Žrtev se boji zveri, zver pa se boji lakote in smrti.

Nekega dne se je majhen otrok izgubil med polji. Bil je zelo daleč od svoje vasi in nenadoma je naletel na lačnega tigra.
»Če me zdaj poješ, tiger, boš jutri kljub temu moral loviti.« je rekel otrok tigru.
»Res, a če te pojem, bom živel še en dan.« je odgovoril tiger.
»Lahko te naučim, kako živeti še mnogo dni.« je rekel otrok.

Tiger je skril kremplje, sedel in poslušal otrokovo zgodbo.
»Poglej okoli sebe, ali vidiš koliko je trave in dreves s sadjem. Prenehaj jesti meso in nikoli ne boš umrl od lakote.«

Kakor resnično spoznanje,
vidi in pozna resnico do dna,
tako dajanje pomenov,
brez resničnega spoznanja,
resnico zastre.

Laila in Rama sta se ljubila, bila pa sta prerevna, da bi se poročila. Živela sta v različnih vaseh, ki ju je ločevala reka, v kateri je mrgolelo krokodilov.

Nekega dne je Laila slišala, da je Rama nevarno bolan in da nima nikogar, ki bi ga negoval. Pohitela je k rečnemu bregu in rotila čolnarja, da bi jo prepeljal čez reko, četudi ni imela denarja, da bi mu vožnjo plačala.

Čolnar je odklonil, razen, če bi privolila prebiti z njim to noč. Uboga žena je prosila in rotila, toda, ker ni nič pomagalo, je v skrajnem obupu privolila v čolnarjev pogoj.

Resnično žejnega človeka je ena sama hvaležnost,
ko dobi nekaj požirkov vode,
ob tem doživi vso srečo,
bolj si bo to zapomnil in povrnil,
kakor če ga obdamo z vsemi bogastvi,
ki jih ne potrebuje.

Le kdor resnično ljubi,
razume ljubezen drugega.

*
Potem, ko je bil izgnan iz raja,
je bila prva Adamova domača žival kača.

(Franz Kafka, 1883-1924)

Odločen sem,
da ne bom zapravljal časa s premišljevanjem o tem,
kaj bi lahko bilo,
temveč bom vložil čas v dejanja.
Ne bom mislil
na to, kaj bi lahko storil, da bi bil drugačen.
Nisem drugačen. Sprejel bom, kar imam.
Ne bom rekel: »Če bi našel čas…«,
ker ne bom našel časa za nič.

Slaba misel srce ohladi,
zamera ga ohromi
in sebičnost zamrzne.

Oproščanje odtaja srce,
razumevanje ga ogreje
in ljubezen oživi.

Na prvi stopnici se spoznava,
na drugi se imava rada,
na tretji greva narazen,
na četrti si ne lastiva, kar pripada vsem.

Zemlja, Zemlja, Zemljica,
ostani dobra mamica,
odpusti muke, nauči nas
sprejemati, kar sama daš.

Ana

Sreča je, ko rečeš dober dan,
pa čeprav ne veš,
ne kod ne kam.

Sreča je,
ko nekomu nekaj daš,
in mu rečeš,
da ga rad imaš.

- Nekaj kar nas je učila že stara šola -.

Komoditeta je lahko pravično plačilo po opravljenemu pravičnem delu, vendar čim komoditeta postane vladar človeka spridi.

Velikokrat ko človek vidi neko možnost, da bi situacija pa naj bo kakršnakoli lahko tekla v njegov prid, če je neosveščen se tega hitro oprime, ne glede na tega pravilnost.

Iz gledališke predstave: Kaj je resnica.

Zaradi velike nesreče, ki jih je doletela, so se začeli člani neke družine čudno obnašati.
Zet ki je mu umrla žena, se je pretvarjal, da je še zmeraj živa, in jo je hodil vsak dan ob isti uri obiskovat. Ona ga je tako rekoč vsak dan čakala, na balkonu taščine hiše.

Ljudje so sicer vedeli kaj se je zgodilo, vendar niso mogli sprejeti čudno obnašanje te družine.
Spraševali so taščo in zeta o resnici tega, vendar kadar so vprašali, sta jim zet in tašča povedala isto kar se je tudi vsak dan dogajalo.

Če pisec ne more razložiti - napisati,
v enostavnem "kmečkem načinu"
je dokaz,
da predmeta ni razumel v prvem primeru,
in dokaz, da ga ne razume.

Glede najbistvenejšega je bilo že mnogo izrečenega in tudi napisanega, vendar zakaj so nam dejali ljudje, ki so pomočniki da se tega ne da povedati?

Tudi popolnoma zavedajoč, v celo taki moči, da je lahko, kot resnična pomoč v vsaki situaciji vsakemu, ki pride v stik z njim, je lahko temu v pomoč, ne more pa opraviti za nas to, kar mora opraviti naše srce in naša glava.

Tega, kar je in se imenuje resnično dobro, je dovolj za vse.

V resnici človek, ki je pravi pomočnik sočloveku, ne naredi zanj nič drugega kot da mu pomaga vzpostaviti soglasje s tem.