odprtih oči dvomim vate
rjava je barva laži
ne glej me
zaman so tvoje laži

jemlješ me
kradeš mi upe
jemlješ mi sanje
ubijaš me vsega

iskrenost ni na meniju
zaupanje je farsa
pohota do obisti žari
slasti so tvoja moč

vzemi vse in pojdi
končaj me
oskruni zadnji bit mojega uma
si le ženska...zdaj vem

Odšla si z mrzlim dihom, ki je pripravljal tvoj odhod
tekla so ti leta
neopazno si se skrila pod odejo zemlje
ustnice so bile bele kot sneg, ki je že leto poprej padal na okamenele, na večno zaspale, obraze
tvoje oči so zaspale ob zadnjem pogledu name zate.

Tvoj izdih je dovolil grenki solzi se izliti po obrazu
zgubila se je v toku reke spominov, slik, stikov tvojega življenja s tabo
sveča, ki gori nemo gleda na tvojo dušo, da bi ogrela telo,
da tiho spet bi se odprle tvoje oči
tvoje roke mi obrisale pepel preteklosti.

Odšel sem za teboj, da skusil bi drugi svet, drugo življenje, da bi te spet videl,
da v objemu večno ostaneva odptujeva z belo ladjo v sanje
najine skrivnosti ostanejo globoko na dnu uma, ki nekoli ne odmre
a zaman nič te ne ozdravi, da bi te spet lahko videl, spet vohal tvoje dlani.

Vprašanje je,
kako lahko telo
služi duhu
in kako lahko
duša
vključi telo
v funkcijo duha.

Telo ni duh,
temveč pojav,
ki ne potrebuje vere.

Duh je duša,
ki potrebuje telo
in vero,
ki jo duh obljublja.

Klasja si mi nabral
in cvetja v Boninih v dar.
Vejice zlatih, drobnih zrn,
mnogo vonja poljskih rož
z radostjo v poletni dan.

Grozdja si mi prinesel
v skledi iz gline v dar –
sladkih, suhih, gostih krogljic,
mnogo vinskih, drobnih žogic,
jagod rdečih v januar.

...o0o...

Dva kamna v Logarski dolini
za vedno sta združena v bližini,
drug ob drugem tesno ležita,
v zavojček pod prstjo zavita.

Nihče ju ne bo prebudil,
nihče ju ne bo razdružil,
drhtita z rastjo praproti in trave,
z rapontiko rdečita v višave.

Sta v svetišču gora zakopana,
pot tja ni nikomur znana.
Slap Rinka šumi, kamenje odnaša,
le dvema prizanaša.

…o0o…

dež lije v potokih,
izpira spomine v odtočne kanale pozabljenja

dež lije v potokih,
namaka premočeno zemljo sito dežja

dež lije v potokih,
ne sprejemam ga več,
spomine odlagam v skriti kot mojega
odtočnega kanala,
ne pijem ga več,
kot ga ne pije razmočena zemlja

dovolj mi je,
vsega mi je dovolj,
spominov in lažnega upanja,
vsega mi je dovolj!!!

Vse do korenine
grem zate,
da vidim cvet drevesa.
*
Jedilnica besed
je na dosegu.
Odpri knjigo!
*
Pij vino mojih oči,
ki vidijo dvojno:
telo in duha.
*
S podplati jezika
ne pohodi me, jej me,
moj Bog ti bo teknil.

Ljudje, ki nam postavljajo pogoje.

Z njimi varujejo svoje šibko postavljene temelje.

Vedoč, da brez kontrole zaživijo.


Klavdija KIA Zbičajnik

(Razmišljanje ob naraščanju nasilja)

V gube molka odtisnjeni izdihi pogorišč
utrujenost sope iz dna in se pogreza
zamirajo barve dihanja zelene
v semenih tleči miti polutanski
pošastnih neder in raztrgane gorjače
arhetipsko obredno razviharjen svišč
z ostrino iz primža simbolov siga
vampirstvo v ikarnat načlenjene verige
skoz dvom nekdanje sprave sikofanske
garont iztika mladoletju žmurke
izlačnjenost v škrjančjem grmu izvesek
objahan konj brez moči se kveči

Vidi se od daleč sliši in tukaj čuti
zamolkle poke kože med udarci strun
sliši se lajež groze hipostratstva iz Efeza
V grmovju perjadje vetra jastreb nad mesijanstvom
plenitev oljalovljenca pred Canosso v kalini

Votlo tiktaka ura
v mrakoten verčer.

Glasbena tihota
je zamrznila
sfingo –
znotraj obrnjen svet
v odsevu
posnetkov prihodnosti.

Kolono črnih podob
in vreščanje ptic
je pretrgal
sovin klic.

V sanjah
raste, niha,
skovika dan.

skozi sito življenja sem precedila moje dni,
moja spoznanja,žalovanja, ljupkovanja..

kaj ostalo na situ je od teh dni?

ostala velika so spoznanja...
živi življenje-čas hiti...!!!!

Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira.
Ni vidcev za spravo, ne ideje o miru vzlet,
le jutro za jutrom v vojni umira.

Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z zravnanjem tal noči usločeno obzorje.
Sveča gori. S črno svilo plamen odnene
Iztočene kaplje svečave polaga v mahovje.

Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimno v veter jeclja
z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu.

v zraku vonj po morju,
v daljavi kriki lačnih galebov,
noči se...

borovci opojno dišijo,
odsevi luči na morski gladini vabijo..

bosa riševa sledi v pesek na obali,
morje briše najine stopinje kot da jih ni,
kot da jih nikoli ni bilo...

morje buči,
osamljena plaža brez odsevov luči,
samotna obala brez odtisov sledi
in žalostni glasovi galebov...
čas beži....

poišči me,
sem na cvetnih livadah med travami,
skrivam se v logu med pojočimi pticami,
v globokih tolmunih deročih potokov,
v jasnih nočeh na nebu med zvezdami..
poišči me...

poišči me,
sem med konji rasnimi,
med klateškimi psi in s tistimi s pedigrejem,
sem z veselimi ljudmi in tudi z tistimi,
ki za žalost le vedo...
poišči me...

nocoj bi se ljubila s tabo kot nekoč,
moj ljubi,
nocoj bi telo ti prekrila s poljubi..

nocoj bi ti rekla,
daj pridi...kot nekoč davno v tistih najinih nočeh...

nič več ni tako kot takrat,
moj ljubi,
minili so dnevi strasti,
še poljubi so le bežen dotik tvojih ustnic na moje oči....

nocoj je noč za ljubezen in ne za spomine,
moj ljubi,
pa vendar vse mine...

Kot reka se vije moje življenje,
Tako enkratno in samosvoje.

Kot reka izpostavljeno preizkušnjam,
tako krhko, minljivo, a večno.

Kot reka si pojem pesem srca,
Saj dusa se smeje in se joče,

Kot reka mi je začtana pot,
Z večjimi ali manjšimi brzicami.

Kot reka v drobnih kaplicah,
spomin se budi, na tiste lepe dni.

Medtem ko morje mirno
čaka med čermi večer,
strmijo sanje v daljavo širno,
se dvigajo v labodji spev.

Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče.
V zanke teme se love.
Lebde na dihih človeške ječe,
po večnosti te lučce hrepene.

Migljajo granitvno noč.
Naenkrat se mehkoba zdrzne.
Svetloba utone, zvrtinči noč.
Svileni sen se v nič pogrezne.

…o0o…

zapelji me,
predrami čute uspavane,
prikliči želje zaspane,
zapelji me..

razvnemi me,
razpihaj žrjavico v meni v požar,
razvnemi me...

Ko se v jutru dan zbudi,
oči si pomane,
nežno pomežika z očmi,
in vstane.

Dan se po takem jutru lep naredi,
vse hitreje teče in v sreči zaživi!
Odpre se kot svet, ki iz njega zadiši,
kakor morje, ko kar naenkrat vzvalovi.

Tak je, ko slišiš petje ptic,
ko čutiš da lahko vse storiš..
Lep je, ko se vetru upira,
kakor jadro, ki sredi morja dviguje svoja krila.

Čutiš toplino ljudi,
okrog tebe ni hijen in ne zveri.
Le ljudje sprehajajo se mimo,
vsi so vroči, ne pripravljajo se še na zimo.

bila sem tvoja tisto noč,
tisto eno in edino,
ki razgnala je sivino mračnega vsakdana..
in bila je tista noč v kamen uklesana,
v srce zakopana...

odhajam...
odhajam na pot brez povratka...
nad mano sonce sveti, ptički žvrgole...
joj, ne morem odhiteti, moram še živeti!

vrnem se v ta svet
prepojen z grenčino in toplino,
ponovno rojen,
očiščen,
osvobojen,
žejen lepote,
togote,
grozote tega sveta,
vrnem se živeti in trpeti...

Na obisk prihajaš le ko sanjam.
Takrat prisluhnem tvojim klicem.
Ko te dolge ure nagovarjam,
rečeš: Potrpi, kmalu pridem!

Med plesom podob ugledam te,
iz podrastja čutov spletam stihe sreče,
so ljubezen sladka in gorje,
so šepetanja tvoja, dihanje goreče.

Nemirna sem, ko bliža se poletje,
čas, ki vžiga kres in kri,
čas, ki v naravi odkriva spet brstenje,
čas, ki iz spanja dušo in telo budi.

…o0o…

Ostani z menoj,
ko potrebujem te!
Ostani nocoj,
ker se bojim vsega kar je!

Ostani pri meni,
dovoli, da se k tebi stisnem.
Ostani tu, v temi,
dovoli, da ti poljub na lice pritisnem.

Tukaj Ostani,
ker mi manjka človeška toplina,
tvojih oči milina.

Z menoj bodi,
ker ti danes povem,
rada te imam, s srcem vsem!