Največje dobro, ki ga je Bog kdaj dal v delež, je v tem, da je postal človek. Tu hočem povedati zgodbo, ki se temu odlično prilega.

Živela sta mož in žena; bila sta bogata. Tedaj se je ženi pripetila nesreča in je izgubila oko; zelo je bila žalostna zaradi tega. Pa je prišel k njej mož in jo nagovoril:
»Žena, zakaj si tako žalostna? Ne smeš biti žalostna, da si izgubila svoje oko.«

Na to mu je odgovorila:
»Nisem žalostna, da sem izgubila svoje oko; ne, žalostna sem, ker se mi zdi, da me boš ti imel toliko manj rad.«

Tedaj ji je rekel:
»Žena, rad te imam.«

Nedolgo zatem si je sam iztaknil oko, prišel k ženi in ji dejal:
»Žena, da bi verjela, kako te imam rad, sem se ti naredil enakega: tudi sam imam zdaj le še eno oko. »

Tako je tudi s človekom: stežka je mogel verovati, da ga ima Bog tako rad, dokler si končno ni Bog sam staknil enega očesa in privzel človeške narave.

Mojster Eckhart: Pridige in traktati