Kdo danes še sploh ve, kaj je Ljubezen – ljubezen z veliko začetnico? Mar se te besede ne držijo prstni odtisi brezvestnih zaslužkarjev? Ali imajo njihovi zmazki v besedi in sliki kaj skupnega z ljubeznijo?
Ali se poti do človeka, do srca in do kulture, niso spremenile v greznice?

Kdo danes še sploh ve, da je 'ljubezen' povezana s pojmi 'dati' in 'predati se', z globoko radostjo, da si tukaj za drugega, da imaš posluh zanj, da se znaš tankočutno vživeti vanj, da je povezana s prijaznostjo in odpustljivostjo, z nenasiljem, z mirom?

V Patni sva z Narajan Prasadom postala dobra prijatelja. Kot je v navadi pri prijateljih, me je hotel seznaniti s svojim dragim prijateljem, zdravnikom, ki je vodil rentgensko kliniko. Ta naju je nekega dne sprejel v svoji pisarni in naju povabil, naj prisedeva k mizi. Čeprav se je rodil kot hindujec, je bil razočaran nad predsodki do nižjih kast in se je predvsem zato spreobrnil v muslimana.

Zdaj je preučeval sveti Koran in se preimenoval v Mohameda. Še naprej je priznaval nauk Bhagavad-gite, ni pa hotel pripadati veri, ki je podpirala zapostavljanje ljudi na podlagi rojstva. Izzval sem ga: »Ampak Gita nikogar ne zapostavlja na podlagi rojstva. Številni med največjimi hindujskimi svetniki so se rodili v nižjih kastah. Bhagavad-gita nas uči, da nismo snovno telo, temveč neumrljive duše.«

Spolnost zaradi spolnosti same je kraja energije, čeprav večinoma vzajemna in zaželena.

Je potešitev zaradi mnogih dušnih primanjkljajev, ki nastajajo zaradi neštetih oblik sebičnosti, ki si jih ne priznamo in jih ne premagamo.

Da, bi zmogli prav ravnati, je napačno treba videti po bistvenih črtah,
kajti če greš v tega podrobnosti,
so v tem zvite laži in izgovori, ki na nek način vse to opravičujejo.

Kar vemo da je slabo, in kadar to v resnici poznamo,
tudi če vidimo, da se to pri kom obnese,
je to zato, ker še ni posledic tega.

Največkrat imam nohte leve roke bolj previdno in lepo porezane in opiljene od desnih,
ker mi je desnica bolj poslušna in spretna od levice.
Obe sta odvisni druga od druge.

Tudi ljudje bolje in prej vidimo,
kaj bi bilo prav popraviti na drugih kot na sebi.
Dobro je vedeti tudi, kako nas vidijo drugi; lahko nam je kdaj v pomoč.

Svetli občutki so kot nežno obarvani cvetovi
na travnikih z ljubeznijo ogretih dni;
vabilo so rojem radostnih misli,
da kot čebele oprašijo vse svetle zamisli,
da dozorijo v plodove medsebojne pomoči,
da temni občutki, nameni ne dobijo moči,
da niso ovira vsem svetlo sijočim.

Ne želi si previsokih stvari, ki so tvojim poštenim zmožnostim nedosegljive, vedi, da so mnoge, ravno take želje, spravile na kriva pota.

S tem ni mišljeno, da si ne bi nikoli nič boljšega zaželeli, ampak, da bi take želje popolnoma opustili, kadar na popolnoma pošten način, ne moremo priti do tega, kar želimo.

Življenje po najvišji dobroti, ni pogojeno s tem ali boš imel dosti ali malo, torej je vsem poštenjakom tudi dosegljivo.

Ko pripraviš komu veselje,
ga pripraviš še svoji duši.
Ko komu prav pomagaš,
pomagaš še svoji duši.
Ko si komu dober zgled in spodbuda,
spodbudo prejme še tvoja duša.
Zato dobivaš vedno več spodbud,
širiš dobro in res napreduješ,
s tabo napreduje tudi svet.

Osupel sem, kako brez moči so ljudje, da bi drug drugega osrečili, se razumeli, si ustregli in se ljubili. Tisk, radio in televizija nam vsak dan servirajo skorajda smrtno dozo surovosti in nasilja, brezobzirnosti in nesmisla. Kaže, da zborovanja, pozivi, demonstracije in protestne akcije ne pripomorejo kaj dosti k medsebojnemu razumevanju.

Vsak hoče na svoj način izboljšati svet in si na dvomljive načine prizadeva za mir. Zdi pa se, da nihče ni pripravljen na spravo, da bi tako dosegli mir. Zdi se tudi, da nihče ni pripravljen poboljšati samega sebe. Vsak hoče začeti pri drugem. Vsak hoče obtoževati, kriviti in klicati na odgovornost druge. Tako smo se znašli v Babilonu. Obsedel nas je babilonski duh, duh zmešnjave in pomračitve.

*
Moja stara mama je rekla:

Biti prijazen
ne pomeni,
da se pustiš pohoditi...

Za pozornost in čustva nekoga
se ne prosjači.
Če niso svobodno dana,
niso vredna truda.

Vem, da nihče
ne more biti popoln za vse,
toda vedno boš popoln
za osebo,
ki si te zasluži.

Že leta nas zavajajo z besedami o morskih sadežih,
simfoniji morskih plodov in žetvi v ribogojnicah.

Niso živali zlorabile pomena besed iz rastlinskega sveta,
ampak ljudje, da bi ob ubijanju živali utišali vest.

Svojo in drugih.

Edino, če človek ohrani in izpolnjuje bistveno,
bo ohranil tudi srečno srce.
Ni človeka, ki ne bi ustvarjal nekaj.
Kakšen navdih takšno ustvarjanje.
Ne lepota noči,
ne lepota dneva,
ne ko nekaj obožujemo,
ne morejo opisati
brezpogojne ljubezni.
V brezpogojni ljubezni,
opuščamo pozemeljsko slo k duhovnemu,
takrat na edini pravi način k duhovnemu rasemo,
s tem pa, ko odmaknemo vse zablode, laži, zamere in sodbe,
na pravi način vstopimo v tišino,
v kateri biva in se vsem razodeva ljubezen.

Ko ne veš, kam si odložil očala,
jih ne išči vsenaokoli,
najbrž ti sedijo na nosu.
S težavami ne obremenjuj drugih ljudi,
po sebi se ozri in se odkrito oceni,
zakaj vztrajaš v stari zmoti,
ob koga se nenehno spotikaš,
komu ničesar ne oprostiš,
komu življenje greniš.
Čas je, da si kaj priznaš, se popraviš.
tedaj stvarstva pomoč pridobiš.
Zato: gledati, se videti in uvideti.

Puhlica,
ki se kmalu razprši,
je ljubezen v katero nimamo vere.