Postojanka na poti mi da zatočišče,
v njej umirim upehana pljuča.
Sramota nosi preluknjane srajce.
Pod njimi pestuje sram.
Vse sem dala od sebe,
a cilj ni izpolnjen.
Skozi preluknjano srajco
pred sabo razgaljam resnico.
Vidim se,
a tokrat pogled ni povešen.
Vse sem dala od sebe,
naredila sem vse,
kar sem zmogla in znala.
Sem v postojanki,
ne na svojem cilju.
Preluknjana srajca me ne pokrije.
Ne bom si je še preoblekla.
Objamem svoj sram,
ne pošljem ga vstran
in se ne zapustim.
Sprejemam svojo tiho tolažbo,
sprejemam pozornost,
ki jo namenjam občutku sramu.
Sramotilni steber sameva.
Občutek v meni dobiva tolažbo,
ne kazni.
Skleneva mir in kaže,
da je to vmesni rezultat,
ki je potreben
na poti do cilja.
Jutri grem dalje.
Poraz in triumf sta dve plati
kruha občutkov.
Oba gradita mojo hrbtenico.
Moja zmaga je,
da ju znam sprejeti,
da ju znam objeti
in da to storim.
Na tej točki zmaguje srce,
ne ciljni dosežek.
Sprejemam sebe
v svojih občutkih.
Nocoj pestujem sram.
Tihe zmage brez aplavzov
nahranijo skrito sestradanost,
opolnomočijo sprejetost,
sešijejo ogrinjalo tolažbe,
odkrijejo nov pogum,
sešijejo trpežne čevlje
in hranijo vztrajne korake.
Jutri grem dalje.
Postojanka na poti mi da zatočišče,
