Oprijemanje modrosti pomeni nedejavnost in trdoto,
iz dneva v dan začenjati tako,
da nam postane modrost življenje samo,
pa gibčnost.
Pri prvem se pojavi dolgočasje v katerem izgine smisel in cilj.
V drugem, pa nikoli nismo brez ljubezni, dela, smisla in cilja.

Svetovni nadvladi zla in sebičnosti
že postaja najljubša beseda "interes",
ki odvzema prvenstvo "dobičku",
a tudi omogoča brezobzirno uničevanje drugih;
vendar bolj zamaskirano.

Tudi zavist v zavistnežu lahko sproži bolezen,
zrahlja dobre odnose,
ustvari spore.

jože.k

Najbednejši v politiki se tu in tam
skušajo z besedo dobrikati Bogu,
z dejanji pa zavestno služijo vragu.
Ljudje podobnih nagnjenj
jim prav zlahka nasedajo.

Avtor;

Včasih se vprašam, kako bi napisal kaj takega, kar bi vsem kaj dalo in pomagalo v življenju, nekaj takega kar bi človeku kot resničen kažipot v življenju služilo.

Od enostavnosti, da ne zapostavimo tega kar omogoča ljubezen v nas , kajti če ohranjamo in imamo to, ne bomo o ljubezni samo govorili ampak jo predvsem dajali.
Ali lahko Franček da kovanec lačnemu, dokler ga nima?
Tako je tudi z ljubeznijo, ne moremo je dajati, če je nimamo.

Z vseh političnih in drugih odrov sveta nam pogosto tvezijo o prisotnosti pozitivne energije.

V resnici gre za jemanje energije privržencem,
ki raje ploskajo, kot da bi kaj premislili in se začeli zavedati,
kaj podpirajo.

Varčevanje je pripravna beseda,
s katero ljudje mrzlih src začarajo vladajoče
in si jih podredijo, da lahko sami
vse bolj razsipavajo, si prilaščajo, goljufajo,
uničujejo vse bolj revno in odvisno večino.
Do tega nas je pripeljala naša lastna skopost z dobrim.

Ravnodušnost in ljubezen nista eno, v sorodu nista,
niti vštric ne moreta hoditi.

Prva drugo, še neznatno, potepta prav zlahka,
dokler je ljubezen opotekava, omahljiva,
če jo strah pretkano ovira.

Deček iz njene nekaj-mesečne romance, zdaj občasni lik iz sanj, je rekel deklici “v ljubezni ti ne gre, ker se ji ne prepustiš”. Počasnih korakov, potopljena v misli se je odpravila in razmišljala o njegovi precej samozavestni trditvi.

Čas je že zažgal vse tiste mostove in zamenjala se je zima s pomladjo, spomini so postali zabrisani in nejasni, izginil je iz njenega življenja on, a izjava je ostala. Tisti zvoki in moč izrečenih besed še vedno zabobnijo po njenih mislih in čustvih in še vedno zadanejo z isto silo kot takrat.

Ruski delavec Mihok, živeč v Omahi v Nebraski, je v žepu 20 let nosil kamen »sreče«, nikoli ni pomislil, da bi kamen lahko imel kakšno vrednost.

Prijatelji so mu večkrat predlagali, da ga nese k draguljarju, ki bi ocenil njegovo vrednost, vendar je vztrajno odklanjal. Ker pa so prijatelji vztrajali, ga je končno res poslal k draguljarju v Chicago, ki je ugotovil, da gre za redko vrsto rubina, največji primerek svoje vrste na svetu.

Težak je bil 24 karatov in vreden 1 milijon dolarjev.

"Nikoli mu ne bom odpustila. Jasno sem mu povedala: nikoli mu ne bom odpustila!" 
Starejša ženska je govorila te besede polglasno, a razločno, da jih je lahko slišala medicinska sestra, ki je prinesla zdravila za zvečer. Izraz na obrazu gospe je razodeval trpljenje in nemir. 

Sestri je pripovedovala, da jo je obiskal brat in jo obtožil, da je po mamini smrti vzela več skupnih stvari, kot bi jih smela. Med njimi tudi žličko. Dejal je: "Zahtevam to žličko!" Štirideset let, kolikor jih je minilo po materini smrti, je skrival svoja čustva, sedaj pa so izbruhnila na dan.

Sistem je kriv, vpijejo predvsem tisti,
ki vsem na očeh nekaznovano
s praznjenjem žepov 99-im polnijo le svojega.
Naš molk jim to omogoča.

Nekoč je bil otok, na katerem so živela vsa čustva: Sreča, Žalost, Znanje in še mnogo drugih, vključno z Ljubeznijo.

Nekega dne je bilo čustvom sporočeno, da se bo otok potopil. Tako so vsa pripravila svoje čolne in odšla, razen Ljubezni. Ljubezen je bila edina, ki je ostala. Ljubezen je hotela vztrajati do zadnjega trenutka.

Ko se je otok že skoraj potopil, se je Ljubezen odločila prositi za pomoč. Mimo je prišlo Izobilje v veliki ladji.
Ljubezen je rekla: »Izobilje, me vzameš s sabo?« Izobilje je odgovorilo: »Ne morem. V mojem čolnu je veliko zlata in srebra. Tukaj ni prostora zate.«

Ste vedeli, da orel veliko prej zazna , kdaj prihaja nevihta?
Orel leti visoko na najvišji točki in čaka na prihajajoči veter.
Ko nevihta prispe, nastavi svoja krila, da jih lahko veter ponese navzgor in se dvigne nad njo. Tako orel z lahkoto leti nad njo, ki se bohoti spodaj. Dvigne se z vetrom, ki prinaša nevihto v njegov svet.

Ko nevihta življenja pride nad nas - in vsi to doživljamo - se lahko dvignemo nad njo, tako da uravnovesimo naš um in vero z Bogom.
Ni potrebno, da nas takšna nevihta prerešeta.

Neke izredno hude zime so v majhnem arktičnem naselju zaradi lakote umrli vsi prebivalci. Preživela sta samo eskimska mati in njen otrok. Mati je namreč začela mrzlično iskati, kako bi dobila hrano za preživetje. Po naključju je našla majhen trnek. Imela je preprost trnek, ni pa imela vabe, pa tudi upanja, da bi dobila vabo, ni bilo. 

Brez odlašanja je vzela nož in si na stegnu odrezala košček mesa, ki ga je uporabila kot vabo, s katero je ujela ribo. Hčerko in sebe je preživila tako, da je ohranila košček ribe za vabo. Vse do pomladi, ko je šla iz naselja in poiskala druge ljudi, sta preživeli samo ob ribah.

Mnoga ljudstva so jablani pripisovala čudovite lastnosti. Ne samo, da njene sadeže lahko uporabljamo v kuhinji, učinkoviti so tudi kot naravno zdravilo in kot tako delujejo na naše subtilne energije. Razkošna jablana, ki se jeseni šibi pod težo sadežev, ponazarja ključ, ki vodi k razumevanju, kaj vse se lahko od tega drevesa naučimo.

Opozarja nas, da moramo dati vse od sebe, in zaupati, kajti vse nam bo povrnjeno. Uči nas, da s tem, ko odpremo srca, obogatimo življenja. Če (po vzoru jablane) nesebično dajemo in smo odprti, se bodo naša srca odprla, da lahko sprejmemo še več. Če smo zaprti je to simptom lakomnosti in negotovosti. Sporočilo jablane je, da cenimo in proslavljamo vse, kar nam ponuja življenje.

Smo drugim in okolju nadlega,
nadloga, breme ali radost,
pomoč, dober zgled in sreča?

Resnična ljubezen nikoli ne idealizira človeka, ampak ga vidi in mu pomaga takemu kot je.

Moramo vedeti, da je popolnost v nepopolnem svetu šele cilj - bližnji ali daljni -
(odvisno od stanja bitja), cilj, do katerega se pride le in edino, na pravilen način.

Kadar pa se kjerkoli prehitro zahteva popolnost, največkrat ravno zaradi take naše ljubezni do idealnega, pride do tega, da ne moremo vzljubiti, nuditi in omogočiti pravi razvoj bitju, na resnični ravni njegovega razvoja, ker je mogoče pod normami neke idealnosti, ki jo mi zaradi nepopolnega uvida od njega zahtevamo.

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev.
V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200 poslušalcev, je vprašal: "Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?"
Roke so se začele dvigovati.

Dejal je:"Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.
Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak.
Vprašal je:"Kdo si ga še vedno želi?" Roke so bile še vedno dvignjene.
"Dobro," je odgovoril:"Kaj pa če naredim tole?" Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati.
Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega.
"Kdo si ga želi sedaj?" Roke so bile še vedno v zraku.