Hladna noč podjarmi me,
Da sem buden komaj še,
In se komaj zadržujem,
Ker prebliske pričakujem.

Kar naenkrat se zbudim,
Pot na čelu, v opomin,
Da so sanje me izdale,
Ko so temelje zmajale.

Videl tiste sem oči,
Ki bi raje, da jih ni.
In spomini živi, pristni,
Mi prikradli so se v misli.

V žile vdre adrenalin,
Zdi se mi da ves gorim,
Vidim spet modre oči,
In pogled, ki ne živi.

Čeprav buden, tlači mora,
Izhod v sili, sinja zora.
Le še sonce zdaj pomaga,
Da zgubi se ta podlaga.

Moker, mrzel, cel se tresem,
Ko na vzhod pogled prenesem.
Ta sporoča z barve krili,
Kam zateči se v sili.

In smaragden je vzhod,
Narave, neba mogočni vzvod.
Ta me spomni na pogled,
Ki je sladek kakor med.

Bolj kot med ga rad požiram,
Včasih dražim, ignoriram.
To le igra je, intimna,
Najina zavesa dimna.

Ko pogleda dva zelena,
Drug za drugega rojena,
Prepletena kakor kače,
Pijeta bogov pijače,
Se zavem da to so sanje,
ki želel sem priti vanje.