Katja je že skoraj spala, ko je bratu zazvonil telefon. Enej je že velik. Katja pokaže njegovo starost s prsti obeh rok. Zase pokaže le eno roko, pa še na tej skrije dva prsta. Ko se je brat pogovarjal po telefonu, se je pokrila èez glavo. A nekaj najbolj glasnih besed je vseeno slišala: »Ja, saj... vse nas meèejo v isti koš... prav... adijo...«
Katja je bila v trenutku èisto budna. Kaj? Kaj je rekel brat? Da ga meèejo v koš? Rekel je, da vse meèejo v koš! Le kje je tako? V šoli? Ali v glasbeni šoli? Morda pri nogometu? Ampak ne! Saj pri nogometu ciljajo gole, ne koše...
Nemirno glavo je skrila v naroèje svojega medvedka in tuhtala. Najraje bi brata vprašala, v kateri koš ga meèejo. Pa si ni upala. Bi se jezil nanjo, ker je prisluškovala?
Dolgo se je premetavala, preden je zaspala. In potem se ji je sanjalo, da njenega brata tlaèijo v koš za smeti. Nanj so nametali šolske zvezke! Njegove zvezke! Vedno je tako skrbno ravnal z njimi. Niti njej ni dovolil, da bi jih gledala. Zdaj pa so stlaèeni in zmeèkani ležali v košu na ubogem bratu, ki je jokal. To so bile res strašne sanje!
Zjutraj je Katjo zbudil oèka.
Objela ga je okrog vratu, se stisnila k njemu in zašepetala: »Oèi, oèi! Enej mora ostati doma! Strašne reèi se godijo, veš! Eneja meèejo v koš!«
Oèe se je zravnal: »Kaj delajo z Enejem?«
»V koš ga meèejo! Res, saj sem slišala!«
Oèe jo je v naroèju odnesel v kuhinjo.
Mama se jima je nasmehnila, Enej je bil že za mizo.
S polnimi usti jo je pozdravil: »Jutro, tamala.«
Namesto nje je rekel oèka: »Ali je res, da te meèejo v koš?«
Enej je odprtih ust ostrmel. Žlica mu je padla v krožnik s kosmièi: Prosim? Kakšen koš?«
»Ne vem,« je rekel oèe.
Katja je zatrepetala: »Si rekel v koš. Ti si rekel.«
Brat jo je debelo gledal in premišljeval, o èem govori.
»Zveèer si rekel v mobitel.«
Tedaj se je Eneju poèasi posvetilo.
Na glas se je zarežal: »A ja! Ja, pa sem res rekel. Rekel sem, da vse meèejo v isti koš. Vso zgodbo moram povedati. Vèeraj zveèer sem se pred prehodom za pešce ustavil ob starèku. Težko je hodil, poèasi, s palico, pa sem mislil, da bi mu pomagal èez cesto. Ogovoril sem ga in ga hotel prijeti pod roko, on pa se je ustrašil in zavpil:
´Razbojniki!´ Morda so ga kdaj okradli, pa se zdaj boji tudi tistih, ki bi mu radi pomagali. Zato sem prijatelju po telefonu rekel, da ` vse meèejo v isti koš´. Ampak to se samo tako reèe. Mene nihèe ne meèe v noben koš.«
Katja si je oddahnila: »Jaz pa sem imela tako grozne sanje! Da si bil stlaèen v košu za smeti. Pod šolskimi zvezki!«
»Kadar èesa ne razumeš, raje vprašaj. Pa kar takoj! Že vèeraj zveèer bi ti povedal, da me je starèek vrgel v isti koš z malopridneži. A ko me je starèek še enkrat pogledal in sem mu še vedno ponujal roko, je videl, da sem èisto v redu fant. Prijel me je pod roko in sva šla poèasi èez cesto. Tam sva se lepo poslovila. Ej, to je to, tamala!«
Vsi so se zasmejali: Enej, Katja, oèka in mama.
Enej, ker se mu je zdela Katja hecna, Katja, ker si je oddahnila, mamica in oèka pa tudi zato, ker sta bila vesela Katja in Enej.
Staša Tajana Grgoviè
Vir: Ciciban, revija za otroke, julij – avgust 2010.
Katja je že skoraj spala, ko je bratu zazvonil telefon. Enej je že velik. Katja pokaže njegovo starost s prsti obeh rok. Zase pokaže le eno roko, pa še na tej skrije dva prsta. Ko se je brat pogovarjal po telefonu, se je pokrila èez glavo. A nekaj najbolj glasnih besed je vseeno slišala: »Ja, saj... vse nas meèejo v isti koš... prav... adijo...«
