Vdajam se igram valov po labodje,
s prebujajočimi se šumi morja,
ki se množijo v eksataze gibanja.

Vsak val ima v sebi samoto duše
in veder obraz,
ki plete gnezda mojim razpoloženjem.
Misli se lomijo v svetlobi.
Vse je spokojno. Le jaz in valovanje.

Trenutki tišine
niso odraz
nemoči,
ničesar nimajo
skupnega
z nemotiviranostjo.
Nikakor
ne gre
za čas,
zapravljen v prazno.

Vse moje početje
je usmerjeno
v iskanje
notranjih moči.
Navdih je
stanje kreativnosti.
Volja in napor
sta odločilna aduta
v igri
uspešnega preživetja.
Ustvarjanje je
vidno znamenje
živosti, živahnosti.

Danijela Premzl

Četudi sem nemočna in prestrašena,
ne bom zapuščala poti prizadevanja.
Zanašam se na upanje,
s katerim premorem vse.
Je že moralo biti tako,
da sem tudi jaz del tega sveta.
Najbolje, da se držim Njega,
ki morda edini me povsem razume.
V pogovorih z menoj dobrohotno prezre
moj okrnjeni besednjak.
Niti mi ni potrebno leporečiti v Njegovi družbi.
Potrpežljivo spremlja moje prve in vse nadaljnje korake.
Ni mu mar za to, da nisem brezhibna.
Pozna me.

Dolgi pogovori
so menda vse,
kar nama je še skupnega.
Izmišljava si vse mogoče
in nemogoče,
samo da ubeživa
pred suhim molkom nemoči.
Praviš, da boš najine pogovore enkrat uglasbil…
Ne samo, da imaš izvrsten spomin,
tudi nadarjen si
za mnogo stvari,
s katerimi se srečuješ
v najini vsakdanjosti.

Zmajuješ z glavo,
ko me spet zagledaš
v mojem delovnem kotičku,
ki je tako kot vedno
v ustvarjalnem neredu.
Mene to sicer preveč ne moti,
a ti bi se rad ponašal vsaj pred drugimi
z dobrim vtisom, da sva vedno kot iz škatlice.
Ostro premeriš številne kupčke mojih knjig,
ležeče vsepovsod,
za namenček pa še maček
na tvojem najljubšem naslanjaču,
ki ne kaže nobenega znaka sramu pred teboj,
ker je pač moj.

SEM

sem mehka in gladka
sem topla in sladka

sem jeza in bes
sem lava potres

sem sonce v zenitu
sem luna ob svitu

Nemočno vijem roke
v nemo nebo,
od bolečine
zamegljeno je oko.

Ne segreje
sonce me pomladno,
tresem se,
srce je tvoje zame hladno.

Pred mano
se prebuja dan,
nebo se jasni,
razblinjajo se vsi prividi,
strahovi, blodnje iz noči.

Sonce žari,
dvome topi,
življenje pojde v dan,
s teboj
in s srečo obdan.

Kdo se preriva,
glas dviguje,
voha zneske,
stopa na stol,
grozi, obljublja,
se slini,
fantazira, leze v danko,
organizira, orgazmira,
idiot znori,
sproži plaz,
laže, laže, laže,
krade, spi, krade, spi,
ponareja, posiljuje,
se gleda na ekranu,
laže papirju,
pije kri, onanira,
žre denar, vara,
afere za zajtrk,
za kosilo satira,
bela kri za večerjo.

Danijeli

Hvala ti, da prideš k meni,
če te kdaj pokličem.
Hvala, kot zadetim ptičem
daješ mi svoj čas zeleni.
Hvala ti. In ne zameri,
če se ptič ne zgane.
Ti ne veš še v mladi veri
za usodne rane…

Bogdana Namestnik

Gospodarica Usoda in gospod Bog,
glejta, sprejemam, kar moram; kar vajin je rog
predme nasul: preobilje krivic in grenkot in osamo,
ki mi bo družba do tja, kjer mi skopljejo jamo –

da, vse sprejemam, le kamen rubin mi pustita,
naj tu globoko, kjer v meni utripa, se svita
in lesketa še naprej – ne zdrobita ga, prosim –
počen je že – o še dalje naj v srcu ga nosim;

Praznina, polna nje intima...
Beseda brez pomena, bleda,
Se prenaša mimo cilja,
V neskončnost tiho dirja.

Kje je logičnost razuma,
Ko pogovor je del uma.
Ko sproščenost zaživi,
Besedi dihati pusti...

Mrtva, brez krvi,
Solza iz oči.
Bled obraz brez potez,
V njej gori še majski kres.

Kaplja, ki stoji,
Zavesa za oči.
Pod njo skrito je oko,
ki vidi vse, vidi njo.

Povedala si mi,
da me moraš preboleti,
ker moža, očeta
ne smeš družini vzeti…
Plast za plastjo si tkivo
mi s srca luščila,
z nohti trgala si ga,
ga do krvi ranila.

Besede mehke tvoje
v dušo vsajale so se,
da v krču zavibriralo
je eterično predivo.
Srce razpolovljeno je,
razpadlo je na dvoje,
ubijaš v njem mi upanje,
da komaj je še živo.

V trisu piko, kralja ne zadane,
če le as fanta ti vzame.
A po karu babi sedem srce nosi,
ko le za milost spet nekdo te prosi.
Takrat pihneš mu vse,
a pustiš mu le,
črno rožo z joker kožo,
pisano in razposajeno,
noro utesnjeno!

Boli me, nisem kamen.
Ne zmorem, in vendar vztrajam.
Jokam, in ti si moj plamen.
Zate nič ni zastonj, se ti predajam.

Boli me, ker prideš ves sladek kot med..
in se umakneš kot da je vse greh.
Boli me, ne zmorem več..
zjočem vse kar je v meni odveč.

ljubim ta čas,
čeprav se igra iz nas.
ljubim tisti,kar bo,
čeprav vem,da ne bo vedno lepo.
ljubim vse ljudi,čeprav so nekateri grdi in zli.
ljubim ljubezen,
ker vem,da je večna-
ljubim vse vas,
ker sem srečna.

Daj, kot sonce mi objemi obraz,
poglej se v ogledalo in tam sem jaz,
ki z vetrom divjim nosim iste sanje
in z morjem naplavljam vero vanje.


Daj, kot reka me vzemi s seboj,
naj bom kot metulj, frfotav in samo tvoj,
bodi kot dež, ki drsi mi niz lica,
ostani ujeta samo moja svobodna ptica.


Upaj in sanjaj, nekje sem vendarle jaz
na vrhu mavrice, kot senca čez tvoj obraz,
steci čez polje, v svobodo mojo zavita,
objemi s soncem topline mi lica ovita.

Energija se nabira,
živo srebro ušlo je z lestvice,
elektrostatika triumfira,
entropija šla je do neba.

Vsi kvarki silijo ven iz atomov,
prosto po empatiji: vsepovsod!
Težijo k fuziji drugačnih protonov,
zdaj, zdaj bo veliki pok.

Kje si, moj beli galeb,
da s tabo poletim do sonca?
Odlepim krila, jih razprem,
pogled usmerim tja, do konca.

Na horizontu vabijo visoke skale,
čakajo najin pristanek,
zavetja trdnega nama bodo dale,
z njih bova gledala širne planjave.

Krmilim svojo barko med čermi,
razburkano morje jo premetava,
kot orehova lupina se zazdi,
na nevihtnem nebu strela plava.

Hitim domov, po najhitrejši poti,
v tvoj zaliv belih peščenih plaž,
ponosna, da uspelo mi je priti,
v moj varen pristan, v pristanišče tvojih rok.

Tu odpočijem si, zacelim rano,
močno zasidrana ob trdno skalo,
jutri bo morje mirno, ma capitano,
odplula bova skupaj na najino obalo.

Nežen dotik,
med nama ustvaril je stik,
ob katerem srce,
vse bolj hrepeni,
v morje užitka se potopi.

Njegova energija okrog tebe se ovije,
sčasoma s tvojo se kar zlije,
od ugodja zapreva oči,
s svetlobo obdana sva jaz in ti.