O Klarnica, ljubica moja,
mili spev sonca,
klic tvoje trte v višino s priprošnjo,
da dozoriš v zlato kapljico,
ki zasenči vsem zvezdam obraz.

Plahutajoča ptica grozda,
ki te slastno zoblje s kljunom,
s polno lupino sladkosti.

O krasota, naslonjena na dlan
zaljubljenega dekleta,
kraljičina na dvoru svoje
davne genealogije sanj,
sedeča na pričevalnem kamnu
svoje avtohtone rasti nad reko Vipavo.
Sonce v jantarju na blazini zemlje.
Umik časa v sedanjost, ki te znova oživlja.

Studenec sladke brejske nesmrtnosti vina,
ki se me dotikaš čez griče z mavrico
nad jato ptic in lastovko, ki se vrača k tebi,
od diha do diha, kot mala pegica
v očesnem sijaju mladenke.

Podprta si z vedami o svojem davnem poreklu,
genetsko čista, slajša od besed onih,
ki te hvalijo, ko te pijejo. Živiš pod isto streho
z žlahtnimi rdečimi vini, ki dozorevajo
v velikih akacijevih sodih. Stopim v klet
in v Cabarnet Sauvignonu vonjam gozdne sadeže,
v Barberi temno murvo. Oh, kakšna omamnost!

Brejka, natoči mi prosim, čašo Tokaja,
daj mi za pokušino Beli Pinot, Chadeonnay,
z Rumenim Muškatom mi posladkaj okus!
Še Rebulo, Rizling, Sivi Ponot, Merlot,
Cabarnet, Suvignon Barbero – Rose
mi vsakega po eno kapljico v čašo natoči!
S Klarnico mi blagoslovi srce!

Občutim pojoče dozorevanje z medenimi
notnimi zapisi v glasu grozda in šepetanju
trtinih listov, ko pri Makovčevih režejo domači
kruh iz peči in ti postrežejo s sirom in orehi.

Pijem v svileni čaši zlatega dragulja,
s kristalnimi usti, v katerih se smejijo
norost in strasti, govorijo plameni besed,
na tisoče svetilk blagoslavlja Brejke in Brejce
in zadržani vonj žlahtnosti po cvetočih poljih
pod cerkvico na hribu svetega Martina.

Ena sama ljubezen!

…je vabilo za mojo pesem, da sem popisala
jagode s stihi in jih porisala s poljubi,
ljubeče v kovnici zlata na brejskih gričih.

Klarnica, z vsako jagodo si položila izpit
svoje rodnosti v ritmu zemlje in brejskih duš,
z vsako jagodo si razveselila pogled vinogradnika,
z vsako jagodo si zapisala zemlji zakon svoje čistosti,
z vsako jagodo si se oddolžila znoju Brejk in Brejcev.

O Klarnica, slišim davni šepet v Makovčevem hramu,
templju prijateljstva, ljubezni in sožitja vasi!
Premagala si spanec v presnovi iz davnine
z vztrajanjem v starodavnem nihalu diha,
zasidrana v zemljo kot bi bila rojena iz krča ženske,
ki je ob tebi nosila in rojevala otroka,
zaobljubljena velikim načrtom in potovanjem.

Klarnica, pije te njegovo veličanstvo Tenno Heika
Akihito na japonskem dovoru.
Slovenska nevestica Klarnica o tebi so
že v davnini sanjali Cesar Shöwa Hirohito,
Cesar Taishö Yoshihito, Cesar Meiji Morusuhito
in japonski cesarji iz obdobij Muromachi in Edo.

Odsevajoča v odblesku kapelice na križpotju
starih spominov iz Dobravelj prek Kasul po štreki,
si utelešenje oblaka, vsa zlizana od dežja po obrazu,
z žuborenjem svile spomina, z nihanjem strune
na trtini veji kakor zaobrnitev časa v sledi jagod.

En sam spomin, ena sama ljubezen!