Prišla je vame,
Postal sem njena lupina,
V meni se je dvigala,
Kakor nevidna plima,
Kot pljusne val ob obalo,
Je v meni rasla,
Dokler val ni postala z mano,
Do najglobljih kotičkov,
Se je znotraj mene pasla,
Da nisem več ločil,
Kdo sem,
In kdo je ta tujek,
Ki se je vame naselil,
Ponovno želel sem si svobode,
In ker si nisem bil več podoben,
Sem jo izpljunil.

In pokukal prvič je v svet,
Novorojenček Mihec lep,
Mu ročice iskale so materin obraz,
Nežen jok mu bil je glas.

Le kaj mu bo prinesel čas,
Kaj mu bo usoda darovala,
S soncem poti tlakovane,
Dobre, sladke mu izbrane.

A čas bo tekel v moža bo dozorel,
Spoznal da najboljšo mamo je imel,
Ga bo ljubezen grela, luč sveta,
Naj izpolni se mu tisoče želja.

jože.k

Najsvetlejša, najmočnejša,
čista Luč Ljubezni,
hrani, sije, razsvetljuje,
zdravi, ljubi, povezuje.

Tke vezi,
oživlja Živost,
radost, blagoslove, Stvarstvo.
Bitja vsa dosega,
se krepi, množi, Živi!

Uho odprem valu tišine.
Blagodejna je.

Podre lažna mesta,
razoroži vojsko,
umije nesnago,
pospravi,
nahrani brezdomce,
opere žehto,
utiša neslišen ropot,
ki me je pritiskal tja,
kjer v resnici nisem hotela biti.

Veter pluje v daljne širjave,
češe domače dobrave,
nevidna krila imajo Moč,
premakniti, odnesti trhlost,
se vzdigniti nad, tudi nadse.

Lahko je nežen,
tak, ki hladi,
lahko je leden,
ki reže v kosti,
lahko je orkanski,
ki ruje,
lahko je koristen,
ko barke pluje.

Trenutki drsijo,
se s soncem lovijo,
med njimi
sprehaja se dan.

Zbira jih vase,
vse ima zase,
vse več jih je
v kristalni mreži.

Zvečer se ustavi
in malho pospravi,
gre spat.
In zjutraj nov, mlad,
znova prične se igrat.

Ima svoj prometni režim.
Paradoksalno se izogiba
miselnih avtocest
z gostim prometom.

Paradoksalno se izogiba
nadziranju miselnega prometa.

Paradoksalno se izogiba
pritiskom naglice
in veliki hitrosti.

Kar si zaželiš,
samodejno vtisneš
v ustvarjalno tkivo porajanja.
V Maternici Življenja
oživlja se tvoja Indija Koromandija.
A najprej v Svetu,
ki ni od tega Sveta.

Kako priti tja?
Pokaže se pot,
ki je tvoja.
Pripelje te dlje
od tega Sveta,
v katerem živi to,
kar ti je poznano.
V zameno ji zbiraš izkušnje.
To je tvoja popotnica,
spoštljivo jo spravljaj v nahrbtnik.

Lev in levinja,
kraljevski par,
vlada iz prestola
v velikem kraljestvu.

Zdaj je njun čas.
Mogočno rjovenje
polni posestvo,
zariše mu jasne meje.

Minilo let je desetletje,
Tolikokrat je uvelo cvetje,
A jaz zaman hrepenim,
Si le preveč želim?

Želel sem vnuka, vnukinjo spoznati,
Z njima pogovarjati igrati, igrati,
A moč njunih staršev je imela moč,
Kot da mi ju je vzela noč.

Le čemu so mi naložili breme,
Sovraštvu zasejali seme,
A ljudje naokoli se slepijo,
Saj se nekoč pogovorijo.

Oko boža poglede,
ki objemajo Svet.
Le od kod prihaja,
kako nastaja in kam gre?
Resnica ne kaže ne časa,
ne kraja.

Razrije jo vid,
ki vidi uvid.
Razteza se preko snovnega,
vidi,
kar je za njim,
kar je bilo in kar nastaja.
Obrnjen je navznoter.
Resnica ne kaže ne časa,
ne kraja.

Napisala se je.
Zgodba,
vzdignila se je iz moje Duše,
se potopila v moje srce,
privrela na plano skozi moje prste.

Tako se napišejo,
ena za drugo.
Včasih v rimi,
včasih v prozi,
oživljene z mojo Dušno esenco.

Le materina beseda je tista
Ki nikoli ne ponikne iz spomina,
Besede ki so te vedno božale,
Iz solznemu privabile nasmeh...

Vselej je bila nasmejana,
Tudi ko je bedela bolna,
Bila sama potrebna pomoči,
Od kod je črpala toliko moči?

Odšla je a za vedno ostaja,
Ostaja še v naših srcih,
Ko pa nam je težko,
Nas v duši pomiri...

jože.k

Je ptica preveč želela,
Da bi do sonca poletela,
Kjer žge sonce žari in sije.
Tja visoko gor si želi...

A omagala je, pada v globino,
Na zemljo od koder je poletela,
Tako visoko nebi smela,
Nemočna, preveč si je želela.

Čeprav je videla modro obzorje,
Svetlikajoče morje,
Lepe vrhove in planine,
Zdaj vse izginja za vedno mine.

jože.k

Kaj lepšega je kot spomin na rodni kraj,
Čas iz mladosti ki se ne vrne nazaj,
Na materine oči in besede,
Žuljave roke očeta v spomin sede.

Še se spomnim cvetličnih gred doma,
Tam rož najlepših kar jih svet ima,
Ko sta mi starša pomagala v vsem,
Bili smo kot razkošen cvet en.

Zdaj domačija sameva,
Le sonce jo segreva,
A lastovke še gnezdijo tam,
Niso odletele kam drugam.

Pripnem jih,
da odletim nabirat nektar,
mano za Svojo Dušo.

Pripnem jih,
da poletim višje,
v redkejši, prosojen zrak.

Pripnem jih,
ko se spuščam
v vsakdanjo gostoto.

Pismenke, sporočilne slike.
Povsem drugačen jezik,
kot se ga učimo v naših šolah.

Poznan je Duši
in Iskalcu.
Razkriva se postopno,
ne vsakomur, poklicanim.
Spoznavanje je svojsko,
občutenje je pestro,
notranji vid
odkriva drugačno pokrajino.

Želiva, plesati v vroči si puščavi,
toda duši najini sta že sumničavi ...
Tam imela odmor bi za črni čaj,
ki ga natočil nama najeti bi točaj!
V puščavi tudi Največji se je postil,
ki nam veličasten nauk je zapustil ...
Že od nekdaj pri srcu ti je Sahara,
če zaideš daleč tam, te smrt prevara ...
V puščavi stvartsvo prosi za dež - neurje,
tvoja bela koža dobila kožne bi mehurje ...
Danes, prekleto Sonce to pripeka,
najljubša osvežitev mi je Sava Dolinka - reka ...

Vročina seva.
Žarči, žari, pretaljuje.
Primesi izparijo,
ostane čista talina.
Ta je cilj.

Vročina seva.
Izparina destilira,
najvišja frakcija je brezmadežna.
Ta je cilj.

Vročina seva.
Vroče zemeljsko jedro
se suče hitreje
in greje močneje.

Vrnem ti ta dan,
zdaj na večer,
moj Bog.
Hvala zanj.

Naredil si ga zame,
dal si mi deviškega
in me vodil skozenj.
Naredila sem najbolje,
kot sem vedela in znala.

Zaželim, zjutraj, res vso ji srečo,
ko gledam, v postelji, jo še spečo!
Oblečem, na hitro, si še oblačila,
zvečer, spomnim se, sva se še slačila ...
Prišel za naju, tujca, je čas slovesa,
ptice pojejo pesem, v slovo, iz drevesa!
Ko srečam jo na cesti, ne bom je poznal,
vsa svoja občutja do nje bom kar odgnal!
Najbrž tudi ona ima že svojega zaročenca,
veselila njegovega poročnega se bo venca!
Čemu odvečne res vse te nam avanture,
živimo v ljubezni, vse do zadnje nam te ure ...

Velik sinji kit
lahko nasede,
če plava preblizu obale,
če pride v plitvino.

Širno morje včasih prebudi
željo po kopnem.
Ocean se zdi brezkončen,
brezkončnost ti lahko postane enolična.
Takrat se spomni morskega dna,
nekje globoko pod morjem.
Pluj varno!

Tiho, z lahnim korakom, odšla bova v noč,
ko na bližnjem zvoniku odbila ura bo polnoč ...
Ona in jaz, kot v Svetem pismu, sva le eno,
nikoli nisem ljubil tako, kot njo, prav nobeno ...
Še vedno obstaja kanček upanja na življenje,
pravi, da živi, z menoj, pravo moro - trpljenje ...
Na vsak način se trudim, da bi ji le ustregel,
na rečnem bregu, ob njej, se bom kar ulegel ...
Ne vem, pravi, da nikoli nikogar ni ljubila,
toda namiguje, da za kanček me je le vzljubila ...
Ob strugi vprašal jo bom, če bi se zaročila,
kajti z zelenimi, svojimi očmi, me je čisto uročila ...