Ne vidiš jo,
a močno jo čutiš,
kot pod elektrošokom se počutiš,
niti malo ne boli,
prav prijetno se ti zdi.

Na vsakem koraku ti sledi,
ne veš kako imenoval jo bi,
a zmeraj te opozarja,
kaj življenje ti podarja.

Občutki mešani se rodijo,
sporočilo v duši nam pustijo,
naj bo dobro ali slabo,
srce spremembo bo zaznalo.

Brezupno dolge se noči mi zdijo,
prebuja me drget vročičnih sanj.
Usta po tvojih poljubih hlepijo,
in po objemu, da se stisnem vanj.
Jutra le kanček mirnejša se zdijo,
dotika tvojega želi si dlan.
Sanje spet vsako noč se ponovijo,
jutro ponavlja se iz dneva v dan.
Iščem te v pesmih, ki v nama še spijo,
v srcu nenehno ogenj je prižgan.

Ljuba Žerovc

Ti, skrivnostno bitje,
ki prežemaš mi telo,
s to neopisno magijo,
ti, ki vse speče v meni budiš,
mojih misli si lastiš.

Vidim, kar očem je skrito,
z močnimi občutki je nabito,
tvojo prisotnost je čutiti,
čeprav očem si skriti.

Čutim te,
čeprav se me ne dotikaš,
nežno na mojo dušo pihaš.
Tukaj si,
čeprav te ni,
da videle moje bi te oči.

Odtajal jo je s pogledom
in dobila je identiteto vode,
ki ga je odnesla v falocentrični jopič.
Iznašla je nova poželenja,
ki so rodila svetlobni hudournik.
Bila je ženska v neskončni kipeči kopeli,
iznašla je novo ribo ob sebi,
ki je spolzela v njeno telo.

Eksplozivni naboj neukrotljive sile.
Razrešitev lastne moči v plavajoči jati,
ki hoče omejiti lastnost vode.
Arhaično perilo deviške čistosti
je centrifugalna sila skrčila na zdrs
tangic v izvenzakonski spalnici.

Vedno mi v glavi
Tiči kje v daljavi
Misel na njo,
Ki srce mi ozdravi.

Le enkrat nastane,
Nikoli ne izgine
Vsak dan v ospredje
Se vrača nazaj-

-lepa podoba
Kraljične kot take,
Ki sili v oblake
Domišljije mi zdaj.

Verjameš ti vame,
Toda ne veš,
Da verjamem v zvezde,
S poštenimi lažmi,
Resnico prekrivam ti,
Toda nikoli ne bom postal,
Človek, ki bo na odru igral,
V svetu iluzij, kjer človek ne trpi,
Kralj postanem tvojih sanj,
Zdaj ko draga veš,
Zadnjič me pozdraviš preden greš,
Kajti sanjati nehal ne bom,
Raje doživim poslednji zlom,
Odidi preden solza poteče,
Preden na srcu grenka rana zapeče,

Poezija ni namen le sebi,
Je pomen, ki vodi jo k tebi,
Je srce ki piše jo v temi,
Je luč, ki sveti tudi meni.

Jezik, ki ne govori,
Metafora, ki nikdar ne zgori,
Je valovanje energije,
V afektu čustvene periferije.

A ne manjka ji globine,
Prenesene v lepe rime,
Primerjave iz narave,
Polne so ljubezni prave.

Žal mi je,
oprosti mi, čeprav nisem kriva.
Žal mi je, žal za vse,
kar sva oba storila.

Žal mi je, za vse kar sem izrekla.
Ne zmorem še črte potegniti.
Ne zmorem se umakniti.

Samo se počutim v svetu,
sama sem in mi je hladno.
In vem da ni prav tako nadaljevati,
a se vseeno moram srcu predati.

Hladna noč podjarmi me,
Da sem buden komaj še,
In se komaj zadržujem,
Ker prebliske pričakujem.

Kar naenkrat se zbudim,
Pot na čelu, v opomin,
Da so sanje me izdale,
Ko so temelje zmajale.

Videl tiste sem oči,
Ki bi raje, da jih ni.
In spomini živi, pristni,
Mi prikradli so se v misli.

Na željo enega dializnega pacienta G. iz Maribora,ki se vsak drugi dan vozi k nam na dializo v klinični center sem se odločila da poizkusim napisati enštikeljc pesmice tudi na temo dialize.to prošnjo mu bom v najkrajšem možnem času tudi izpolnila .

LEDVIČKA

Ledvička čudovita ti si nam
čistiš kri nam vsaki drugi dan.
Če prav umetna si,deluješ
nam življenja srečo kuješ.
Vsi se vračamo nazaj,
saj vir naš preživetja si.
Vemo če,ne bilo bi te
bi vsi pomrli to veste.

…………… Od kod to? Zakaj mi včasih je tesno,
…………… če z očmi ne božam rdeče zarje,
…………… ki bi dušo poljubila, mi s toplino jo ovila?

…………… Zaprem oči… pa za njimi slika se vrti,
…………… podoba strašna se srhljivo veča pred očmi:
…………… El Greco - Poslednja sodba.

-------------------------------------------------------------------------- +
------------------------------------- prosojno rdeča hladnega karmina
---------------------------------------------------------------- strahu niti
------------------------------------------ vleče mi iz daljnega spomina.

On je pot,
po kateri želim hoditi,
reka ljubezni,
katero želim piti,
on je žarek, ki posije,
z novim upanjem me oblije.

On je dar,
ki nebo ga je poslalo,
da srce otožno ne bi ostalo,
da pomaga vero mi vrniti,
samo sebe ljubiti.

Dve duši,
kot dva planeta,
zdaj spajata se kot magneta.

O Klarnica, ljubica moja,
mili spev sonca,
klic tvoje trte v višino s priprošnjo,
da dozoriš v zlato kapljico,
ki zasenči vsem zvezdam obraz.

Plahutajoča ptica grozda,
ki te slastno zoblje s kljunom,
s polno lupino sladkosti.

O krasota, naslonjena na dlan
zaljubljenega dekleta,
kraljičina na dvoru svoje
davne genealogije sanj,
sedeča na pričevalnem kamnu
svoje avtohtone rasti nad reko Vipavo.
Sonce v jantarju na blazini zemlje.
Umik časa v sedanjost, ki te znova oživlja.

Ob petkih, se spomniš draga mama
vsa hiša je dišala, ko si v peč dajala
sladki kruh.

Vsakega si poškropila, križ nad njim si
naredila, vanj zarezi dve
in potem se pekel je.

Potlej hlebec vsak v roke si vzela,
nanj potrkala, da je skorja zazvenela
in nazadnje si z omelcem ga omela.

Ko dan odhaja na zadnjo postajo,
Ko noč hiti, in želi me objeti.
V spominu mojem, k meni prihajaš.
Ljubezni poln se meni predajaš.

In, ko tja odletim na krilih noči,
Nihče več ne more mene priklicati.
Sem tu s teboj, kje je mir in spokoj.
Kje sonce in smeh, letim tja, kje si moj.

Speča se objemava,
v kito se prepletava,
o ljubezni sanjava,
kot duši iz istih sanj.

Daleč proč letiva,
v toplem vetru utripava,
mimo vseh iskriva,
duši iz istih sanj.

Ko se bova zbudila
in dnevu prepustila,
bo iskrenost govorila,
da sva duši iz istih sanj.

Ljubezen si prodala,
za prgišče sanj,
kaj iz keliha boš pila,
saj nisi nič nalila vanj.

Šla si le na zrak,
nazaj te ni bilo,
pogoltnil te je mrak,
tako želelo je nebo.

Ko bom čutil, da si večna,
se končal bo boj,
bolečina v srcu pa bo srečna,
ker brez sebe, bom s teboj.

Mnogim boš povedala,
izmenjala spomine,
v sanje si pokazala,
nedosegljive vse skomine.

Z hrepenenjem boš morila,
jim ubila želje,
v solzah srce skrila,
da upanja ne zmelje.

Vse boš opikala,
opremila s vprašaji,
neodločnost naslikala,
začinila s klicaji.

Veliko je let,
Odkar nas je zapustil eden boljših poetov,
Mojster ljubezni, pisec sonetov.
Ni nas zapustil v slabi luči,
ravno nasprotno, rešil nas je suženjstva pred tujci.

Vsakemu od nas boš v spominu ostal,
Po sonetih in verzih,
Ki jih sam bog ne bi tako obračat znal,
Bil si življenje, vedel si kaj je trpljenje,
Za nas pa si ohranjal le najlepše stvari,
Naš dragoceni pisec sonetov si ti.

diham tvoje misli
skozi nevidne
sledi vetra,
ki šepeta
biserni milini
uspavanih dreves...

Kje je tvoja dlan,
da bi me popeljala tja,
kjer so se smreke odele
v srebrni plašč sanj?

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

Žarki sonca so pronicali
skozi goste smreke.
Moj korak je zastal.
Prisluhnila sem petju ptic,
ki so pele zate ...

Kdaj?

prisluhni melodiji ustnic,
ki igrajo zate,
pij iz kupe, ki ti jo
čarajo moje besede,
objemi nemirno telo,
ki drhti od želje ...

želim igrati s teboj
najslajšo melodijo,
ustvarjala jo bova
skupaj v nemirni noči ...

V dnevu peklenskem,
Ko vročina prebiva
V vsakem atomu telesnem,
Oko se v očesu umiva
Barve smaragda nebesnem…

Kot puščavska fatamorgana
Se zajeda v vso to vročino,
Ko skoraj lahko se dotikam,
Pobožam vso to milino,
Nebeško smaragdno sivino…

Kdo si? Kaj si?
Od kod si? Zakaj si?
Kdo ti žarenje je dal?
Da gledaš kot angel,
Ki ljubezen povsod je sejal…