Deklici moji, zbudita se,
zbudita se, deklici moji.,
je jokajoč prosil oče,
ju držal v naročju,
rahlo potresel,
kot da hotel bi,
da se zbudita iz sanj
da ne bi več spali,
da ga pogledata,
da bi se nasmejali.
A deklici nista spali,
negibni v njegovem naročju
nista se prebudili,
naj je še tako prosil,
še tako jokal,
še tako gledal ljubeče
z očmi, polnimi solz,
ki niso mogle verjeti.
Ni mogel dojeti,
da res je to,
kar je nekje v sebi že vedel,
a ni želel sprejeti,
saj preveč grozljivo
je vse skupaj bilo.
Bilo je te dni tam daleč
morda tudi blizu,
v Damasku,
kjer so ljudje prenehali
biti ljudje.
*
