Le pet minut nakloni mi moj ljubi,
ne pusti Času se uloviti.
Ne pusti , da te z lovkami posrka vase,
iz pasti te svoje ne pusti uiti.
Zakaj ti sanje tvoje krade?
Zakaj želi, da misel name zledeni?
Ne pusti, da nad tabo je vladar!

Verjameš mu, njegov je smeh sladak,
ne veš, lovi te v svojo past.
Kričim, ga prosim in rotim:
popusti svoj jeklen obroč,
ne stiskaj premočno,
ne kradi mi trenutkov z njim.
Varno se počuti le v naročju mojem.

Povej mi, Čas, zakaj ironičen je tvoj pogled!
Smejiš se, počutiš zmagovalec,
prepredel svoje si mogočne niti.
Iz tvojega obroča iztrgati ga več ne morem.
Boriti zate se, moj ljubi, preveva zdaj me misel,
boriti se z nekom, ki tebe mi je vzel.
Imam to moč?

Le kdo te božal bo z rokami,
dotikal se telesa tvojega bo s prsti?
Le kdo poljube s tabo bo delil,
le kdo privil se bo k tebi,
le kdo na ramo tvojo bo naslonil glavo?
Le komu s prsti mršil boš lase?

Izvij se iz obroča Časa , ljubi moj,
pretrgaj hladno vez!
Zadihaj svobodno, kot veter igrivi!
Nakloni mi vsaj pet minut,
zašepetaj mi, da me ljubiš.