Spoštovana gospa Lea, pozdravljena!

V konkretnem primeru ni šlo za posploševanje, temveč za zelo konkreten primer moške osebe, ki se smiselno tako, kot sem zapisala, spravlja nad ženske in jih vsevprek podcenjuje in žali. Odzvala sem se ogorčeno, ker to svojo držo do nas žensk, kar naprej ponavlja in vsiljuje svoj podcenjevalni odnos, tudi poimensko. To se veleče kot jara kača. Ne vem kako ste te kolumne doživljali vi, očitno vas to ne moti preveč in se vam zdi morda celo normalno, da bi se takšne kolumne obšlo, kot da ne obstajajo. Vendar če se ne motim, se tudi vi odzivate nanje, ker vam najbrž ni vseeno.

Seveda Pozitivke bi morale objavljati samo pozitivno naravnane prispevke in njeni avtorji in avtorice, bi se morali vesti kot učitelji življenja. Popolnoma se strinjam, da etično globoka osebnost vpliva vedno vzgojno, kadar spregovori. Vendar žal, življenje piše tudi druge zgodbe in ne izbira in ljudje smo samo ljudje, včasih tudi sami napišemo kaj manj primernega, ko smo posebno iritirani od določenih oseb, ki si štejejo za edino nalogo generiranje konfliktov.

Strinjam se, da moj predhodni komentar bi lahko bil tudi drugačen, vendar sem zares utrujena od nenehnega ponavljanja kaj vse slabega smo ženske. Z navajanjem sem hotela poudariti kako se me čutimo, ko beremo takšne komentarje, ki nas tendenciozno prikazujejo v takšni luči, kot sem navedla.

Treba je ločiti kdaj imajo pisci na obrazu krinko in neiskrenost, na nogah pa podstavke, koturne imenovane, da se zdijo veličastnejši v svoji igrani retoriki (če so iskreni, jim tudi to narcizoidnost in igrivost ne zamerim, razen če se skrivajo za zlobo), drugo pa je tendenčno pisanje, ki meri na kaj ter vpliva na voljo ali odločitev v pozitivnem smislu, tretje je pa pisanje, ki je zgolj žaljivo, na nizki ravni in nima nobenega pozitivnega sporočila. Te zvrsti je treba ločiti.

Veliko mojih pesmi je takšne zvrsti, ki učinkujejo na bralca in obravnavajo kritično določene probleme v družbi, v odnosih med ljudi in razgibajo čustovanje in mišljenje. V svojih pesmih gojim kritično ost, tudi v zgornji pesmi o psihiatrični bolnišnici.

Razmere, ki jih pesem kaže, resnično obstajajo, osebe resnično živijo, a ne bivajo v njih. Ljudi hoče pesem zbuditi jih napeljati na kritično razmišljanje. Satira pa razgradi najbolj trdno resnico. Najmanj pa mi je do tega, da bi nas bralci občudovali in hvalili kot vzorne nosilce poslanstva Pozitivk samo zaradi vzvišenih in osladnih besedil s širokoustenjem o duhovnosti, ki je veliko krat le ponarejena farsa.

Polemika (grško pomeni polemos = vojna) pa kaže na različna prepričanja in nasprotnika pobija. Polemika bistri pojme, izgubi pa svojo ceno, kakor hitro osebno žali. Vzgledana polemika napada nasprotnika duhovito, prepričevalno in neizprosno, vendar dobrohotno in ljubeznivo šaljivo, tako da vsakdo čuti, da gre za pošteno razjasnitev pojmov. Včasih se tudi sama izražam v humoristnični in ali satirični luči, če me kdo posebej napelje na to.

Hvala za razumevanje
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]