Nekoč je živela deklica, enako posebna kot vsi na planetu, na katerem je prebivala. Vsak prebivalec tega čudovitega koščka večnosti, s pisanim rastlinjem in kristalno čistimi jezeri ter potoki, je imel nek poseben dar. Obvladoval ga je do potankosti in z njim doživljal svoj vsakdan lahkotno ter brezskrbno, z vso svojo otroško igrivostjo.

Žal pa je vedno več prebivalcev tega planeta pozabljalo na svoj enkraten dar. Postajali so vedno bolj zaskrbljeni, nesrečni in izgubljeni ... Naša deklica se je spomnila svojega daru. V srcu je začutila neizmerno srečo, ko je spoznala, da lahko zdravi ljudi in živali, da lahko skrbi za planet, ki ga ima tako rada. Ko je s svojo pristno željo nagovorila ljudi v svoji bližini, jim razglasila, da jim lahko pomaga se spomniti njihovega daru, je naletela na leden odziv.

Tega ni pričakovala. Zamrazilo jo je v duši, kot bi se mrzel piš vetra zaletel v njena prsa. Zakaj jo zavračajo, ko pa jim želi le dobro. Res ne vidijo, da so lahko tudi oni srečni in brezskrbni, le spomniti se morajo kako. Nekateri prebivalci so bili še posebej brezsrčni do nje. Obtožili so jo, da si vse le domišlja. Domišlja, je razmišljala deklica.

Kako naj si zamišlja tako lepe prizore, ki jih prej ni nikoli opazila, vse prečudovite barve v katere je odeta narava in živali prav tako. Kako naj si domišlja vile, ki jo spremljajo na sprehodu in samoroge v senci mogočnega hrasta? A kmalu se v njeno dušo prikrade dvom in občutek, da sem ne spada. Občutek, da je nihče zares ne potrebuje, da je nepotrebna, ničvredna. Tako se pokrije z odejo tišine in žalosti ter s tem zasuje seme svoje sreče globoko v prst svoje duše.

Čaka, mogoče jo ogovori nekdo, ki vidi njeno svetlo dušo, njeno resnično sposobnost, dar zdravljenja ... čaka... Kmalu priletijo do nje, kot kresnice ljudje, ki si želijo njene pomoči, ki občutijo njeno svetlobo. Deklici podarijo nekaj, na kar je tudi ona pozabila, da ima globoko v sebi. Nekaj, česar se dolgo ni spomnila. Pozabila se je ceniti, pozabila je, da je pomembna, da je njeno delo pomembno, pozabila je ...

Sedaj je njeno srce zapelo, zavriskalo od sreče, kajti dobila je darilo, ki so ji ga prinesli ljudje, ki so se zavedali vrednosti njenega daru, ki so se zavedali vrednosti tudi drugih daril, drugih ljudi.

Deklica se je naučila, naj se ceniti, naj skrbi in neguje svoj dar, ki ji je bil zaupan v skrb. Naj ga ne razmetava in troši na tistih, ki ga ne znajo občutiti v vsej njegovi veličini. Naj ga varuje kot punčico svojega očesa. Naučila se je, da se ne bo razdajala, a bo vedno ponudila roko v pomoč. In nikoli več dopustila, da jo nevednost potlači in zakrije njen sij. Od slej bo brezskrbna, saj ima dar, ki jo je spomnil kdo zares je.

Dnevnik duhovne zdravilke