Iz Vive www.viva.si

Pozdravljeni,
želim si dobrih in pozitivnih odnosov, vendar ljudje okrog mene večinoma niso takšni, kot bi si želela, kakršne bi potrebovala. Čutim, da je nastopil čas za spremembo, v svoje življenje bi rada priklicala nove, pozitivne ljudi. Kaj naj storim? Hvala za odgovor!
Lijana iz Novega mesta

KLINIČNA PSIHOLOGINJA
Vaše vprašanje je zelo obširno in splošno, zato je nanj težko odgovoriti preprosto. Najpomembnejša sta vaše samospoštovanje in samozavest. Če se dovolj cenite in spoštujete, če znate samozavestno zagovarjati svoja stališča, če ne doživljate strahov ob stikih z drugimi ljudmi, boste najverjetneje pozitivno gledali na življenje in ljudi okrog sebe.

Piše: Zoran Železnikar www.prisluhni.si

Seveda boste takoj ugotovili, da v tem naslovu nekaj manjka. Zakaj nismo – kaj? Celoten naslov bi se moral glasiti: Kdo smo in zakaj nismo tisto, kar bi morali biti. A kaj bi morali biti? Odgovor na to vprašanje je težak. Vemo pravzaprav le to, da nismo tisto, kar bi želeli ali mogli biti. Če bi bili to, kar bi želeli biti, bi bili mnogo srečnejši, svet bi bil danes mnogo lepši kot je in ne bi bilo skrbi, kaj bomo zapustili našim potomcem. A pojdimo lepo po vrsti.

Danes lahko govorimo o krizi identitete, vsaj za človeka v zahodnem, razvitem svetu. Posplošeno rečeno lahko trdimo, da ta človek ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšno je njegovo poslanstvo v življenju in smisel bivanja. Vprašanja, ki dišijo po filozofiji in duhovnosti. Ali je to resnično tako nepomembno, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati?

Čeprav se vam morda zdijo še premladi, se tem temam ne izogibajte predolgo.
Starši morajo sami presoditi, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za pogovore o določenih temah. Čeprav niso vse najbolj prijetne za uho, se je z njimi treba spopasti prej ali slej.

Denar - Otroci se morajo na določeni točki naučiti odgovorno ravnati z denarjem. Najlažje jim boste to pokazali tako, da jim začnete dajati žepnino. Seveda govorimo o majhnih vsotah. Otroci lahko z njo počnejo, kar želijo, a vedeti morajo, da ko jo bodo porabili, si drugega ne bodo mogli več privoščiti. Ena od možnosti je tudi, da jim predlagate delitev stroškov, ko kupujete nekaj, kar so si otroci sami zaželeli.

Filozof Sokrat je organiziral veliko pojedino. Medtem, ko so jedli in pili, so bili gostje povabljeni, naj izberejo eno filozofsko temo, da bi razpravljali o njej.
Predmet diskusije je bil izbran: govorili bodo o ljubezni.
„Poskusili bomo opredeliti ljubezen, kako se počutimo, kadar sami ljubimo in kako, kadar smo ljubljeni.“ je rekel Sokrat.

Zacela je Fedra, nato je govoril Pausenis in se Eriksimas, ki je govoril namesto Aristofana, kateremu se je grozno kolcalo. Ko se je počutil boljše, je še enkrat prosil za besedo.Takrat je ustregel družbi s čudovito in globoko zgodbo.
Povedal je naslednje:

Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Skozi rast, odraščanje, situacije, ki nam dajejo izkušnje in drugačen pogled na dih, življenje, ljudi, dogodke. Dajo nam drugačen Obraz. Vrnite se v svojo mladost in pomislite, kako zelo ste od takrat spremenili sebe in svoje lastnosti. Pomagate si lahko že s spominom na vašo pisavo, ki je bila, ko ste bili otrok, še veliko manj izklesana, kot je sedaj. Opazi se tista otroška razposajenost, ko je bil list papirja popolnoma počečkan z vsemi barvami, danes pa je besedilo v predalčku svoje pokončnosti – razuma, odgovornosti, resnosti.

Naš notranji svet se ovija v podobe krhkih sanj in se po drugi strani z vsakim stoletjem sooča z vedno bolj napornim svetom, ki ga živimo in v katerem smo … Vse to se odraža v naših potezah, gibih, mimiki, predvsem pa v vsakodnevni izraznosti, ki jo kažemo v odnosih z drugimi ljudmi.

Ko v zraku vonjaš svežino in čutiš nežen vetrič, ki se igra z teboj, občutiš življenje, ko zazreš se pred seboj in vse ti je odprto.

Vdihneš na polno in se podaš po svojih poteh. Pogumno zakorakaš po začrtanih stezah, ki te vodijo skozi izkušnje in spoznanja, ki sam jim postavljaš meje.

Življenje komaj začenjaš zajemati na polno in spoznavati vse kotičke kjer se ljubezen lahko skrije, v vsem vidiš le dobro. Pred teboj so vsi načrti za tisti jutri, ki ga pričakuješ z tem pa pozabljaš na ta danes, ki ga živiš. Nikoli ne pomisliš, da si ti tisti, ki mu je usoda dala zadnji hladni dih in mu ukradla prihodnost.

Če sklepamo po tehničnem napredku v zadnjih nekaj desetletjih, lahko hitro pridemo do zaključka, da postaja človek vedno bolj inteligenten. A to ne drži. Že več let je opaziti znake, da se povprečni inteligenčni količnik mladih znižuje po vsem svetu, so ugotovili norveški znanstveniki.

Medtem ko se je povprečni inteligenčni količnik vse od uvedbe prvega množičnega inteligenčnega testa v letu 1905 vztrajno zviševal, pa se je z generacijo, rojeno leta 1975, ta trend obrnil navzdol. Nova raziskava norveških znanstvenikov namreč kaže, da imajo mladi danes nižji inteligenčni količnik kot njihovi starši.

»Veliko je sil, a nič ni močnejšega od človeka.« je dejal veliki antični dramatik Sofoklej. Človekovo nasilno prodiranje v kozmični red že stoletja spreminja in prilagaja naravo. S pomočjo priučenih sposobnosti, kot sta mišljenje in govor, se zavestno uveljavlja v naravnem redu stvari in prevzema vlogo stvarnika. V naravi si postavi bivališča, da ga bolje varujejo pred nevarnostmi naravnega okolja, hiše, mesta so postali simboli boja z naravo, simboli civiliziranosti.

V naravi je pač za vsako bitje poskrbljeno na način, da je le to sposobno preživeti, človekova sposobnost preživetja je toliko bolj izrazita od ostalih bitij, ki so nižje na razvojni lestvici in ključno vprašanje, ki se postavlja je, ali ima človek, kakršnokoli pravico, dolžnost ali morda kakršen drug razlog, ki mu narekuje, da to svojo moč uveljavlja po nepotrebnem, oziroma v nasprotju od tistega, za kar jo potrebuje, to je za preživetje.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi. Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom.

Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več). Prepričanje, da bo prihodnost veliko boljša kot preteklost in sedanjost, je poimenovano kot pristrani optimizem, zaslediti pa ga je pri vseh rasah, na vseh območjih in v vseh socialno-ekonomskih razredih, ne glede na starost in spol.

Konec partnerske zveze za nobeno od vpletenih strani ni lahek. Ne obstaja formula, po kateri bi lahko rekli, kako dolgo bo trajala faza prebolevanja. Ženske naj bile pogosteje tiste, ki dajo pobudo za konec zveze, a so hkrati tudi tiste, ki jo dlje časa prebolevajo. Nekateri pravijo, da je za vsako leto zveze potreben mesec dni žalovanja. Konec petletnega razmerja bi tako prebolevali pet mesecev. 

Seveda pa ljubezenska matematika ni nikoli tako preprosta, saj je obdobje prebolevanja odvisno od več faktorjev. Osebe, ki so že po naravi nostalgične, bodo verjetno potrebovale veliko več časa, da bi se postavile nazaj na noge. 

Veliko ljudi razmišlja: »Ko bom imel več denarja, ga bom pričel upravljati.« Ali vidite ta paradoks? Kot bi rekli: »S hujšanjem bom pričel takoj, ko izgubim deset kilogramov.« Vidimo, da prihaja do vzročno-posledične zamenjave. Pravilni vrstni red je: »Ko bom pričel upravljati s svojim denarjem, ga bom imel več.«

Z upravljanjem z našim denarjem pridobivamo nadzor nad denarjem. Nadzor vam prinese več denarja. To je naravna posledica po univerzalnem načelu - načelu pozornosti, ki pravi: Na čemer je pozornost, to se povečuje!

Denar je naša energija, torej upravljanje s svojim denarjem pomeni upravljanje s svojo energijo. Ko mi nekaj plačamo z denarjem, ne damo iz rok zgolj svojega denarja, ampak damo tudi del svojega truda, dilem in šolanja.

S povečanim dotokom nove energije na naš planet se v nas dogajajo velike spremembe, ki si jih marsikdaj niti ne znamo razložiti. Globoka žalost, nenadni napadi joka in globoko zasidrani egoistični vzorci mnogih življenj, ki smo jih preživeli, prihajajo na dan, da jih opustimo, medtem ko se povezujemo z energijami preobrazbe Kristusove zavesti, ki so se popolnoma aktivirale 12. decembra, 2012 in se še intenzivno nadaljujejo.

Čutimo neopredeljen notranji nemir, kot da nekaj iščemo, pa še sami ne vemo, kaj točno naj bi to bilo.
Pomikamo se ven iz starega v novo.. stari način nam več ne služi v naše najvišje dobro. Čas je za prebujenje in povratek v našo resnico, kdo smo.

Mladi Demosten je hotel postati mojster govorništva. Toda bil je prikrajšsan za mnogo stvari: znanje, denar za učenje pri govornikih, zdravje, saj je dolge ure delal pod vročim soncem in, najvažnejse, za dobro podajanje besedila, kajti brezupno je jecljal.

Toda vztrajnost dela cudeže in Demostenu je uspelo slediti predavanjem najbolj slovitih govornikov in filozofov. Imel je srečo poslušati celo velikega Platona, ko je razlagal svoje teorije.

Spodbujen z gledanjem in poslušanjem predavanj, mladi mož ni izgubljal časa, da bi se povzpel na govorniški oder za svojo prvo javno razpravo.Toda kakšen polom !!

Iz dneva v dan postajam vse bolj podobna – SAMA SEBI. Žal pa to ni vedno idealna podoba, kajti mnogo nepravilnosti me kazi. Te nepravilnosti se ne odražajo samo v potezah mojega obraza, v moji telesni podobi, pač pa še bolj v neprimernih, nezaželenih dejanjih.

Naj mi je prav ali ne, toda tudi to sem JAZ. Seveda na te svoje pomanjkljivosti vsekakor nisem ponosna. A priznam, da me pri svojih soljudeh, čeprav me sicer te nepravilnosti bodejo v oči, le ne motijo v tolikšni meri, kot kadar jih odkrijem pri sebi.

Šele ko padeš, se lahko pobereš. In takrat imaš idealno možnost, da se pobereš drugačen, spremenjen, z zavestjo in srčnostjo. Res je, da moraš najprej sebi in drugim priznati, da si padel. In to ni lahko. Naš ego ni navdušen nad tem. Zato veliko ljudi že v osnovi ne prizna, da je padlo. S tem zanikajo svojo možnost, da postanejo drugačni, da življenje in sebe vidijo v drugačni luči.

Kakšna škoda se zgodi vsakič, kadar je pomembnejši zunanji izgled od iskrenosti in od tistega kar nosimo v sebi. S tem že v osnovi zanikamo sebe takšne kot smo. In iz te pozicije ne moremo rasti. Ker je izhodišče zlagano.

Superheroje v stripih s bili ustvarjeni kot motivacijske osebnosti, ki varujejo ljudi pred vsem slabim. Postavili so močna moralna pravila in tvegali svoja življenja za varnost javnosti. Postali so eden glavnih navdihov za otroke in odrasle, predstavljali so glavne vrednote v družbi. Vendar smo skozi leta ugotovili, da jih poleg občudovanja dojemamo kot ljudi z svojimi čustvi, težavami in napakami. Da so taki, kot smo vsi ostali.

Te lekcije niso prišle od Batmana in Spidermana, ampak od Bruce Wayna in Petra Parkerja (alter ego batmana in spidermana).

Vsi, ki nismo ravno navdušeni nad tistimi osebki, ki so preveč zaverovani v sebe, bi morda morali prevzeti njihovo filozofijo. Študija je namreč pokazala, da so vaši možgani navdušeni ob takem obnašanju.

Harvardska univerza je opravila več eksperimentov, da bi ocenila, koliko ljudje radi govorijo o sebi in zakaj. Glede na študijo, ni prav nič čudno, da 40% vseh pogovorov ljudje govorijo o sebi. Opazovali so možgane, kjer se je pojavila aktivnost v predelu za nagrade (tiste, ki so dejavni med nagradami kot so hrana in spolnost). Ali lahko sedaj resnično primerjamo objavljanje na Facebooku in Twitterju s hrano in seksom?

Velika Britanija je decembra 2011 prvič izvedla raziskavo o sreči svojih prebivalcev. Odločitev vlade je komentiral dr. Mark Williamson vodja gibanja Action for happines, ki ima že 20.000 članov iz več kot 100 držav sveta. Gibanje se posveča spodbujanju dejavnosti za srečnejše skupnosti, družine, delovne pogoje in šole.

Priča smo velikemu miselnemu premiku, ko govorimo o družbenem napredku. Vse več ekonomistov, politikov in drugih strokovnjakov si prizadeva pridobiti nova merila za uspešnost družbe. Tiste, ki se ne bodo omejili le na ekonomske kazalce, temveč bomo merili celotno kvaliteto življenja. Nobena novost pa ni, da se sodobno potrošništvo ni izkazalo pri izpopolnitvi življenj.

Zjutraj me osupne radijska »pametna« misel: Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Svet je vse bolj v razsulu, ker nas nekateri zelo nepremišljeno spodbujajo k ločevanju med pomembnimi in nepomembnimi oz. koristnimi in nekoristnimi ljudmi.

Če je še pretežko ljubiti vsakogar, zakaj jim odrekati še spoštovanje? Spoštovati človeško bitje še ne pomeni, da potrjujemo njegove morebitne napake. Mnogi podobni usmerjevalci sveta so skozi dolgo človeško zgodovino dopuščali preganjanje, odobravali vojne ali celo hujskali k njim.

Življenje je eno(st). O tem govorijo mnoga izročila modrecev in jogijev. Vendar je ta enost nekje v ozadju ali v globinah življenja, v vsakodnevni praksi pa je življenje izjemno raznoliko in mnogotero. Tako je tudi s človekom. Nikakor nismo eno, smo mnogoteri, da bolj ne bi mogli biti. Koliko različnih misli in koliko različnih dialogov poteka v naši glavi?

Če bi bili eno, ne bi imeli notranjih dialogov, ko se v nas pogovarjajo različni glasovi - in vsi ti glasovi smo mi. Enako velja za naša čustva. Imamo mnogo čustev, celo do iste osebe lahko gojimo različna čustva, nekaj ljubezni, za ščepec ljubosumja, morda tudi kaj zavisti in odpora. Tudi v našem telesu lahko hkrati obstajajo različni nagoni.

Skrajni čas je nadeti uzde na naše potrebe. Ali se je težko odločiti za samoutesnitev in na žrtve? Težko zato, ker se nam je v osebnem življenju in v družbenem in v državnem že zdavnaj izmuznil na morsko dno zlati ključ Samoomejitve. Samoomejitev pa je – prvo in najbolj razumsko dejanje človeka, ki je dobil svobodo. Je najbolj pravilna pot uresničitve svobode. Ne smemo čakati, da nas zunanji dogodki trdo stisnejo ali celo prevrnejo – umeti treba z daljnovidno samoomejitvijo odpirati neizogibnemu toku dogodkov spravljivo pot.

Primeri, kako se oddaljujemo od te poti v svojem osebnem življenju, – so znani naši vesti in našim bližnjim. Primeri, ko se od nje oddaljujejo veliki subjekti – stranke ali države, so vsem na očeh.

Razmišljam o tragedijah, s katerimi so se spopadale ženske v mojem življenju. Kako so vsakič, ko zboli otrok ali odide moški ali umre kdo od staršev ali se sesuje skupnost, ženske tiste, ki vztrajajo, ki sredi svojega lastnega trpljenja naredijo tisto, kar je treba, za svoje ljudi.

Medtem ko tisti okrog njih odpadajo, ženske stiskajo k sebi bolne in negujejo šibke, služijo kruh, prenašajo žalost in jezo in ljubezen in upanje svojih družin. Ne bežijo iz svojih življenj in od svojih ljudi, čeprav imajo slabe karte in prenašajo težo sveta na plečih.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Iz temne v svetlo paleto čustev
Človek je čustveno bitje. Le kot tak lahko vstopa v odnose z drugimi in preživlja svoj vsakdan. Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje. Prav je, da se takšnim čustvom in občutkom, ki jih prinašajo, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok.

Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.