To, kar živimo, to, kar izkušamo v sedanjosti, to, kar se nam dogaja v naših odnosih, težave, s katerimi se soočamo danes – vse to je posledica energijskega dogajanja v nas. Marsikomu se takšna izjava lahko zdi kruta, lahko celo izzove jezo ali upor večinoma v smislu "to pa že ni res; kaj sem pa hudega storil, da moram sedaj to trpeti ali pa se ukvarjati s temi težavami …" Vendar pa je to zato, ker nimamo širšega pogleda na svoje življenje.

Življenje ni samo to, kar lahko otipamo z roko, okušamo na jeziku, vonjamo v zraku, slišimo po radiu ali vidimo na internetu, televiziji. Življenje je veliko več, je kompleksen "sistem" vzroka in posledice, je mala, osnovna in srednja šola ter fakulteta, katerih glavni namen je spoznavanje samega sebe, svojih notranjih globin in zakonitosti, po katerih delujemo. Učimo se čutenja samega sebe, obvladovanja svojih priučenih in vcepljenih impulzov ter zavedanja širše slike življenja. Ko to imamo, ne potrebujemo več nobene diplome, ker vse, kar nam pride na pot, sprejmemo kot darilo učenja.

Pogled na življenje

Dva vidika sta najpogostejša. Prvi vidik, ki je značilen za zahodno družbo, je vidik materialnega in fizičnega. Drugi vidik, ki je večinoma značilen za vzhodni svet, pa daje večji poudarek duhovnosti in večinoma zanemarja tuzemsko življenje. Tako prvi kot drugi vidik ne predstavljata zmernosti, srednje poti, ko se je treba soočiti z vsem, kar nas obkroža tukaj v tej realnosti in se istočasno zavedati življenja s širšega vidika. Prava mera enega in drugega je tista, ki določa, da iskanje duhovnosti oz. ukvarjanje z duhovnostjo ni beg od resničnega življenja in da soočanje s težavami, s katerimi se vsi srečujemo, za nas predstavlja notranjo rast in središčenje svoje energije. V skladu z zahodno tradicijo in potrošniško družbo pa smo še preveč usmerjeni navzven, na materialno, na druge z vidika posedovanja, premalo pa se zavedamo, da je vse to samo odraz naše notranjosti.

Kaj je v naši notranjosti?

Vsakdo v sebi skriva veliko potlačenih čustev in neprijetnih občutkov, ki so posledica naših preteklih izkušenj, občasno tudi karmičnih vezi. Lahko gre za zelo travmatične dogodke, ki smo jih tudi mentalno potisnili v pozabo, v večini primerov pa gre za dogodke, ki so bili za nas neprijetni, vzbudili so nam različna čustva, ki pa so ostala nepredelana, čeprav se teh situacij večinoma spominjamo. In ravno zato, ker se jih spominjamo, menimo, da je to že predelano. Naš spomin je selektiven in nagnjeni smo k delni resnici – ali vidimo svojo preteklost kot čudovito ali pa kot nekaj groznega. V resnici pa se vedno prepletata oba vidika, in ko smo ju zmožni videti, začutiti in sprejeti, takrat se energija, ki je ujeta v naših globinah, sprosti.

Spomini držijo ujeto energijo v naših čustvih in občutkih. Najpogostejše so zamere iz takšnih ali drugačnih razlogov, sledita jeza in sovraštvo, pod tem pa se v večini primerov pokažeta žalost in bolečina. To je osnova, na katero se vežejo še druga čustva in občutki, kot so sram, gnus, krivda, ponižanje, razočaranje … Iz vsega tega, kar smo doživeli že kot otroci in čemur smo se priučili skozi svoje življenje, smo oblikovali različne načine delovanja, ščite, obrambne mehanizme ali programe reakcij, kakorkoli jih že imenujemo, ki se navzven kažejo kot naši vzorci delovanja: vloga žrtve, ubogi jaz, popuščanje, kimanje, skrivanje na drugi strani pa kot vzvišenost, nepopuščanje, dokazovanje, tekmovanje, trdota, upiranje …  

Posledice naših nepredelanih izkušenj in naših potlačenih čustvenih stanj se kažejo v vsakodnevnem življenju skozi različne situacije, dogodke, odnose. Kažejo se kot ogledala, ki odsevajo naše zamere, našo jezo, našo bolečino in našo žalost, tudi če to vidimo v drugih. Ko se ujamemo v vrtincu čustvene razburkanosti (ali pa ko se ujamemo, kako si spet mečemo pesek v oči, da je vse v redu), takrat je pravi čas, da se vprašamo, kaj v resnici čutimo. Kaj čutimo? Prvi korak k odkrivanju svoje notranjosti je priznanje naših resničnih čustev, naših sproženih čustvenih odzivov. Pomembno je, da se v takšnih situacijah ne prepustimo svojemu umskemu mletju, ki nas večinoma pripelje do "teorije zarote" in nam omogoči, da vso odgovornost preložimo na druge, namesto da bi se osredotočili nase in svoje reakcije.

Osredotočanje nase pomeni začetek poti v svoje globine. Sledi priznanje našega resničnega stanja in potem lahko začnemo delati na sebi ter iskati svojo duhovno pot in osebno rast. 

Odpravljanje čustvenih bolečin

Da bi se lažje spustili v svoje globine, poznamo različne tehnike. To so različne energijske in dihalne tehnike, ki temeljijo na tem, da lahko vsaj malo utišamo svoj um in se premaknemo iz ustaljenih vsakodnevnih okupacij. Redno izvajanje tehnik pomaga, da se hitreje premaknemo v svoje čustvene globine in postopoma dovolimo, da se potlačena čustva začnejo sproščati. Neškodljivo za nas in okolico.

Zdravljenje čustvenih bolečin ni enostavno in se ne zgodi od danes do jutri. To je proces, ki se mu reče notranja rast in duhovno potovanje – to je šola življenja. Kako naj bi bil človek razsvetljen, če v sebi nosi čustveno bolečino in če v sebi nosi potlačeno jezo in bes do svojega najbližjega? Kako naj bi bil človek razsvetljen, če ne more videti in začutiti širše slike svojega življenja? Kako naj bi bil človek razsvetljen, če ne zna biti tukaj in sedaj in ne vidi lepote, ki ga obkroža? Ni želja po razsvetljenju tisto, kar dela ljudi velike in ni hrepenenje po popolnosti tisto, kar vodi "na drugo stran". Notranja mirnost, preprostost, zaupanje življenju ter odsotnost čustvene bolečine in obrambnih mehanizmov vodijo k pravi tuzemski duhovnosti.

Tehnika za potovanje v čustven svet

Udobno se usedeš, stopala so na tleh, hrbtenica je zravnana, oči zaprte. Vzameš si 25 minut časa, si pripraviš glasbeno podlago in poskrbiš, da ti je dovolj toplo. V mislih si postaviš namero, iz katerega dogodka ali situacije, mogoče odnosa, želiš sprostiti čustveno bolečino ali čustvene reakcije. Poskusi začutiti, da si to res želiš doseči ter da hočeš začutiti, kaj je v tebi, in sprostiti energijske blokade iz sebe. 

In potem začneš dihati. Globok vdih in globok izdih, dihanje je intenzivno, ne prepočasno, in izdihu takoj sledi vdih. Med dihanjem ni premora ali zadrževanja dihanja, ves čas tekoče, intenzivno dihaš. Dihaš lahko skozi nos ali skozi usta. Če čutiš, da ti je dihanje postalo težko, to pomeni, da se bližaš zastali, potlačeni energiji in da so se zbudili upori telesa in ume. Takrat pospešiš dihanje, vdih in izdih sta krajša, vendar hitrejša, poskušaš ujeti ritem dihanja in ga ohranjati. Ne dovoli, da v mislih odtavaš stran ali "zadremlješ", bodi ves čas buden, čuječ, vso pozornost imej na ritmu dihanja in se zavedaj, da s tem zdraviš.

Po preteku 15 minut mirno obsedi ali pa se ulezi. Dihaj naravno. Lahko čutiš ščemenje po telesu, občutek toplote ali pa občutek vzdraženosti. Vse je v redu in tako, kot mora biti. Počivaj 10 minut in v tem času poskusi začutiti, kaj se dogaja v tebi. Poskušaj zaznati občutja, misli, slike, karkoli, kar ti lahko pomaga pri sproščanju čustvenih blokad. Pozornost usmeri na področje srca in počivaj.