.

Darilo dneva
je zavedanje, spoznanje.

Iztekam se v brezkončno
čarobno morje časa;
obličje mi krasijo
trenutki izjemnosti.
Skrivnostno kdaj
poniknem v svojo dušo,
medtem ko je zunanji svet
ujet v svojo lakoto in sušo.

Danijela Premzl

Zate temeljito loščim stene svojega srca,
dokler v njem ne predramim
ognjemeta prečudovitih toplih barv.
Bolj kot sonce zažarijo
neponovljivi trenutki,
ko smem okušati tvojo nežnost.

Danijela Premzl

Ko od nekod kar trešči vame,
ko iznenada me tema objame,
od bolečine mi možgani otopijo,
odhaja svet, jaz tonem v agonijo.

Vsak zvok v glavo zareže kakor oster nož,
svetloba mi oči prebada,
v trenutku sem otrok, ne mož,
nemočen obstanem na robu prepada.

Prekrila z mesečino je senco dvoma,
v žalosti se utapljala, bežala od zloma,
s pogledom zavajala mimoidoče,
da polna je sreče, čeprav joče.

Žejni ljubezni iz srca so pili,
ob hladu s toplino so se pokrili,
ob nemiru prisluhnili utripu, ki bije,
še kamen v cvet ob njem se razvije.

Kot list sem na veji drevesa,
kot žarek sonca, ki ustvarja čudesa,
kot kaplja na vroči koži,
kot melodija, ki z vetrom kroži,
kot ptica sem visoko v letu,
v sanjah, v svojem svetu.

V daljavi tihi zvok svetlobe
odmeva v času, ki ga ni.
To tiho, živo melodijo
zrcalimo v ta svet...
... kadar nas v tem svetu ni.

Kjer v večer z gora odmevala je pesem,
samotne domačije na gričih še stojijo,
prisluhnil pevcem čutil bil sem srečen,
mi spomini nazaj spet daleč tja hitijo,

So peli fantje družine v večer, v noč,
iz gričev vasi pesem odmevala v dolino,
minili tisti časi, žal odšli so daleč proč,
ko petje iz srca vse napolnilo s toplino.

Konec.
Sprašujem se kaj je po koncu?
A odgovora ni, ker ga nihče ne pozna.
A je mogoče strah, tema, tišina...ali vse skupaj, ki se prepleta skozi neskončnost in ti greni še tiste kaplje poguma, ki so ti ostale.
Od kdaj?
Od začetka pa do konca.
Kaj sploh je konec?
Ali je samo beseda ali pa je konec.
Tega nihče ne ve, zato pa je konec... vznemirljiv in strašljiv trenutek, ko postaneš del nečesa kar ne poznaš.
Kaj je to?
Postaneš del tistega kar si in kar boš... NIČ .
Iz nič si nastal in v nič se povrneš.

Ponovno okenske police krasijo rože,
prijeten pomladni veter že pihlja,
z mojimi lasmi veselo se igra,
tiho, nežno pesem v uho mi šepeta.

Noč je temna, vse že mirno spi,
le spodaj na parkirišču je nemir,
mladina glasno razpravlja in kriči,
ko nekdo od stanovalcev hudo se razjezi.