Ko odpreš TV sprejemnik,
(za to ni potrebno imeti posebne sreče)
zagledaš mejni obraz, ki izžareva
v prostor opičje strmljenje.
Onstran prostora je kaos, ki ti pokaže
lastnosti tvojega opičjega plemena.
Zunaj pada tihi dež, ki ti obudi spomin
kako so te opice izgnale iz opičjega tropa,
a ko se ti je utrnila prva solza ginjenosti
iz samozadovoljstva po licu, da nisi več opica,
nisi hotel več v večnozeleno pokrajino
opičjega sveta v divjini.

Ker si kar si in

sreči odpiraš vrata

boš tukaj vedno.


Klavdija KIA Zbičajnik

Naj božam lase,

krošnja, valovi.

Naj jih povoham,

dišiš mi veter.

Naj jih navijem,

prst, mehkoba.

Naj jih poljubljam,

pojejo mi... spi,

deklica, zaspi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Napolnil in nahranil

si moj notranji svet.

Sedaj lahko grem skozi puščavo,

odeta le v tvoj sij ljubezni.

Potolažena, sita in brez

kapljice lažnega upanja,

obžarjena in nikdar več žejna.

Klavdija KIA Zbičajnik

Zakaj se moja dlan ne more dotakniti tvoje,
zakaj ostajajo le želje ,
hrepenenje moje,
zakaj prebujanje strasti v sebi zadušiti moram?
Zakaj ne smem zavpiti na ves glas,
da ljubim te ?

Zakaj ne smem izreči,
da poljubov tvojih žejna moja usta so ?
Zakaj ne smem ljubiti se s teboj,
drhteti v objemu tvojem?

Le pet minut nakloni mi moj ljubi,
ne pusti Času se uloviti.
Ne pusti , da te z lovkami posrka vase,
iz pasti te svoje ne pusti uiti.
Zakaj ti sanje tvoje krade?
Zakaj želi, da misel name zledeni?
Ne pusti, da nad tabo je vladar!

Verjameš mu, njegov je smeh sladak,
ne veš, lovi te v svojo past.
Kričim, ga prosim in rotim:
popusti svoj jeklen obroč,
ne stiskaj premočno,
ne kradi mi trenutkov z njim.
Varno se počuti le v naročju mojem.

Nič za Tabo ni ostalo,
Vse za Tabo je obstalo,
dneva ni, še manj noči,
ne slabosti, ne moči...

Ni več Tvojega obraza,
ni več ognja in vročine,
ni temnega hladu, ne mraza,
ni ugodja, vse brez bolečine...

Tudi smisel smisla nima,
ni več časa in hitenja,
da nesmisel mu pokima,
brez solza, bolečega ihtenja...

Prinašam zrak sonca
v okvir tvoje lepote,
po vodi jezera mojega očesa
tvoj pogled odkrije gostišče
s pozornostjo drhtečih valov.
Skozi moje misli
potuješ z dišečim dotikom.
Na horizontu mojih strasti
se oglašaš z odsevom mirnosti
in kot želja mojega vročega telesa
premikaš z obrobjem bokov.
Zadržujem čas
in pridobivam trenutek neskončnosti
v okviru tvoje lepote.

Kaj je mladost? Mladost je utrinek,
je kakor kratkotrajna radost metulja,
je kakor očarljivi zven piščali,
je čudež narave iz rajskih vrtov,
ki ovija svileno ruto okrog duše.
V vrč nektarja s slastno tekočino.
Mladost ugaja, je alfa in omega,
je atribut in zagotovilo,
da bosta mladenka in mladenič
osvojila vse okrog sebe,
kajti ob vsakem rojstvu je bil spuščen
v telo konopec iz genov,
ki so se razporejali po glini
in izoblikovali lepo telo in obraz
ter pretapljali blato v človeški projekt,
ki ga je ustvaril Stvarnik po svoji postavi.

črna noč se spusti
prebudi žar strasti

žamet mehkobe v dušo spusti
vznemirjenje sladko telo spreleti

poiščem te . . .

tvoje roke
. . . mehke, nežne…
. . . . . . igrive…
. . . . . . . . . divje, neustavljive…

in ustnice
. . . ki lačne so…
. . . . . . me grizljajo, se igrajo…
. . . . . . . . . do vseh skritih se kotičkov podajo…

Hvala ti
ki zmoreš vso pot ljubezni z menoj

od največjih strasti - ko telo ponori
od viharjev - da se v glavi vrti...

... do širnih višin - ko v nebo poletiva
se v zvezdic milijon razpršiva…
. .
. . . .
. . . . . . ko le še svetloba in blaženost sva. . .
. . . .
. .

Ustanovili so zavod za beljenje stvarnosti,
ustanovili so zavod za beljenje preteklosti,
zavod z javno močjo –
psihiatrično bolnišnico za besede.
Delavnico za reciklažo besed,
zavod za despotsko pobijanje misli,
čistilnico z beležem za besede.

O Bog, kako so stisnili besede v uzde,
koliko napihanih bankrotiranih besed
je ostalo na sitih za čiščenje.
Luske, perje in veliko razsutega prahu
so pustile za seboj besede.
Koliko cunjastih in gluhih misli
se skriva za kloako besed,
saj niso vse besede osvetljene s soncem
in same za sebe samozadostni mir.
Besede, ki se izgovarjajo z največjih užitkom,
silijo k bruhanju, ker širijo sladkoben vonj
po razkroju in zasmrajajo ozračje.

Ne želim trgati nevidnih niti,
ki pletla sem jih s teboj.
Ne želim zaspati v objemu blazine
in vonju po tebi …
Ne želim se v novo jutro prebuditi
z okusom slanih solz v ustih.

želiš poljubov
nežnih , toplih
dišeče ustnice…
začuti me
na svoji dlani…

zaspi, moj ljubi
lahkotno
na perutih sanj
kot lastovice krila
zdrsiva v noč…

Videvam vas povsod, največ ko pozirate
in se snobovsko razkazujete na TV.
Pod podplati vam odmeva: Hitro, hitro!
Ceste se polnijo s skoviki glasov
in škripanjem gum. Letala v zraku brnijo.
Listje v vetru se vrtinči pod nogami,
šumijo vode na obrazu zemlje in nosijo naprej.
Vendar cesta se zoži na koščku prostora,
ko Dandy po hitri hoji, do konca ceste,
ki vije navkreber, izmučen pripleza.
Na začetku je bil sam ritem, korak.
Živel je iz telesa svojo usodo Evropejca.
Nesistematično, slučajno, s kavbojkami
in majico z napisom z napisom: I am a Slovene.

Misli počivajo
Na preprogi sanj
Svilnatega otipa
Blazinic prstov

Nežno drsijo
Neustavljive so
Zlijejo se
S poezijo naju …

Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi:
Me ljubi?
Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi:
Me ljubi?
Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi:
Me ljubi?
Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi:
Me ljubi?

Hribe vsemogočne, domišljave, vprašala bi:
Me ljubi?
Travnike odete z dišečimi cvetlicami , vprašala bi:
Me ljubi?
Gozdove temne, skrivnosti polne, vprašala bi:
Me ljubi?

S teboj bi rada se ljubila,
kupo hrepenenja spila,
iz iste čaše bi strasti se naužila.

S teboj se zavrtela bi
v divji ples hotenj,
razvnemala strasti,
ne ustavila besnenja divjih bi voda.

S teboj bi rada se poljubov naužila,
vročih strastnih in gorečih,
ki ustnice bi moje žgali.
Le kako hladila vrele bi strasti,
preveč podžigajo mi domišljijo,
ne želim jih zaustaviti.

Bojim se,
pogubljena sem, ti si kriva,
sovražim te.

Iščem poti nazaj,
toda prepozno.
Jok ne pomaga,
boli me.

Ni več sonca,
ne iskric v očeh,
samo bolečina,
ki me počasi ubija.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k pozabi.
Iznajti moram jezik,
ki ga doslej še nisem poznala.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k nedokončanemu človeku,
na začetek, kjer se on začenja.
Začeti moram graditi misel,
ki bo iznašla novega človeka.
Rodil se bo iz poezije.

Skupaj zraščena kot dve stari debli
objeti premočno v eno
ne moreva več rok razpreti.

Deblo razbito od viharjev strele globoko
negovano z mehko roko je ljubezni
postalo vse bolj trdno in trpežno.

Brazgotin veliko deblo najino ima
v razkošju krošnje lepo in bogato
vsakemu viharju korenina močna se upira.

Kot parazit živim v tebi
me ljubiš in sovražiš
pretakam se po krvi tvoji.

Hočeš-nočeš sem tvoja vsa
moje bitje s tvojim je vpeto
nikoli neizpeta igra vroča.

Bežiš skozi meso razcefrano
koščke zbiraš, v red postavljaš
meso prežeto z bolečino.

Kri kipi dehteča
ne najde miru pri meni
prijateljska debata je tolažba.

Strohnjeno srce mi krvavi,
Vem, da tvoje ljubezni več ni,
Zakril jo je teman oblak,
Jokal za teboj bi vsak.

V noči, ko morje valovi,
Slišim tvoje glasove, a tebe ni,
Je le še spomin, ki v odmevu, se zgubi.
Veter je zbrisal v pesku najine poti

Le luna vodi me tja,kjer sva se prvič ljubila
Tam si mi obljubila,da ne boš me zapustila
Gledala si me v oči ,verjel sem kot vedno ti.
Stopinja v pesku, morje valovi ona izgine izgineš ti.