Kaj lepšega je kot spomin na rodni kraj,
Čas iz mladosti ki se ne vrne nazaj,
Na materine oči in besede,
Žuljave roke očeta v spomin sede.

Še se spomnim cvetličnih gred doma,
Tam rož najlepših kar jih svet ima,
Ko sta mi starša pomagala v vsem,
Bili smo kot razkošen cvet en.

Zdaj domačija sameva,
Le sonce jo segreva,
A lastovke še gnezdijo tam,
Niso odletele kam drugam.

In bleščeče oči staršev kot biser,
Mi še vedno kažejo pot v vsak dan,
Dan za katerega sem hvaležen,
Včasih nasmejan, spet zaskrbljen.

Ivljenje niso samo rože,
Tiste ki prevzamejo,
So tudi težki trenutki,
Ki nas bogatijo in z nami živijo.

jože.k