(povzetek misli iz Enajstega jutranjega sprehoda)

Znanstveniki poskušajo z eksperimenti ustvariti življenje. Poskušati – to je samo izgovor. Poskušati – to ni pravilen odgovor, še manj pa znanstvena trditev.

Če rečeš: 'V prihodnosti bom naredil nekaj izrednega', zakaj naj bi ti zaupali ali ti verjeli?

Znanstveniki trdijo, da so v preteklosti že imeli velike uspehe in da bodo še več dosegli v prihodnosti.

V preteklosti je bila smrt in ljudje še vedno umirajo.

Kdor živi v sedanjosti, se ne more bati smrti, kajti sebe je povsem vklopil v dejanje življenja. Tako se celo ob smrti ne bo bal smrti, ker bo v samem dejanju smrti pridobil totalnost, mogoče prvikrat v svojem življenju. Tak umirajoči bo na izziv odgovoril s totalnostjo, samega sebe bo v celoti predal smrti, z vsem svojim življenjem. Umreti na tak način je dejanje ljubezni. Prav resnično, s smrtjo postane nekaj več. Kajti smrt je čudovita in poetična, je povsem drugačna od življenja, je neznano in nepričakovano. Še več, je konec časa. Življenje nima ne začetka in ne konca in prav tako tudi ne smrt.

Krishnamurti

Pogovor je duša odnosa. Toda žal je ovir za pogovor veliko in tisti, ki jih premagajo, so le redki. Veliko je že doseženo, če predvsem manj govorimo in več poslušamo in se ogibamo že vnaprej sklepati, o čem govori drugi in kaj drugi sploh hoče in ne odgovarjamo na to, kar domnevamo, da je drugi rekel, niti si ne domišljamo, da vemo, o čem govori, tudi ne vnašamo svojega pomena v besede drugega… in komaj kdaj govorimo o istih stvareh… Toda pogosto žal sploh ne slišimo, kaj drugi pravi.

Popoln poslušalec te sliši celo takrat, ko ne rečeš ničesar.

Bog pomaga tistim, ki si sami pomagajo. On vam je dal moč volje in osredotočanja, vero in zdrav človeški razum, da bi si navkljub vsem telesnim in duševnim mukam lahko sami pomagali; izkoristiti morate vse te zmožnosti, kadar ga prosite za pomoč. Pri molitvi ali pri zdravi meditaciji, da bi ozdravili sebe ali druge, si vedno recite, da uporabljate svojo lastno, vendar od boga dano silo.

PARAMAHASA YOGANANDA

1) Vsak človek mora imeti svoj ideal, ki daje smisel njegovemu življenju.
2) Ne boj se ovir, ki so nujne pri slehernem osvobajanju od črede.
3) Ljubi tveganje.
4) Po neuspelih poskusih ne obupuj, ampak ponovno začni. Morda je tvoj uspeh blizu.
5) Imej zaupanje vase.
6) Sprejemaj izkušnje tistih, ki so na poti pred teboj.
7) Ne domišljaj si, da lahkotno življenje vodi do notranje sreče.
8) Išči vedno svobode in ljubezni.
9) Če si sam, ne misli, da si na poti zgrešil.
10) Svojo življenjsko srečo deli z drugimi in jim pomagaj pri iskanju sreče.

»Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Karkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav tako, kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč je le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.
Prodajati zemljo je tako, kot prodajati zrak in vodo. Veliki duh jo je dal v last vsem.
Kajti človek ni upravičen do svojega imena le zavoljo pokončne hoje po dveh nogah ali branja in pisanja in izkazovanja tisočev primerov svoje delavnosti …

S katero vrsto stvarstva ste si v rodu? Evropejci, ki jih je treba prisiliti, da delajo dobro, in ki se zla ogibajo le iz strahu pred kaznijo.

Nikdar nisem rekel, da je zemlja moja in da lahko z njo delam, kar hočem. Pravico do lastnine zemlje ima tisti, ki jo je ustvaril. Jaz imam pravico živeti na svoji zemlji, vam pa puščam pravico, da živite na svoji.

"Aloha" je znan pozdrav in način prijateljskega sprejemanja, po katerem so znani staroselci havajskih otokov. Toda ta pojem pomeni hkrati tudi poseben način reševanja katerekoli težave, uresničevanja kateregakoli cilja in doseganje kakršnegakoli stanja uma in telesa želimo, z blagoslovom.
V havajskem jeziku pomeni "aloha" mnogo več kot enostavno "zdravo", "nasvidenje" ali "ljubezen". Globlji pomen besede je "radostno (oha) dajanje (alo) življenjske energije (ha) v sedanjosti (alo)"

Ko dajemo to energijo se usklajujemo z univerzalno (Božansko) energijo, ki jo staroselci Havajev imenujejo mana. In ravno v sodelovanju s to posebno silo leži skrivnost resničnega zdravja, sreče, bogastva in uspeha. Način je tako enostaven, da na njega vedno pozabimo. Spomnimo se spet. To je to.

Blagosloviti nekaj pomeni priznati ali opaziti pozitivno vrlino, lastnost ali stanje, z namero, da se to, čemur se daje priznanje, poveča, traja ali uresniči. Z blagoslovom lahko spremenimo svoje življenje, dosežemo vse, kar si želimo...

»Ne poznam nobene rastlinske, ne živalske vrste, ki bi bila iztrebljena pred prihodom belega človeka. Nekaj let potem, ko so izginili bizoni, so bile še vedno velike črede antilop. Vendar so se jih lovci lotili že takoj po pokolu bizonov.

Danes se je divjačina ohranila v večjem številu samo tam, koder je zaščitena. Za belce so bile domače živali prav tako kot domorodski prebivalci tega kontinenta samo »škodljivci«, ki jih je treba zatreti.

Tudi rastline, Indijancem koristne, so bile nenadoma razglašene za »škodljivce«.
Kar zadeva odnos do narave, je v drži Indijanca in belega človeka velik razloček; prvi je zaščitnik in čuvaj narave, drugi uničevalec. Indijanci in druga bitja, ki so bila tukaj rojena in so tu živela, so imela skupno mater – zemljo.

Čutili smo se v sorodu z vsem kar je živelo, in priznali vsem bitjem enake pravice, kot so veljale za nas. Kar je bilo povezano z zemljo smo ljubili in spoštovali.

Ne razvajaj me. Dobro vem, da ne morem dobiti vsega, kar zahtevam.

Ne boj se odločnosti. Tako vsaj vem, pri čem sem.

Ne sili me. S siljenjem me samo učiš, da zmaguje moč. Raje me vodi.

Ne spreminjaj svojih odločitev. To me samo zmede. Potem pa skušam doseči vse, kar mi pride na um.

Ne obljubljaj. Mogoče obljub ne boš mogel izpolniti. Tako krniš moje zaupanje vate.

Ne nasedaj, kadar te hočem vreči iz tira, sicer bom poskušal doseči še več takih 'zmag'.

Ne delaj si preveč skrbi, če ti kdaj zabrusim: 'Sovražim te!'. Hočem te samo razjeziti, če si mi kaj storil.

izbrani izreki puščavskih očetov



Oče Teodor iz Ferme je rekel:«Nobena druga krepost ni tako velika kot ta: ne prezirati nikogar!«

Neki brat je vprašal očeta Pimina:
»Kako lahko človek ubeži temu, da bi obrekoval bližnjega?«
Starec je rekel:
»Mi in bratje smo dve podobi: ko človek pazi nase in se graja, ima svojega brata v časti; ko pa je zadovoljen sam s seboj, je brat v njegovih očeh slab.«

MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov

Neki brat v samostanu očeta Elija je bil skušan. Zato je bil od tam pregnan in je prišel na goro k očetu Antonu. Nekaj časa je ostal tam, potem ga je Anton poslal nazaj v samostan, iz katerega je prišel. Ko so ga tam zagledali, so ga spet pregnali. Vrnil se je nazaj k očetu Antonu in mu rekel:
»Oče, niso me hoteli sprejeti.«

Tedaj jim je Anton poslal sporočilo z naslednjo vsebino:
»Ladja je doživela na morju brodolom, izgubila svoj tovor in s težavo so jo rešili na kopno. Vi pa hočete njega, ki se je rešil na kopno, potopiti nazaj v morje.«

Ko so bratje slišali, da ga pošilja oče Anton, so ga pri priči spet sprejeli medse.

, Oče Anton je rekel:
»Videl sem vse sovražnikove zanke razprostrte po zemlji. Zavzdihnil sem in se vprašal:'Kdo neki jim lahko uide?' In zaslišal sem glas, ki mi je rekel:'Ponižnost!'«

Oče Pitirijon, učenec očeta Antona, je govoril:
«Kdor hoče izgnati demone, si mora najprej podvreči strasti. Če namreč premaga določene strasti, s tem izžene tudi njihove demone. Demon na primer spremlja jezo. Če pa boš postal gospodar svoje jeze, boš s tem pregnal tudi njenega demona. In podobno je z vsako drugo strastjo.«

Oče Makarij je govoril:
»Če mislimo na zlo, ki nam ga prizadanejo ljudje, uničimo moč, ki izvira iz misli na Boga. Če pa mislimo na zlo, ki nam ga povzročajo demoni, ostanemo nepoškodovani.«

Neki brat je prišel k očetu Makariju Egipčanu in mu rekel:
»Oče, reci mi kako besedo. Kako lahko dosežem zveličanje?«

Starec ga je poučil:«Pojdi tja k grobu in zasmehuj mrtve.«

Brat je šel, grob zasmehoval in obmetaval s kamni. Nato je prišel nazaj in o tem pripovedoval starcu. Ta ga je vprašal:
»Ali ti niso mrtvi ničesar rekli?«

Odgovoril je:«Ne!«

Tedaj mu je starec rekel:
»Pojdi jutri zjutraj zopet tja in jim izkaži čast!«

Brat je šel h grobu, mrtve hvalil in jim govoril:«Apostoli, svetniki, pravičniki!«
In prišel je nazaj k starcu in rekel:«Izkazal sem jim čast!«

In ta ga je vprašal:«Ali ti niso ničesar odgovorili?«

Brat je odgovoril:«Ne!«

Tedaj mu je starec rekel:
»Veš, kako zelo si jih sramotil, a ti niso nič odgovorili – in kolikšno čast si jim izkazal in ti niso nič rekli. Če hočeš doseči zveličanje, moraš tudi sam postati kot truplo in se ne meniti niti za krivico, ki ti jo storijo ljudje, niti za njihovo slavljenje. In lahko boš zveličan!«

Neki brat je rekel očetu Piminu:
»Če dam svojemu bratu malo kruha ali česa drugega, demoni to razvrednotijo, češ da darujem zato, da bi ugajal ljudem.«

Starec je dejal:
»Tudi če se to zgodi iz želje po ugajanju ljudem, hočemo vendarle dati bratu, kar potrebuje.«

Povedal mu je sledečo priliko:
»Dva kmeta sta stanovala v istem mestu. Eden od njiju je sejal le malo semena in še tega neočiščenega, drugi pa iz nemarnosti sploh ni šel sejat. Če bi sedaj nastopila lakota, kdo od obeh bo imel za življenje?«

Brat je odgovoril:«Ta, ki je sejal malo in neočiščeno.«

Tedaj mu je starec rekel:
»Sejmo vsaj malo, četudi neočiščeno, da ne bomo umrli zaradi lakote.«

Kahlil Gibran: Prerok

In neki pesnik je rekel: Govori nam o Lepoti.
In je govoril:

Kje boste iskali lepoto in kako jo boste našli, če vam ne bo ona sama pot in vodnik?
In kako boste mogli govoriti o njej, če vam ne bo ona sama stkala besed?

Ponižani in razžaljeni pravijo: "Lepota je nežna in ljubka.
Kakor mlada mati, napol sramežljiva zaradi svoje veličine, potuje med nami."
A strastneži govore: "Ne, lepota je močna in silna.
Kakor nevihta je, ki stresa zemljo pod nogami in nebo, ki se razpenja nad našimi glavami."

(izbrani izreki puščavskih očetov)

Neki brat je enega od očetov vprašal:

»Kako hudič skuša svetnike?«

Starec mu je dejal:

»Med očeti je živel tudi oče Nikon, ki je stanoval na gori Sinaj. Nekoč je šel nekdo v šotor nekega faranita, našel njegovo hčer samo in z njo spal. Nato ji je rekel:

'Reci, da je to storil anahoret Nikon.'

Ko je prišel dekletov oče in to izvedel, je vzel meč in šel gor k starcu. Potrkal je in starec mu je odprl. Faranit je dvignil meč, da bi ga usmrtil, tedaj pa mu je roka ohromela. Nato je odšel in javil to očetom. Poklicali so starca in je prišel. Naložili so mu mnogo udarcev in ga hoteli izgnati.Tedaj jih je prosil:

'Pustite me tu, za božjo voljo, da bom delal pokoro.'

Izobčili so ga za tri leta in ukazali, da ga ne sme nihče obiskati. Zdržal je tam tri leta, prihajal samo ob nedeljah (v cerkev) in delal pokoro. In vse je prosil:

'Molite zame.'

MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov

Neki brat je v puščavi storil greh. Njegovi bratje so se zbrali in poslali po očeta Mojzesa. Ta pa ni hotel priti. Zato je duhovnik poslal ponj z naročilom:
»Pridi, zakaj ljudstvo te pričakuje!«

Mojzes se je dvignil in šel. Vzel pa je preluknjano košaro, jo napolnil s peskom in si jo zadal na rame. Bratje so mu šli naproti in mu rekli:
»Kaj tovoriš s seboj, oče?«

Tedaj jim je starec odgovoril:
»To so moji grehi. Za mojim hrbtom se iztekajo in jih ne vidim; danes pa sem prišel, da bi sodil tuje grehe.«

Ko so bratje to slišali, niso bratu nič več očitali, ampak so mu vse odpustili.

MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov

V svetu živeč, a po svojem življenju zelo pobožen mož, je nekoč prišel k očetu Piminu. Slučajno so bili pri očetu še drugi bratje, ki so želeli od Pimina slišati besedo. Starec je rekel temu človeku, ki je živel v svetu:
»Spregovori bratom besedo!«

Ta pa se je tega branil z besedami:«Oprosti mi, oče, toda prišel sem, da se učim.«

Ko pa ga je starec prisilil k besedi, je govoril:
»Živim v svetu, prodajam zelenjavo in z njo kupčujem. Iz velikih šopov delam male, kupujem poceni in drago prodajam. O Svetem pismu ne znam govoriti. Toda povedal vam bom priliko. Neki mož je rekel svojemu prijatelju:'Ker želim videti kralja, pojdi z menoj!' Prijatelj mu je rekel: 'Šel bom s tabo pol poti.' In rekel je drugemu prijatelju:'Pelji me do kralja!' Ta mu je odvrnil:' Pripeljal te bom do kraljeve palače!' Tedaj je prosil tretjega:'Pojdi z menoj h kralju!' Ta je odgovoril:' Grem in te pripeljem do palače. Tam bom nastopil in bom imel govor in te potem peljal h kralju.' »

Ko so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika, jim je odgovoril takole:
»Prvi prijatelj je askeza: ta vodi do (pol) poti. Drugi je čistost srca: ta vodi do neba. Tretji pa je usmiljenje: ta vodi h kralju, Bogu, in sicer v veliko zaupnost z njim.«

In bratje so odšli od tam duhovno okrepljeni.

MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov

Nekoč je nekaj menihov, ki so jih imenovali evhiti (molilci), prišlo k očetu Lukiju v Enaton. Starec jih je vprašal:
»Kaj je vaše rokodelstvo?«

Odgovorili so: »Niti dotaknemo se ne ročnega dela, ampak – kot je naročil apostol – neprenehoma molimo.«

Spet jih je vprašal: »Ali jeste?«

Odgovorili so :«Seveda jemo!«

Rekel jim je:«Ko torej jeste, kdo med tem moli za vas?«

Nato jih je spet vprašal: »Ali spite?«

Rekli so:«Seveda spimo!«

In starec ponovno:«Kadar spite, kdo tedaj moli za vas?«

Na to mu niso znali odgovoriti. Rekel jim je: