Nekoč je mojster duhovnosti rekel: » tudi v čebuli je resnica«, kakor tudi v vseh povrtninah, ki jih tukaj vidite.

In učenci so odstranjevali plast za plastjo čebule, dokler ni ostalo nič, ter rezali zelenjavo.

Gledali so mojstra in si izmišljevali, kaj vse so ob tem spoznali.

Mojster se je nasmehnil in rekel; mislil sem, da bi skuhali dobro krepko zelenjavno juho za vse.

Ni torej toliko važno kaj imamo, ampak, če to kar imamo, znamo prav uporabiti v dobro vseh.

Važno je kaj naredimo iz tega kaj imamo.

Vi pa ste odstranjevali plast za plastjo čebule, dokler ni ostalo ničesar, ter začeli razmišljati le o tem česar ni.

Mogoče bi bilo pametno razmisliti o tem, zakaj ste ob vsem tem kar imate, se zazrli le v nič.

Ali je to bila realiteta ali navideznost samo zaradi tega, ker tega kar imate niste znali konstruktivno uporabiti in ste si ob soočenju z nič začeli izmišljati hipoteze.

En nasvet vsem, kakor tudi zame;
če ne veste kaj v življenju narediti in imate v srcu popolnoma dobre namene, se priklonite do dna brez sebičnosti, tem malim stvarem, ki jih imate, ter jih v dobro vsem konstruktivno in ljubeče uporabljajte.

Tudi če se ne bo odprla nobena druga pot, boste imeli ljubezen in čisto vest.

To pa je največ.

Ne rabite se bati, da boste prišli na nič, kajti ta nič je le navidezen, zmeraj boste nekaj imeli.

In vzel je svoje revne stvari, se zazrl v nebo, se poklonil v popolni ponižnosti pred resničnim bistvom v njem in v vseh ljudeh, ter iz vsega tega naredil, najboljše kar zna.

Imel je nebo danosti in ljubezen.