Krmilim svojo barko med čermi,
razburkano morje jo premetava,
kot orehova lupina se zazdi,
na nevihtnem nebu strela plava.
Hitim domov, po najhitrejši poti,
v tvoj zaliv belih peščenih plaž,
ponosna, da uspelo mi je priti,
v moj varen pristan, v pristanišče tvojih rok.
Tu odpočijem si, zacelim rano,
močno zasidrana ob trdno skalo,
jutri bo morje mirno, ma capitano,
odplula bova skupaj na najino obalo. |