Največje dobro, ki ga je Bog kdaj dal v delež, je v tem, da je postal človek. Tu hočem povedati zgodbo, ki se temu odlično prilega.
Živela sta mož in žena; bila sta bogata. Tedaj se je ženi pripetila nesreča in je izgubila oko; zelo je bila žalostna zaradi tega. Pa je prišel k njej mož in jo nagovoril:
»Žena, zakaj si tako žalostna? Ne smeš biti žalostna, da si izgubila svoje oko.«
Na to mu je odgovorila:
»Nisem žalostna, da sem izgubila svoje oko; ne, žalostna sem, ker se mi zdi, da me boš ti imel toliko manj rad.«
Tedaj ji je rekel:
»Žena, rad te imam.«
Nedolgo zatem si je sam iztaknil oko, prišel k ženi in ji dejal:
»Žena, da bi verjela, kako te imam rad, sem se ti naredil enakega: tudi sam imam zdaj le še eno oko. »
Tako je tudi s človekom: stežka je mogel verovati, da ga ima Bog tako rad, dokler si končno ni Bog sam staknil enega očesa in privzel človeške narave.
Največje dobro, ki ga je Bog kdaj dal v delež, je v tem, da je postal človek. Tu hočem povedati zgodbo, ki se temu odlično prilega.
