Gubaste misli zvijajo
svoje spačene silhuete,
vlačijo na dan staro šaro,
zasedajo življenjski prostor
in jemljejo hranljivost dobrobiti.

Lov nanje ne pomaga,
pustim jih drseti
in jih osvetlim
z jasnim opazovanjem.

Plodna rodnost se bohoti.
V nosečnost se zavije
nebogljen zarodek.
Še ko mati ga povije,
je njen ljubi varovanec.

Svet spoznava iz razdalje,
dolgo le v njenem objemu.
Ko odhaja,
gre za kratko,
utrjuje se in raste.
Dokler nekoč ni pripravljen,
da je v svetu samostojno.

Ko hodiš Sebi nasproti,
na tleh ni sledi,
tla so deviška,
na njih prvi in edini si.

Ko hodiš Sebi nasproti,
v tleh ni uhojene poti,
tla so deviška,
na njih prvi in edini si.

Pod velikim razkošjem in pozlato
lahko se skriva tudi blato.
Pomanjkanje notranje svetlobe
prikrivajo luči zaslepljujoče.
Kjer ni volje za dobro dejanje,
je zatekanje v besedovanje.
Zdaj je čas nove metle,
da se z navlako pomete.
Vsem topim, prevzetnim, oholim
se naj zrcalo resnice nastavi.
Se ugodnostim, izjemam odreče,
zmote, krivice prizna, obžaluje.
V brezbrižnih naj up prebudi,
vse na pot sožitja povabi.
Najbolj vneti iskalci božjih sledi
so v sebi že našli ljubezni poti.

Nakupovalno središče,
celo mesto,
ki ponuja,
kar le nudi svet.

Množica v njem išče, išče.
Kup prividov,
barv, spektakel,
kaj vse nudi ti tržišče,
vzbuja lakoto, obljublja,
s čim vse sreča te obišče.

Recept,
ki ti ga piše Stvarnik,
preprost je,
kar se da.
Z njim ogneš se zdravnikov,
iskanja grešnikov in rešenikov.

Samo ta del,
ki se te tiče,
samo to izpolnjuj.
Daj vanj srce in sebe vsega.
V čim več trenutkih se raduj!

Ne eno vstajenje,
petero vstajenj
te očisti in razbremeni križa.

Ko bodalo rani z izdajo,
ga izruj,
rano zdravi z zvestobo,
z zvestobo sebi
in Božanskemu načrtu za tvoje življenje.

Odpira se voljna roditi.
Humusna posteljica ni preperela,
jedko jo žgo pesticidni hlapi,
voda v njej nima svežine življenja.

Odpira se voljna roditi.
Brez betonske skorje
belih praškov strupenega gnoja,
zna in zmore to storiti.

Odpira se voljna roditi.
Kliče iz svojih globin,
da ji zaupaj in pusti,
da to stori,
po Stvarstva modrosti.

Kot nevidna nitka nas povezuje,
je do nas tudi darežljiva,
včasih zamerljiva,
spet nagajiva.

Ta nit nam je nit življenja,
včasih polna trpljenja,
kjer bolezen kraljuje,
žalost domuje.

Sonce z žarki razveseli,
polepša turobne dni,
kaže pot naprej,
nevidni nitki tej.

Iz popka,
kjer je oddet v varni maternici,
vzbrsti, se razširi, odpre.

Nebo ga ogrne v barvito ogrinjalo,
rosa ga umiva,
sonce mu izvablja nasmeh.

Cveti razkošno,
z vonjem dišav
privablja čebele
v gostoljuben, hranljiv objem.

Ne razgrajaj in ne ubijaj,
ničesar si ne prisvajaj,
ne sam in ne s pajdaši,
ne javno in ne skrito.

Ne troši moči za rekorde,
ne za lovske trofeje,
ne za slike po šolah, uradih,
ne za kamnite spomenike.

Samo dela miru in ljubezni,
posejana med ljudi,
so edini neminljiv pomnik,
vreden spomina in zgleda.

Veslo vesla
in čoln pluje.
Mehanični, ritmični gibi
odrivajo čoln v vodni masi.
Veslo vesla in čoln pluje.

Vedno obpluje ista obrežja,
v zajezenem jezeru
pluje v krogu.
Utrujen se stara, sivi.
Do novih obal si želi.

Ko se zasuče,
dobi polet,
suče se v krogu,
se širi v višino,
lahko menja smer,
hitrosti obratov,
premer lijaka
in sporočilo.

Nosi podpis
nevidnih vetrov,
ki polnijo pljuča življenja.
Nosi moč,
ki daje krila,
skrito pomaga,
če ti je sila.

Medvedkin kožuh
greje mladiča.
Brlog postaja pretesen.
Za vhodom v votlino
so gozdne širjave.
Čas je,
da jih spoznavata skupaj.

Premik je sprememba,
odkriva širjave,
ki so bile v brlogu prikrite.
Vse se zdi novo,
pa vendar je gozd
že od nekdaj
pripravljen sprejeti
medvedje mladiče.
Uči jih živeti
in ko je čas pravi,
počne to sam,
brez mame medvedke.

Spet so zacvetele breskve,
V tem času so najlepše,
V goste sprejele so čebele,
Ki v cvetje so poletele.

Sonce s toplimi žarki razvaja,
Sem ter tja kak oblakec ponagaja,
Povsod naokoli drevje cveti,
Omamno naokoli diši.

Oči v nov dan odpiram,
kot bi jih odprla prvič.
Kako lepo jutro!

Cvetoč sadovnjak gledam,
kot bi ga videla prvič.
Koliko cvetk in čebel!

Borovec v gozdu gledam,
kot bi ga videla prvič!
Koliko iglic in koliko senc!

Vilinke so se odkrile.
Kažejo se ti tam,
kjer ni sledov strupenosti,
kjer zemlja diha hranljivo,
v ritmih naravnega reda.

Vilinke so se odkrile.
Zbirajo se na gozdnih jasah,
nad čistimi potoki, rekami, jezeri,
na travnikih, ki zelenijo,
v cvetočih sadovnjakih,
ob zdravih čebelnjakih,
ob klitju bilk v njivskih brazdah,
v vrtovih, ki živijo čisto.

Kot bela obleka
me je ovila,
kot bela obleka
se je stopila z mojim telesom,
kot bela obleka
me je napravila v voljno nevesto.

Kot bela obleka,
tako je čista
današnja ideja,
kot bela obleka,
z Dušo Duha,
kot znamenje vstajenja,
kot blagoslov odrešenja.

Pripravljenost na najboljše
je zdrava, plodna njiva.

Pripravljenost na najboljše
odpre uho za pohvalo,
v oko spusti sij svetlobe,
zamesi si hranljiv kruh,
razpusti čop spetih las,
opravi dnevno delo predano,
povabi v goste zadovoljnost
in se pobrati z njo.

Roka nedolžnega otroka ima iskreno dlan,
odprto sprejema,
radostno ploska,
radovedno poskuša,
nežno poboža.

Roka nedolžnega otroka se steguje zaupljivo,
verujoč, da zanj je
in da je dovolj,
zanj in za vse.

Košček,
manjkajoči košček
je sedel na svoje mesto.
Mehanizem se je sprožil samodejno,
sklepnik je odprl čeljusti
in zavrtel vrata v steni.

Brez tiščanja,
brez pehanja,
brez pompa
in tiho, skoraj brezšumno.

Zvezdni prah barva
mavrični cvet.
Milost žubori
in Božanska modrost
oživlja sladko mano.
Dih čebeljih kril
in pridno delo
jo nosita v čebelnjak.

Medi se v satovju,
ki ga oblikuje
po meri svojih božanskih moči.
Zlati se, sladi se, diši.

Na sosednjem vrtu
stara jablana stoji,
upira se času, vetru in starosti.

A vsako pomlad
vsa v cvetju žari,
kot bi ne bilo njene starosti.

Jeseni ponuja plodov obilo.
Zdi se kot dragoceno darilo
vsem potepinom v okolici.