Stal sem na robu puščave,
nikogar ni bilo, pa vendar,
kakor da bi me opazovali,
želeli nekaj povedati pa niso.

Morda niso imeli moči.
jih je bilo strah ne vem.
Toda že naslednji trenutek,
kakor da je pesek oživel.
Začel seje je gibati tik
pod površjem je oživel…

Ponujam ti roko, mojo dlan.
želim ti en lep prijeten dan,
me takoj povprašal za darilo,
brez odzdrava to se je zgodilo…

Mar res smo ostali brez srca,
se ocenjuje človeka če kaj da,
da bilo darilo bogato in drago.
naj bo še posebno a za rabo…

Stopil sem do avta po darilo,
predal se kar hitro je zgodilo,
mu rekel ne utegnem potujem
a v avtu še premišljujem…

jože.k

Lepšega, če srce veselo zaigra,
poveže se z dušo iz dna srca,
vse lepo na sebe veže,
z dobrim ti postreže,
a če, trepeta,
te izda.

Zato nikar v sebi ne nosi zamer,
razmišljaj v pozitivno smer,
če ne moreš pomagati,
ne škoduj in vzdihuj.

Vsak človek je svet za sebe,
ne žali ga kot on ne bo tebe.
Če potrebuje podaj mu roko,
čutil boš da bo tudi tebi lepo…

Ko zreš v noč nebo se zvezd svetlika,
morda katera nam posebna mežika,
nas pozdravlja nekdo ki imel nas rad,
a na zemlji se mu iztekel je čas,

In če tam zgoraj nas spodaj opazuje,
odkimava z očmi potem pomižkuje,
želi povedati da z nami se ne strinja,
moč mu dana da svetlika se in kima.

Če nekoč zvezdna nam bo dana moč,
da na zemljo bomo zrli na zemljo v noč,
naj nam da le moči za nežen dotik,
poslati najdražjim svarilo bil bi mik.

Jože.k

Sem z gore vračal se v dolino
ob poti utrgal sem tri cvetlice,
poslušal razposajene ptice,
v srce prinesle so mi vedrino.

Prvi cvet poklonil bom ženici tam,
naj ve da človek ni nikjer nikoli sam,
s cvetlico drugo že grem drugam,
je ob kapeli je vaza pustim jo tam.

zagledam vidim spomenik vojaku,
iz minule strahotne vojne junaku,
naj mu cvet krasi poslednji dom,
na njih borce pozabil že ne bom.

Morda o naši usodi zvezde govorijo,
kažejo pot v neznano prihodnost,
bo pa vse pokazal le čas,
saj vsak je svoje sreče kovač.

vsak svoje znamenje ima,
z usodo se rado poigra,
o njih pišejo in govorijo,
včasih nas že razvedrijo.

Kaj lepšega ko ti obljubljajo lep dan,
potem pa si ves dan zaspan,
parkiraš plačaš kazen globo,
lep dan to ni prav dobro.

Kam gre sonce spat, ko se zvečer utrudi?
Kdo pove mu pravljico za lahko noč?
Kdo pokrije ga, da ne prezeba v hladni noči?
Ga morda je strah teme,
pa mu na pomoč priskoči botra luna?
Kadar muči ga nespečnost, ali zvezdice neba takrat prešteva?
Ali tudi sonce kdaj zjutraj le s težavo vstane?

Danijela Premzl

So leta minila tisti je maj,
ko sem spoznal te leta nazaj,
bilo vse je v cvetju kakor v raju,
takrat je ljubezen povezala naju.

Še vedno je vse kakor takrat,
lunca igriva ne da nama zaspat,
minevajo leta da sva spoznala.
Drug drugemu sva se predala.

Z roko v roki greva v nov dan.
zdaj občutim da nisem več sam.
Ko sem poklonil ti travniški cvet,
začutila sva dan bil je prelep.

Besede preštevilne samovšečnosti so oblačilo,
da prikrije nevednost, zmoto in praznino,
kraji energije so podpora in vozilo.

Služabnice mogočnega so jaza,
ki se šopiri in posnemanje ponuja;
so brezvoljni, neiskreni mu pripravna tarča.

Za zdrav razum so v škodo kot poplava,
zaviralci sprememb, rešitev in še upa,
če besedičenje trpimo, da osvaja in zavaja.

Kjer so stezice s soncem obsijane,
v skrivnostni mesečini prehodne,
v dežju veter se poigrava, šumi.
Prisluhnem na desetine jih žgoli,
pesem ptic spet se dneva veseli.

Ponoči tam oglašata se sova, čuk,
zjutraj ptice pozdravljajo nov dan,
petje ki očara te povsem prevzame,
ti zapojo čas je da se že vstane.

Gospod, nauči me moliti.
Naj bom vedno pristna in iskrena,
ko se znajdem pred Teboj.

Gospod, nauči me moliti.
Molitev naj postane najodličnejša
krepčilna jed za mojo dušo.

Gospod, nauči me moliti.
Naj bom vztrajna in preprosta,
da lahko kot majhen otrok srečna bom s Teboj.

Gospod, nauči me moliti.
Naj ne mine dan
brez prisrčnega pogovora s Teboj.

Danijela Premzl

Kjer strma cesta se na vrh vije,
Veliki vrh sonce ga obsije,
pogled v dolino iz spominov oživi,
na Litijo, Sava v sončnih žarkih se iskri.

Gor še ponosne domačije stojijo,
mladi rodovi v njih zdaj živijo,
se dela težkega nič ne bojijo,
le s snegom ob zimah se borijo.

Temeljnova in Gričarjeva domačija,
če greš peš na vrh srce že razbija,
a mlade družine utrjene ni jih strah,
skozi leta z delom utrdil jih je čas.

Jože.k

Pozabljen v parku noč bedim.
Sprašujem se, zakaj živim?
Do življenja več mi ni,
ker odšla si ti.

Le zakaj si mi lagala,
da moja žena boš postala,
ko pa vedela si,
da so to laži.

Življenje moje brez cilja je,
pomenila si mi vse.
Zdaj za vedno bom odšel,
rad le tebe sem imel.

Pride trenutek v življenju,
ki spremeni vse.
Kar bilo je pomembno,
danes preteklost je.

Vedno si verjela,
da zmorem jaz vse
Tudi če sam sem dvomil,
si prepričala me.

Upanje si mi prinesla,
da ljubezen živi.
Da Romeo in Julija,
nista le v pravljici.

Življenje je minljivo,
midva bova odšla.
Za vedno pa ostala
bo ljubezen najina.

Prebudi melodijo! Pesem, ki rodila se je
daleč stran, kamor zlò svetá vstopiti ne more,
v gorskih jamah in na planjavah globoko v gozdu,
katere mir si nobena znamenja pohlepa, bogastva in slave
porušiti ne bodo dovolila nikoli; kjer se zliva potok
védenja, resnice in blagoslova, ki obojemu sledí.
Glasno to pesem pój, drzni sannyâsin! Reci —
"Om Tat Sat, Om!"

Razpri okove! Vezi, ki navzdol te držijo prikovanega,
iz svetlečega zlatá, ali temne, surove rude;
ljubezni, sovraštva — dobrega, zlá — dualizmov vseh,
védi, da suženj suženj je, ljubljen ali bičan, nesvoboden;
ker okovi, čerávno zlati, ne vežejo nič manj;
zato razprí jih, drzni sannyâsin! Reci —
"Om Tat Sat, Om!"

Malo poznam ljudi,
ponosnih in skromnih
kot si ti.
Malo je takšnih,
ki si so dobri do vseh ljudi.
Malo jih zna razumeti tako,
kot razumeš ti.
Leta ti ne morejo ničesar vzeti,
lahko pa nam veliko dajo.
Si kot vino.
Z leti vedno žlahtnejši in vse boljši.
Verjamem,
da to veš.
Verjamem, da to čutiš.
In verjamem, da tak ostaneš.
Za vedno.

Jeanne

Polni lepih izrečenih obljub,
od pametnih do znanih zgub,
čemu se tako radi obtožujemo,
le po kom se še zgledujemo?

Pogrevamo kar stare zamere,
imamo že odmevne primere,
ni važno kaj si mislijo ljudje,
le kaj, čemu ves ta špetir,
med večino vnaša le nemir.

Bili so vsem nam enaki,
so zdaj politični veljaki,
s sodišči nabirajo si moči,
preprost človek le molči,
saj za siromaka kruha ni.

Ponovno bral sem lepe pesmi,
poslušal melodije prijetne znane,
kot nove stare kar desetletja.
Vabljive lepe kot šopek cvetja.

Zakril jih morda kolesja čas.
le da tega ne priznamo naglas,
čeprav lepe so melodije,
se sporočilo v pesmi razkrije…

Le kaj bi se sramovali, molčali,
z obtoževanji kar tekmovali.
Dediščina v pesmih je bogata,
bila je in bo naj ostala naša.

Slišim ptičje petje,
gor z gora odmev,
Že vrisk odmeva, petje,
povsod naokoli cvetje.

Tam višje še sneg kraljuje,
megla in mraz domuje,
kot da zima je tam doma,
še žezla ledenega ne da.

A ponovno bo poletje,
ko nas bo sonce žgalo,
v hlad dreves pregnalo,
osvežitev reki se iskalo.

Vse rastline rastejo kvišku,
pod nebo se vzpenjajo.
Le zakaj, ljubi moj brat,
pogled upiraš v tla?

Vse rastline rastejo kvišku,
za soncem se obračajo.
Le zakaj, sestrica,
ne vidiš dobrih ljudi?

Vse rastline rastejo kvišku,
veter jim liste hladi.
Le zakaj, ljubi moj brat,
v nezmernosti utapljaš skrbi?

Spet so zacvetele vabljivo dišijo,
ko grem mimo oči si jih zaželijo,
le en samcat cvet za oči vabljiv,
a cvet s steblom in trni je ranljiv.

Je v vazi, z vonjem prevzame,
prelep dar narave okras maja,
ko cvetje je dišeče k sebi vabi,
dar iz srca so. Nikar ne pozabi.

A na trati očarljive so Marjetke,
ponos sončnim tratam cvetlice,
so majhne, velike tam v okras,
prišel bo kosec, vzel jih bo čas.

Jože.k

Zloba je oglata,
robata, rogata,
zašiljena, obtožujoča,
strašljivo navzoča.

Nasilje poraja,
spore začenja,
vse ustrahuje,
življenja uničuje.

Dobroto preganja,
k lažem se zateka,
spravo odklanja,
trpljenje povzroča.

Na bojne pohode poslani vojak,
z bojnimi gesli, s pesmijo v past,
ni nikoli zares zmagovalec,
živ ali mrtev je vedno poraženec.

Z obrambo domovine doma ali v tujini
slepi zbor maščevalnih, sebičnih ljudi,
ko posel jim dovolj več ne cveti
in jim veljava prehitro kopni.

V nobeni vojni ni prave strani,
z njo vzplamtijo le nizke strasti,
največja zloraba pa je prav ta,
da gredo v boj za Boga.