|    Videvam vas povsod, največ ko pozirate  
in se snobovsko razkazujete na TV. 
Pod podplati vam odmeva: Hitro, hitro! 
Ceste se polnijo s skoviki glasov  
in škripanjem gum. Letala v zraku brnijo. 
Listje v vetru se vrtinči pod nogami, 
šumijo vode na obrazu zemlje in nosijo naprej. 
Vendar cesta se zoži na koščku prostora, 
ko Dandy po hitri hoji, do konca ceste,  
ki vije navkreber, izmučen pripleza. 
Na začetku je bil sam ritem, korak. 
Živel je iz telesa svojo usodo Evropejca. 
Nesistematično, slučajno, s kavbojkami 
in majico z napisom z napisom: I am a Slovene.
  Sedaj živi v svetovih tistih, ki so jih zapustili 
in v svetovih tistih, ki so eksperimentirali in  sanjali 
ter v svetovih tistih, ki ustvarjajo iz referenčnega poguma. 
Hej, vi hazarderji, z malce bolečine, trpljenja, odrešitve 
in oddahnjenosti v dušah vaših proletarskih staršev, 
uživalci antibiotikov, sulfanomidov in uspaval, 
pripravljalci hamburgerjev in pomfrijev, 
predelovalci plastike in proizvajalci margarine, 
farmarji, klavci, klobasarji in mesarji, 
znanstveniki in kolonizatorji drugih planetov, 
ki ure in ure presedite pred internetom 
in razvijate duhovno govorico, ki fascinira, 
erotično gospodovalni gospodiči, v polisterskih gatah,  
ob kofetu zbrani, ki se zjutraj svetite zglancani s kremami, 
z brenčanjem in jatami sivih čebel v glavah,  
z mobiji in usnjenimi aktovkami v rokah 
pa z zbirko zakonov, nataknjenih na vaših rogovih, 
vam sta obleka in kravata postali osebna podaljška, 
okraska vaše nove osebnosti, vam pa ni nikoli uspelo 
priti do mene, da bi vam povedala kako mi je, 
ko vidim, da se pojavlja božje na zelo 
nečloveški način, medtem ko vi skrbite 
za svoj angelski obraz in sonorni glas  
ter obleke  visoke mode Giannija Versaceja 
in se učite nositi krono stvarstva na glavi, 
govoriti na duhovni način, čustveno občutljivo, 
politično sprevrženo, za rajo pravšnje; 
vi,  ki meditirate pod slovensko lipo sprave, 
le kdo bo bral vašo duhovno literaturo? 
Vaše sprevržene besede so vir za nesporazume, 
na krilih govorice ubijate mir in vznemirjate duše,  
se hranite z lakoto nemira, plenite čustva 
in teptate človeka, medtem ko gorite v ognju 
daritve vaše duhovnosti. Spomnite se, da ste 
ločeni od vaših korenin in da se spreminjate 
v izprijeni plevel. Ljubše mi je brez vas, 
še malo vonjam dišečo slovensko pomlad 
in občudujem dišeče in okusne sadeže jeseni, 
ki vas bogato hranijo v zamaknjenosti  
vašega tranzicijskega  blagostanja. 
Tako nekako mi je, kot bi poslušala rezgetanje megle  
in da so zaprte tovarne postale središče sveta 
pa ne srečam nikogar od vas dragi gizdalini Dandyi, 
da bi se nad to novo podobo napredka skupaj zamislili.  
  | 
              
            
Dragi Dandyi!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 11. september 2006 @ 08:23 CEST
LP Tatjana