Zaželim, zjutraj, res vso ji srečo,
ko gledam, v postelji, jo še spečo!
Oblečem, na hitro, si še oblačila,
zvečer, spomnim se, sva se še slačila ...
Prišel za naju, tujca, je čas slovesa,
ptice pojejo pesem, v slovo, iz drevesa!
Ko srečam jo na cesti, ne bom je poznal,
vsa svoja občutja do nje bom kar odgnal!
Najbrž tudi ona ima že svojega zaročenca,
veselila njegovega poročnega se bo venca!
Čemu odvečne res vse te nam avanture,
živimo v ljubezni, vse do zadnje nam te ure ...