Kar si zaželiš,
samodejno vtisneš
v ustvarjalno tkivo porajanja.
V Maternici Življenja
oživlja se tvoja Indija Koromandija.
A najprej v Svetu,
ki ni od tega Sveta.
Kako priti tja?
Pokaže se pot,
ki je tvoja.
Pripelje te dlje
od tega Sveta,
v katerem živi to,
kar ti je poznano.
V zameno ji zbiraš izkušnje.
To je tvoja popotnica,
spoštljivo jo spravljaj v nahrbtnik.
Ko zmanjka poti,
je treba čez most.
Vedno je tako,
a vsak most je drugačen.
Mostovi so vez med Svetovi.
Njih varuhi spuščajo nanje
pripravljene in zaupanja vredne popotnike.
Zastavljajo teste, uganke, vprašanja.
Preskušnje prestaneš s popotnico
iz svojega nahrbtnika
in s pretanjenim sluhom.
Čuječe, predano, ljubeče, spoštljivo in zbrano.
V srce Duše svojih otrok
manjkajoče odgovore polaga Mati Narava.
Sporočila prinašajo Bitja iz drugih kraljestev,
živali, rastline, kamni in reke,
morja,nebo, zvok svetlobe in pesem tišine.
Vsak dvom izgine,
kar slišiš v sebi,
je pravi odgovor.
Z njim prideš naprej
in dalje in dalje.
In ko jo ugledaš,
se radost stopnjuje,
a najbolj zato,
ker se radostiš Sebe.
Na poti si zrastel
v boljšo verzijo Sebe,
si večji, močnejši,
si tudi modrejši.
Nagrada je veličastnejša
od vseh možnih pričakovanj.
Nikdar ne pomišljaj,
ko te pokliče tvoja Indija Koromandija,
vedno ji sledi predano,
čuječe, spošljivo, ljubeče in zbrano,
čeprav so v prvih kilometrih
morda tvoje noge še bose, brez čevljev.
Ne skrbi,
popotnica se ti nabira spotoma.
Hodi, hodi predano, čuječe, z odprtim srcem,
raduj se hranljivega nektarja
spoštljivega čudenja
divinske popolnosti,
čiste lepote,
modrosti in harmonije
Življenja simfonije.
Na cilj boš prišel pravočasno.
Nikdar ne pomišljaj,
ko te pokliče tvoja Indija Koromandija.
Tvoja Duša te tako vabi
na vajino skupno romarsko pot.
Kar si zaželiš,
