Noben da nam ni dan,
da bi ga živeli tjavdan.

Če bi vedeli, da je poslednji,
bi še bil beden, zapravljen, navreden?

Da vse pade z neba, bi čakali
ali se za cilje bolj potrudili?

Bi vselej le o sebi govorili, tožili, težili
ali kdaj naravi in drugim prisluhnili?

Bi o ljubezni in dobroti le razpredali
ali z dejanji oboje priklicali?

Ljubi sin, ko vedel bi
kako me žalost vleče na vse strani
kako želja ubija duha
ti dati kar cel svet ima.

Pogleda sin mamo v oči
ji obriše solzo, si zaželi
njenega naročja, močan objem
da varen bi bil v njem.

Draga mama, nikar se ne boj
danes, jutri, za zmeraj sem tvoj
daješ mi vse kar me bogati
večno te bom ljubil, kot me ljubiš ti.

Ko zmogel razpreti bi krila, v nebo leteti
se približati soncu, v dlaneh zvezde imeti
se zliti s kapljami, ko kristali zvenijo
biti veter v laseh, dotikati se igrivo.

Bil sled bi ob tvoji stopinji
solza na licu, dar ljubezni silni
vzel dih ti kot rdečo obzorje
ko dan v noč tone.

Poneseš me do puhastih oblakov
na plesišče sončnih žarkov
pretakaš po žilah se kot čisti kristali
ki v mojem srcu bodo pristali.

Pritisk na prsih, teža
srce vse bolj se razteza
sila ti daje strah v kosti
kaj početi s toliko moči.

Telo je premalo, postaja pretesno
vsak čas te bo razneslo
slekel s sebe bi kar te varuje
ostane le duša, ki se dviguje.

Odkriva nov svet se, tebi neznan
ostati tukaj ali vstopiti vanj?
od daleč opazuješ, zbiraš moči
čustvo se stopnjuje, razum te slepi.

Se skrivaš, odkrivaš, občasno bežiš
v mrežah tujih želja zdaj živiš
iščeš, zanikaš to kar se rodi
do tebe ne more, nihče ti ne sledi.

Sam si, ta živa groza
nisi več daleč do živčnega zloma
viharji odnašajo vse kar si gradil
ko upanje vase si vsaj malo dobil.

Na pot ti pristopi nekdo tebi enak
še zmeraj udarjaš, da spregledal bi znak
pot, ki te pelje globoko, le poglej
v njej je svetloba, ljubezen brez mej.

Danes upanja ni ob meni
trgam bolečino s svojih kosti
v dihu še okus vodeni
danes, danes me ni.

Poslušam občutja, ki ječijo
žvenkljajo, si me lastijo
ovijajo okovje okrog vratu
pogoltnejo me v brezno strahu.

Podoba v črepinjah - dno
okušam žalost, bolečino, zlo
izgubljam bitko, zdrav razum
razneslo me bo ... buuum.

Tresla so se tla, zidove rušili orkani,
paralo se nebo, prostor v poplavi,
udarila je strela, vse je gorelo,
padala je toča, v krikih donelo.

Brezglavo bežiš, iščeš zatočišče,
sam si, nihče te ne išče,
moliš, da mora bi se končala,
v drug prostor, čas te poslala.

Iščeš smisel življenja, a tega ni,
zakaj sem rojen, zakaj se trpi?
izgubljaš bitko, želiš se predati,
še v istem trenutku za vedno zaspati.

Ne išči me -
sama pridem
iskat,
kar je v tebi
mojega.
Jemljem
neopazno,
s prefinjeno
tenkočutnostjo,
spoštljivo
in hvaležno.
Jemlješ tudi ti,
če mi je česa kdaj preveč.

Angel se
ustavil je
pri meni
in ukazal
moram:
PROČ!
Angel
bdel
nad
mano
je vso
noč.
Sanje
so bile
prehude,
pa je
rekel:
ZBUDI SE!

Lepota se odraža na vsakem kotičku.
Je skladnost oblike in forme.
Teži k popolnosti.
Ima pridih pravljičnosti.
Ljubezen njene poteze še požlahtni.
Krhka je in nežna,
očem tako potrebna.
Iznajdljiva je, samosvoja,
neklišejska,
spontana,
neponarejena…
Nosimo jo v sebi,
najdemo jo v bližnjemu,
ustvarjeni smo po njeni podobi.

Danijela Premzl

Ne bom si nadela drugega imena
samo zato, ker je včasih nevarno,
če nosiš srce na dlani,
sploh če si iz takega testa,
da ti tako ali tako lahko vse
že iz obraza preberejo.

Ne bom si nadela drugega imena,
ker bi me bilo sram,
da sem se tu in tam
postavila svojim čustvom v bran.

Ne boj se.
Zaupaj se
Nebeškemu Očetu.
On ne zapusti
svojega izvoljenega ljudstva.
Z mogočno roko
te bo branil,
varno vodil,
vso zlo bo premagal
in za vedno zmagal.

V misli se prikradeš mi
vedno, ko mi je hudo.
Vem, da tvoje mi srce
je še zdaj naklonjeno.

Nič nisem izgubila s tem,
ko imeti te ne smem.
Naj ti vedno bo lepo,
ko boš sam ali pa z njo.

Danijela Premzl

Naj mislim na to, kar je sveto,
želim, kar je v Tvojih mislih zame,
naj me uspeh nikoli ne prevzame,
zavedajoč se, da to bile le Tvoje so zasluge.
Odvračaj zlo od mene,
obleci me v čistost,
naj Sveti Duh deluje v meni.
Ti me vso prenovi zase:
naj bo mene vedno manj,
da vse več bo Tebe v meni.

Danijela Premzl

Naberi mi cvetov poezije,
v zbirko jih uredi,
poprej pa moj okus ugani.
Povej mi zanimivosti
iz tvojega življenja,
dovoli, da si izposodim
kaj iz tvojega razmišljanja.
Odkrito mi povej,
kje najdeš kvaliteto.

Bila bi nič brez njih, ki so si upali povedati tako, kot so zares čutili.
Bila bi nič, če oni to lepoto bi le zase ljubosumno čuvali.
Bila bi nič, če se me ne bi nekako dotaknili in mi oči odprli.
Bila bi nič brez njih, ki so me vzpodbujali.
Četudi znam in vem le malo,
pa mi je dano to,
da znam povsod odkriti lepoto.
In to vse zaradi njih, ki ljubijo življenje.

Danijela Premzl

Ti si ta, ki najbolje me pozna.
Ne preklicuješ danih možnosti.
Iz mene izvabljaš prijetne glasove.
Dan, ki mi je dan, je ves tvoj:
od zgodnjega jutra do pozne noči.
Vse, kar me dela mene, je od tebe,
omogočil si mi, da čutim, opazujem in spoznavam.
Jaz sem tvoja snov, ki jo po svoji volji oblikuješ.

Danijela Premzl

*
Damask

Deklici moji, zbudita se,
zbudita se, deklici moji.,
je jokajoč prosil oče,
ju držal v naročju,
rahlo potresel,
kot da hotel bi,
da se zbudita iz sanj
da ne bi več spali,
da ga pogledata,
da bi se nasmejali.

Za prijatelja
je dobro
le najboljše.
Bodi mu luč
sredi trde teme,
bodi mu pot
k dosegi smisla,
bodi mu obliž
na rano,
bodi mu preprosto blizu,
odpri mu srce,
objemi ga,
da bo vedel zagotovo,
da je nekje vedno nekdo,
ki mu bo ponudil
prijazno besedo…

Danijela Premzl

Za drugimi ponavljam
mnoge misli in
vedenjske vzorce,
malo tu in malo tam.

Zdi se kot da drugega ne znam.
A če odkrito priznam,
me sploh ni sram…

Danijela Premzl

Žalostim se samo zaradi tega,
ker nikoli ne bom mogla iztisniti iz sebe
vse lepote, ki naj bi bila v meni.
Le-to sem namreč dobila v dar,
ne toliko v telesnosti,
bolj v tem, da zmorem gledati z duhovnimi očmi.

Danijela Premzl

Moje srce je vzljubilo razum.
Moje želje so vzljubile voljo do tveganja.
Moje telo je vzljubilo duha.
Moje misli so vzljubile stvarnost.
Moja nemoč je vzljubila vero v uspeh in srečo.
Moj osamljen »jaz« je vzljubil prisotnost »ti«.
Moj sedanji trenutek je vzljubil lesk večnosti.
Moj sanjavi svet je vzljubil »akcijo«.
Moja svobodna volja je vzljubila vest in odgovornost.
Moje iskanje je vzljubilo pot.
Moje besede so vzljubile pomen.

Danijela Premzl

Vesela je s poletnim soncem obsijana,
igriva Ljubljanica spet vabi v naročje,
ob bregovih pod vrbami vsem nam dana,
kjer ladjic plove, prelepa si Ljubljana.

Tam z gradu pogled seže v daljave,
v planine ko sonce prepodi oblake,
vsakomur očem vabljivo pašo pravo,
iz okolice vrisk svatov glas harmonike.

Če imel bi krila poletel bi tja na planine,
kjer naš veličasten naš Triglav kraljuje,
pogled pritegnila bi lepa sedmera jezera,
veličasten zlatorog gams planinka domuje.