- Nekaj kar nas je učila že stara šola -.

Komoditeta je lahko pravično plačilo po opravljenemu pravičnem delu, vendar čim komoditeta postane vladar človeka spridi.

Velikokrat ko človek vidi neko možnost, da bi situacija pa naj bo kakršnakoli lahko tekla v njegov prid, če je neosveščen se tega hitro oprime, ne glede na tega pravilnost.

Iz gledališke predstave: Kaj je resnica.

Zaradi velike nesreče, ki jih je doletela, so se začeli člani neke družine čudno obnašati.
Zet ki je mu umrla žena, se je pretvarjal, da je še zmeraj živa, in jo je hodil vsak dan ob isti uri obiskovat. Ona ga je tako rekoč vsak dan čakala, na balkonu taščine hiše.

Ljudje so sicer vedeli kaj se je zgodilo, vendar niso mogli sprejeti čudno obnašanje te družine.
Spraševali so taščo in zeta o resnici tega, vendar kadar so vprašali, sta jim zet in tašča povedala isto kar se je tudi vsak dan dogajalo.

Če pisec ne more razložiti - napisati,
v enostavnem "kmečkem načinu"
je dokaz,
da predmeta ni razumel v prvem primeru,
in dokaz, da ga ne razume.

Glede najbistvenejšega je bilo že mnogo izrečenega in tudi napisanega, vendar zakaj so nam dejali ljudje, ki so pomočniki da se tega ne da povedati?

Tudi popolnoma zavedajoč, v celo taki moči, da je lahko, kot resnična pomoč v vsaki situaciji vsakemu, ki pride v stik z njim, je lahko temu v pomoč, ne more pa opraviti za nas to, kar mora opraviti naše srce in naša glava.

Tega, kar je in se imenuje resnično dobro, je dovolj za vse.

V resnici človek, ki je pravi pomočnik sočloveku, ne naredi zanj nič drugega kot da mu pomaga vzpostaviti soglasje s tem.

Tekma, vse ena sama tekma
na vseh področjih življenja.

En veliki jaz deluje,
če tudi drugi tekmuje.

Vse že postaja vojna v malem,
okužba pristašem in pomagačem.

Podcenjevati, pohoditi, uničiti,
se za mnoge poraze maščevati.

Z znanimi imeni trgovati,
nepravično jih preplačati.

Najlepša pesem,
ki jo je zložila moja babica,
me greje še zdaj …
Pletla je jopico zame
dolge zimske dni
od zore do mraka.
Ob vsaki vrsti je ponovila:
»Za ljubo vnukinjo,
da ji bo toplo, ko bo čakala na srečo.«

Neža Maurer,
iz zbirke Od mene k tebi,
Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2007, 95.

Izreke modre zbiram,
da z njimi svoj si vsakdan popestrim,
ob njih otroške preprostosti se učim,
jemljem jih namesto raznih
vitaminov, poživil.

So odskočna deska mi,
z višin katere se poženem
v neskončne globine svoje duše.

Neizčrpna snov za vedno nove
moje so navdihe.

Tvoja utrujenost ne izvira od teže dela, pač pa od teže brezdelja.
Utrujenost ni za tabo, pač pa pred teboj.
Ni zaradi preteklosti, pač pa zaradi prihodnosti, ki je ne maraš.
Utrujen si od tega, česar nisi naredil in nimaš namena narediti.
Utrujen si od tega, kar nočeš postati.
Utrujen si, ker nimaš poguma, da bi uresničil svoje sanje.
Utrujen si, ker ne greš naprej.

Vir: Alessandro Pronzato: POSVEČUJ ŽIVLJENJE, I. DEL

Danijela Premzl

V neko judovsko versko občino je prispel potujoči pridigar in želel nagovoriti vernike v shodnici.
Kot je bil navajen, se je ogrnil z molitvenim plaščem in pridigal z zaprtimi očmi.
A njegovega govora nikakor ni hotelo biti konec.
Govornik ni opazil, kako ljudje drug za drugim zapuščajo molilnico.
Naposled je ostal samo še služabnik, ki je imel nalogo, da na koncu zaklene shodnico.
Ko je tudi temu pošla vsa potrpežljivost, je stopil do pridigarja, položil predenj ključ in rekel:
»Samo tole bi vas prosil: ko boste končali, zaklenite shodnico.«

Bogdan Dolenc

Vir: Drobci judovske modrosti. Družina 32 – 10. avgusta 2003.

Danijela Premzl

VSE, KAR MORAM VEDETI O TEM,
KAKO ŽIVETI, KAJ DELATI IN KAKO OBSTATI, SEM SE NAUČIL V VRTCU.
TA MODROST NI BILA NA VRHU GORE VISOKE ŠOLE,
TEMVEČ PRAV V SAMIH TEMELJIH VRTCA.

NAUČIL SEM SE TEGA:

VSE DELI Z DRUGIMI.
IGRAJ POŠTENO.
NE PRIZADENI LJUDI.
VEDNO DAJ VSAKO REČ TJA, KJER SI JO NAŠEL.
POSPRAVI ZA SEBOJ.
NE VZEMI, KAR NI TVOJE.
OPRAVIČI SE, KADAR KOGA PRIZADENEŠ.
PRED JEDJO SI UMIJ ROKE.
POTEGNI VODO.
TOPLI KEKSI IN MRZLO MLEKO TI KORISTIJO.

Stvari bodo popolne, ko boš z njimi prav ravnal,
kajti, če bi tudi z največjo popolnostjo poskušal narobe ravnati,
zate ne bi bila popolna.

V mirni predanosti sonce resnične ljubezni zahaja,
da prebudilo bi srca vsa,
jutranjo zarjo v ljubezni poklanja,
in najde zdaj pravo pot, naj tvoj korak.

Vse kar so ti povedali in te naučili,
Vse kar ti kažejo tvoja čutila,
Vse kar sklepaš in vse kar misliš,
Vse to je omejeno in,
Vse to te drži ujetega v kletki, mrtve preteklosti.

Mirko

Tudi najlepša pesem je
pri glasnosti 120 decibelov
samo še hrup.

Ko nimaš nobenih lastnih interesov,
da bi ljudem zaradi svoje koristi želel dobro ali pa slabo,
dovoliš da dobi vsak tisto kar si zasluži.

Zakaj je vsak človek, ki brezmejno ljubi tih
in ne spreminja ljudi.
Zato ker ve, da vsak v sebi ima svoj razvoj,
če se trudi v tej smeri
ko pride do brezmejne ljubezni, jo tudi ima.