Katja je že skoraj spala, ko je bratu zazvonil telefon. Enej je že velik. Katja pokaže njegovo starost s prsti obeh rok. Zase pokaže le eno roko, pa še na tej skrije dva prsta. Ko se je brat pogovarjal po telefonu, se je pokrila čez glavo. A nekaj najbolj glasnih besed je vseeno slišala: »Ja, saj... vse nas mečejo v isti koš... prav... adijo...«
Katja je bila v trenutku čisto budna. Kaj? Kaj je rekel brat? Da ga mečejo v koš? Rekel je, da vse mečejo v koš! Le kje je tako? V šoli? Ali v glasbeni šoli? Morda pri nogometu? Ampak ne! Saj pri nogometu ciljajo gole, ne koše...
Nemirno glavo je skrila v naročje svojega medvedka in tuhtala. Najraje bi brata vprašala, v kateri koš ga mečejo. Pa si ni upala. Bi se jezil nanjo, ker je prisluškovala?
Dolgo se je premetavala, preden je zaspala. In potem se ji je sanjalo, da njenega brata tlačijo v koš za smeti. Nanj so nametali šolske zvezke! Njegove zvezke! Vedno je tako skrbno ravnal z njimi. Niti njej ni dovolil, da bi jih gledala. Zdaj pa so stlačeni in zmečkani ležali v košu na ubogem bratu, ki je jokal. To so bile res strašne sanje!
Zjutraj je Katjo zbudil očka.
Objela ga je okrog vratu, se stisnila k njemu in zašepetala: »Oči, oči! Enej mora ostati doma! Strašne reči se godijo, veš! Eneja mečejo v koš!«
Oče se je zravnal: »Kaj delajo z Enejem?«
»V koš ga mečejo! Res, saj sem slišala!«
Oče jo je v naročju odnesel v kuhinjo.
Mama se jima je nasmehnila, Enej je bil že za mizo.
S polnimi usti jo je pozdravil: »Jutro, tamala.«
Namesto nje je rekel očka: »Ali je res, da te mečejo v koš?«
Enej je odprtih ust ostrmel. Žlica mu je padla v krožnik s kosmiči: Prosim? Kakšen koš?«
»Ne vem,« je rekel oče.
Katja je zatrepetala: »Si rekel v koš. Ti si rekel.«
Brat jo je debelo gledal in premišljeval, o čem govori.
»Zvečer si rekel v mobitel.«
Tedaj se je Eneju počasi posvetilo.
Na glas se je zarežal: »A ja! Ja, pa sem res rekel. Rekel sem, da vse mečejo v isti koš. Vso zgodbo moram povedati. Včeraj zvečer sem se pred prehodom za pešce ustavil ob starčku. Težko je hodil, počasi, s palico, pa sem mislil, da bi mu pomagal čez cesto. Ogovoril sem ga in ga hotel prijeti pod roko, on pa se je ustrašil in zavpil:
´Razbojniki!´ Morda so ga kdaj okradli, pa se zdaj boji tudi tistih, ki bi mu radi pomagali. Zato sem prijatelju po telefonu rekel, da ` vse mečejo v isti koš´. Ampak to se samo tako reče. Mene nihče ne meče v noben koš.«
Katja si je oddahnila: »Jaz pa sem imela tako grozne sanje! Da si bil stlačen v košu za smeti. Pod šolskimi zvezki!«
»Kadar česa ne razumeš, raje vprašaj. Pa kar takoj! Že včeraj zvečer bi ti povedal, da me je starček vrgel v isti koš z malopridneži. A ko me je starček še enkrat pogledal in sem mu še vedno ponujal roko, je videl, da sem čisto v redu fant. Prijel me je pod roko in sva šla počasi čez cesto. Tam sva se lepo poslovila. Ej, to je to, tamala!«
Vsi so se zasmejali: Enej, Katja, očka in mama.
Enej, ker se mu je zdela Katja hecna, Katja, ker si je oddahnila, mamica in očka pa tudi zato, ker sta bila vesela Katja in Enej.
Staša Tajana Grgovič
Vir: Ciciban, revija za otroke, julij – avgust 2010.
Katja je že skoraj spala, ko je bratu zazvonil telefon. Enej je že velik. Katja pokaže njegovo starost s prsti obeh rok. Zase pokaže le eno roko, pa še na tej skrije dva prsta. Ko se je brat pogovarjal po telefonu, se je pokrila čez glavo. A nekaj najbolj glasnih besed je vseeno slišala: »Ja, saj... vse nas mečejo v isti koš... prav... adijo...«
