Tretji svet, ostani, kjer si,
zate imamo zanimive načrte,
obete, nasvete, kako krotiti izžete.

Sprejmi svojo ureditev po naše,
poslušaj nam vdane politike,
ki vedo, kaj je dobro za nas vse.

Za naše traktorje zgradimo ti ceste,
za pridelavo poceni krme
za naše prašiče in krave.

So rekli da bom postal poet,
naj napišem pesem vabljivo kakor cvet,
da besede v pesmi oživijo,
med ljudi poletijo.

A nič posebnega se ni zgodilo,
pisanje mi je le poživilo,
saj pomirja dušo in srce,
osrečuje notranjost ve.

Nekateri me uvrščajo med narodnjake,
in podobne pisce take,
a pišem le kod domoljub,
poln zamisli v besedah.

Z jutrišnjim dnem…
bom boljši oče in več časa bom preživel z otroki,
družino bom postavil na prvo mesto.
Jedel bom zdravo
in se gibal, kakor vem, da bi se moral.
Manj se bom družil s prijatelji
in se več pogovarjal z ženo.

Telefoniral bom starim staršem
in se učil strpnosti od drugih.
Opustil bom kajenje in popil manj alkohola.

Veverička nagajiva
zgodaj zjutraj že je vstala
nič več ne počiva
naokrog se je pognala.

Radovedna skače naokoli
gleda sem in tja
orehe išče si tam doli
pod drevesom gleda v tla.

Potem pa oreh najde
hitro sede, se pripravi
v tačkah ga drži
in si pojedino napravi.

Nenehno se obremenjuješ
s telesom v katerem domuješ
režeš dušo, srce krvavi
rane neznosne zadajaš si.

A šele takrat oseba opazi
ko sama v temi se plazi
da ni važna barva oči
slika sama blagoslov se zdi.

Ni važna barva kože, ton glasu
si močnejšega ali vitkejšega stasu
vse to je le dodatek, nepomemben podatek
ko v mojo bližino prihajaš
s svojo notranjostjo se izdajaš.

Skozi okno gledam v tiho noč,
ki je oblita z mesečino,
ki nosi v sebi skrito moč,
ljubezni moč in moč spominov.

V tej tihi noči nisem sama,
tu poleg mene si zdaj ti,
vidim tvoj obraz, smehljaj,
celo pogled tvojih oči.

A vendar - ti si daleč proč;
gledam te le v sanjah,
ki jih prinaša mirna noč.

Mojo Hanko bananko zanima
kdo že navsezgodaj
rumene rože zaliva.
Ali je to judoistka Tina,
ali knjižničarka Marina ?

Povedala bom:
To je le dekle,
ki obožuje rože te.

(Napisala Leila, 10 let)

Le kje so še lepši kraji,
ki se v soncu lesketajo,
z lučjo sveta žarki se igrajo,
na severu krasijo jih planine,
vabljive bele tam strmine

Na zahodu že modro morje,
na vzhodu zlata pšenica zori,
polja rodovitna ljudi na sebe veže,
bogate letine se kmet že veseli.

Le streljaj od tam vabijo gorice,
od tam na jesen klopotci preganjajo ptice,
še več skrivnosti v sebi zemlja skriva,
zdravilno toplo vodo narava je igriva.

Morda se v pesmi komu kaj očita,
a le da se resnica naj ne izmika,
zamera maščevanje niso v dar,
kakor v šali povej to je pesmi čar.

Nasmej napakam svojim se naglas,
komu je namenjeno bo pokazal čas,
če pa se v šali še vedno ne spozna,
premalo možgančkov v tam še ima.

Če bo pobesnel te še žaliti začel,
z njim boš problemov morda imel,
mu prišepni da to ne velja zanj,
naj zdaj stopi v resničnost iz sanj.

Zakaj opazuješ moj korak,
takšen je kot drug dan vsak,
zakaj gledaš v oblake na nebo,
oblaki so grozeči spet neurje bo.

Zakaj le pritrjuješ in kimaš z glavo,
iskati pravico zate ni delo pravo,
s kimanjem tam le pritrjuješ,
brez moči si in zmiguješ.

Morda pravica v zakonu na papirjih,
ima moč le tam pri pastirjih,
kjer zakon tropu je ovčar,
laja za ostalo ni mu mar.

Dobra volja je najboljša
naša stalna spremljevalka,
sreče, zdravja prinašalka,
tebi, meni, vsem potrebna.

V pomoč sožitju in ljubezni
dobra volja vsem naj služi,
da se delo prav opravi,
vse težave laže odpravi.

Zgovorne so pogoste prošnje
ljudem vsem dobre volje,
da bi sledilci, slepo vdani,
postali kaj bolj radodarni.

Ne prijaznost le za videz,
ne laskanje za jemanje,
s pravičnostjo naj se prikliče
prava mera dobre volje.

Zoreli smo s časom,
z dejanji ostali pokončni,
ne vsi, nekateri pač malo manj.
Nekateri smo pošteni in dosledni,
drugi pač malo manj.

Nekateri so zadovoljni,
drugi smo malo manj,
nekateri smo vztrajni in potrpežljivi,
drugi pač malo manj.
Skupaj smo orali ledino.

Več ne bom odgovorila,
Če me vabijo z SMS-i.
Naj pokličejo se pogovorijo,
če od mene kaj že želijo.

SMS-i so plastična vabila,
neprebavljiva sporočila.
Jim je mučno spregovoriti,
nekoga ustno povabiti?

Ne delam si več utvar,
mi za SMS-e je kaj malo mar,
pa čeprav bom doma sedela,
prisluhnila le besedam bom vesela…

Stal sem na robu puščave,
nikogar ni bilo, pa vendar,
kakor da bi me opazovali,
želeli nekaj povedati pa niso.

Morda niso imeli moči.
jih je bilo strah ne vem.
Toda že naslednji trenutek,
kakor da je pesek oživel.
Začel seje je gibati tik
pod površjem je oživel…

Ponujam ti roko, mojo dlan.
želim ti en lep prijeten dan,
me takoj povprašal za darilo,
brez odzdrava to se je zgodilo…

Mar res smo ostali brez srca,
se ocenjuje človeka če kaj da,
da bilo darilo bogato in drago.
naj bo še posebno a za rabo…

Stopil sem do avta po darilo,
predal se kar hitro je zgodilo,
mu rekel ne utegnem potujem
a v avtu še premišljujem…

jože.k

Lepšega, če srce veselo zaigra,
poveže se z dušo iz dna srca,
vse lepo na sebe veže,
z dobrim ti postreže,
a če, trepeta,
te izda.

Zato nikar v sebi ne nosi zamer,
razmišljaj v pozitivno smer,
če ne moreš pomagati,
ne škoduj in vzdihuj.

Vsak človek je svet za sebe,
ne žali ga kot on ne bo tebe.
Če potrebuje podaj mu roko,
čutil boš da bo tudi tebi lepo…

Ko zreš v noč nebo se zvezd svetlika,
morda katera nam posebna mežika,
nas pozdravlja nekdo ki imel nas rad,
a na zemlji se mu iztekel je čas,

In če tam zgoraj nas spodaj opazuje,
odkimava z očmi potem pomižkuje,
želi povedati da z nami se ne strinja,
moč mu dana da svetlika se in kima.

Če nekoč zvezdna nam bo dana moč,
da na zemljo bomo zrli na zemljo v noč,
naj nam da le moči za nežen dotik,
poslati najdražjim svarilo bil bi mik.

Jože.k

Sem z gore vračal se v dolino
ob poti utrgal sem tri cvetlice,
poslušal razposajene ptice,
v srce prinesle so mi vedrino.

Prvi cvet poklonil bom ženici tam,
naj ve da človek ni nikjer nikoli sam,
s cvetlico drugo že grem drugam,
je ob kapeli je vaza pustim jo tam.

zagledam vidim spomenik vojaku,
iz minule strahotne vojne junaku,
naj mu cvet krasi poslednji dom,
na njih borce pozabil že ne bom.

Kam gre sonce spat, ko se zvečer utrudi?
Kdo pove mu pravljico za lahko noč?
Kdo pokrije ga, da ne prezeba v hladni noči?
Ga morda je strah teme,
pa mu na pomoč priskoči botra luna?
Kadar muči ga nespečnost, ali zvezdice neba takrat prešteva?
Ali tudi sonce kdaj zjutraj le s težavo vstane?

Danijela Premzl

So leta minila tisti je maj,
ko sem spoznal te leta nazaj,
bilo vse je v cvetju kakor v raju,
takrat je ljubezen povezala naju.

Še vedno je vse kakor takrat,
lunca igriva ne da nama zaspat,
minevajo leta da sva spoznala.
Drug drugemu sva se predala.

Z roko v roki greva v nov dan.
zdaj občutim da nisem več sam.
Ko sem poklonil ti travniški cvet,
začutila sva dan bil je prelep.

Besede preštevilne samovšečnosti so oblačilo,
da prikrije nevednost, zmoto in praznino,
kraji energije so podpora in vozilo.

Služabnice mogočnega so jaza,
ki se šopiri in posnemanje ponuja;
so brezvoljni, neiskreni mu pripravna tarča.

Za zdrav razum so v škodo kot poplava,
zaviralci sprememb, rešitev in še upa,
če besedičenje trpimo, da osvaja in zavaja.

Kjer so stezice s soncem obsijane,
v skrivnostni mesečini prehodne,
v dežju veter se poigrava, šumi.
Prisluhnem na desetine jih žgoli,
pesem ptic spet se dneva veseli.

Ponoči tam oglašata se sova, čuk,
zjutraj ptice pozdravljajo nov dan,
petje ki očara te povsem prevzame,
ti zapojo čas je da se že vstane.

Gospod, nauči me moliti.
Naj bom vedno pristna in iskrena,
ko se znajdem pred Teboj.

Gospod, nauči me moliti.
Molitev naj postane najodličnejša
krepčilna jed za mojo dušo.

Gospod, nauči me moliti.
Naj bom vztrajna in preprosta,
da lahko kot majhen otrok srečna bom s Teboj.

Gospod, nauči me moliti.
Naj ne mine dan
brez prisrčnega pogovora s Teboj.

Danijela Premzl