Glasno trkanje je zdramilo iskalčevo srce.

»Kdo je?« je prestrašen vprašal iskalec.

»Jaz sem, Resnica,« se je glasil odgovor.

»Ne bodi smešna,« je rekel iskalec, »Resnica govori v tišini.«

To je uspešno ustavilo trkanje – v veliko olajšanje iskalca. Ni pa vedel, da je bilo trkanje posledica prestrašenega bitja njegovega srca.

Resnica, ki nas osvobaja, je skoraj vedno
Resnica, ki je raje ne bi slišali.
Ko torej rečemo, da nekaj ni resnično, s tem
prepogosto mislimo:
»Tega ne maram.«

Anthony De Mello

Sogyal Rinpoche

Moja vera je živeti – in umreti – brez obžalovanja.
MILAREPA

Za današnji svet lahko z grenkobo priznamo, da večina ljudi v njem umre nepripravljena na smrt – tako kot je tudi živela nepripravljena na življenje.

Na svetu ni kraja, kjer nas smrt ne bi staknila – pa najsi se še tako vneto oziramo okrog sebe, kakor kadar se znajdemo v kaki neznani in sumljivi deželi…. Če bi bilo kje kako zavetje, kamor bi se lahko umaknili pred udarci smrti, se jaz še malo ne bi pomišljal skriti vanj… Seveda pa je norost že sama misel, da bi ti kaj takega uspelo….

Ljudje prihajajo in odhajajo, tekajo sem in tja in plešejo, nihče pa nikoli ne zine niti besedice o smrti. Vse lepo in prav. Toda ko smrt vendarle pride – po nje same ali pa po njihove žene, otroke ali prijatelje – in jih zaloti iznenadene in nepripravljene, kakšni viharji čustev jih zajamejo, koliko je krikov, gneva, obupa!…

Nekaj odlomkov iz knjige Juliana Johnsona Pot mojstrov (Joga Slišnega Življenjskega Toka)

Da boš pisal dobro, se izražaj v jeziku povprečnih ljudi, a misli kot modrec. – Aristotel

Duša odleti v trenutku, ko se nam zazdi, da držimo v rokah njen svetlikajoči blesk in ostanemo sami še z enim mrtvim metuljem, ki ga dodamo veliki zbirki. – Šri Krišna Prem

Vadba joge iz gole radovednosti ob iskanju novih občutij in psihičnih moči je napačna in se kaznuje z neuspehom, psihično neuravnoteženostjo ali čim hujšim. Nihče naj ne prosi za posvetitev v skrivnost duhovnosti iz nečimrnosti, kajti zagotovo bo sledila katastrofa. – Brunton

Bitko življenja je treba dobiti, ne pa bežati od nje. Stroga osamitev v gorske votline prav tako ne prinese notranje ravnodušnosti do minljivega sveta pojavnosti. Le odvezanost obrodi vrtnice resnične modrosti. – Šri Krišna Prem

Kadar pišeš knjigo, razkrivaš tudi svojo skrivnost, a bralec mora občutiti, kot da odkriva lastne misli: takšna je tudi avtorjeva želja.

Bog šepeta v uho vsakega srca, toda vsako srce ga ne sliši.

Menih je nekoč rekel Faketsuju:
»Nekaj, kar sem te nekoč slišal reči, me je zbegalo, namreč, da se da resnica posredovati brez govorjenja in brez molčanja. Ali bi to, prosim, razložil?«

Faketsu je odvrnil:
»Ko sem bil še fant v južni Kitajski, ah! Kako so ptiči peli spomladi med cvetjem!«

Mislim,
zato se ne zavedam.
V trenutku, ko mislim,
prebivam v NEREALNEM svetu
abstrakcije
ali preteklosti
ali prihodnosti.

Anthony De Mello

Življenje je podarjeno vsakomur, ki je zrel za to.
Življenje je preprosto – sami si ga otežujete.
Potrebno je zaupati, saj je to eden glavnih načinov, kako biti srečen v življenju.
Ne mislite, da je samo dobro za vas dobro.
Ne razmišljajte preveč o prihodnosti – bodite tu in sedaj.
Na vaši poti so ovire, ki jih najbolj potrebujete za osebno rast.
Rešujte probleme, s katerimi se srečujete, a nikar ne obupajte, kajti vedno je rešitev že pripravljena.
Lepota življenja je v spoznavanju sveta, drugih in sebe.
Tudi ko ste srečni, lahko izgubite pravo pot.

TEDAJ je dejala Almitra: Spregovori nam o Ljubezni.

On pa je dvignil glavo, pogledal ljudstvo in tišina se je razlila mednje. In z močnim glasom je začel:

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Ko boste gledali gosi, kako letijo razvrščene v obliki črke »V«, se boste morda vprašali, ali je kakšna znanost že odkrila, zakaj letijo tako. Vsaka ptica ustvarja z mahanjem kril vzgon za tisto, ki leti tik za njo. Z letenjem v obliki črke »V« zmore jata leteti vsaj za 71 odstotkov dlje, kot bi posamezna ptica, če bi letela sama.

Ljudje, ki imajo isto usmeritev in občutek skupnosti, lahko pridejo do svojega cilja hitreje in lažje, ker potujejo s pomočjo potisne sile drugega.

Kadar kaka gos zavije iz razvrstitve, takoj začuti zračni upor in odpor do samostojnega letenja ter se hitro vrne v jato, da izkoristi vzgonsko silo ptice pred seboj.

Če bi imeli ljudje toliko pameti kot gosi, bi ostali skupaj z ljudmi, ki gredo v isto smer kot mi.

INTI CESAR MALASQUES

Mati Zemlja, mi smo tvoji otroci, Mati.
Prisluhni naši molitvi, Mati, prisluhni naši pesmi.

Na ta svet smo prišli, Mati, iz tvoje maternice,
da bi na tem svetu živeli v harmoniji.
In ne vem, zakaj, Mati, se danes bojujemo in uničujemo tebe.
Prosim, Mati, živeti hočem v harmoniji s teboj.
Pomagaj mi, Mati, razumeti sebe in razumeti tebe.
Ne želim se bojevati s tabo, Mati.
Prosim, prosim, Mati, pomagaj mi, da bom živel v harmoniji s tabo.
Prosim.

Mati, prosim te – naj človeštvo poučujem.
Naj jih vodim, naj jih vodim, Mati.
Naj jim povem, Mati, da se morajo učiti od ženske.
Tako bodo vsaj vedeli, kako ravnati s teboj.
Vedeli bodo, kako biti del življenja, Mati.
Zato te prosim, Mati, naj ponesem sporočilo, Mati, po vsem svetu.
Da te bomo rešili, Mati.
Da se bomo lahko naučili ljubezni do tebe, Mati.
Prosim, Mati, prisluhni moji molitvi.

Nato je rekel bogataš: O Daru nam spregovori.

In je začel:

Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva.
Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe.
Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne?
In ko pride jutri? Kaj jutrišnji dan prinese preveč skrbnemu psu, ki zagrebe kosti v sipki pesek, ko spremlja romarje v sveto mesto?
Mar ni strah pred revščino že revščina?
In strah pred žejo ob polnem vodnjaku že neugasljiva žeja?

Pastor Ron je imel pridigo, v kateri je vero povzdignil v jagodo okusnico vseh katoličanov:

»Žalostno srce, skeleča duša, razočaran ali osamljen duh – za kristjana pomeni vera v Boga izhod iz takšne izkušnje. Poklicani smo za to. Vsi smo med seboj povezani in drug od drugega odvisni. Vsak izmed nas je varuh svojega brata. Potrebujemo drug drugega, včasih v vlogi jagode okusnice.«

Jagode okusnice?

Obstaja sadež, imenovan Richardella dulcisica, ki pa bi mu lahko nadeli ime 'jagoda okusnica'. Ko ta sadež zaužijemo, z okušalnimi brbončicami zaznamo vse, kar koli zaužijemo (celo odvratno hrano), kot sladko in okusno. Prvobitna plemena pogosto uporabljajo ta sadež, da laže prenašajo sestavine v svoji prehrani, ki jih drugače morda ne bi mogli niti zaužiti, tako da pri tem celo uživajo.

Resnična skrivnost uspeha je ljubezen. Dovolj moramo ljubiti sami sebe, da se zavemo, da smo vredni uspeha. Verjeti moramo, da ljudje okrog nas želijo, da bi v življenju uspeli in da naša zmaga le podpira njihovo. Zavedati se moramo, da Bog želi, da bi bili srečni na vseh področjih svojega življenja. Razumeti moramo, da ni potrebe za bojevanje, napor ali življenje v bolečini in pomanjkanju. Takšni peklenski pogoji niso nič drugega kot znamenje, da moramo kreniti po drugi poti. Ne smemo biti zadovoljni z ničemer, kar bi bilo manj kot celotno in sveto obilje pri zdravju, razmerjih z drugimi ljudmi in preživljanju. Nismo se rodili, da bi s kurami brskali po gnoju, temveč da bi letali z orli.

Alan Cohen

Kdo smo mi, da ne bi drugim kazali dobro, da smo pričakovali dobro? Naš največji strah je ta, da smo neizmerno močni. Plaši nas naša svetloba in ne naša tema. Sprašujemo se, kdo sploh smo, da si dovolimo biti tako genialni, čudoviti, nadarjeni in neverjetni. Pravzaprav, da, kdo pa sploh si, da vse to ne bi smel biti?

Božji otrok si. S tem, da ne počneš velikih stvari, ne koristiš svetu. Prav nič prosvetljenega ni v tem, če se zapreš sam vase, zato da se ljudje okrog tebe ne bi počutili negotove.

Rojeni smo bili, da v nas samih jasno pokažemo božjo slavo. Ta slava se ne nahaja samo v nekaterih ljudeh, pač pa v vsakem izmed nas. In ko dopustimo goreti našo lastno luč, nezavedno tudi drugim ljudem dovolimo, da storijo enako.

Ko se osvobodimo svojega lastnega strahu, naša prisotnost samodejno osvobodi tudi druge.

Nelson Mandela

Vse, kar smo, je posledica naših misli; v njih temeljimo in iz njih smo nastali.

Če človek nekaj govori ali počne s slabo mislijo v srcu, bo šla bolečina za njim kot kolo voza za parkljem vola, ki ga vleče. Če pa človek nekaj govori ali počne s čistim srcem, bo z njim hodila sreča kot senca, ki ga nikdar ne zapusti.

S premišljenostjo, zadržanostjo in samoobvladanjem si moder mož ustvari otok, na katerem ga nobena povodenj ne doseže.

Človek doseže večjo zmago, če premaga samega sebe, kot če bi šel tisočkrat v boj proti tisoč sovražnikom.

Dobri ljudje se bleščijo iznad svojih del kot vrhovi Himalaje.

DHAMAPADA

Moški je prišel k rabinu in rekel:
»Oh, rabin, grešil sem. Obrekoval sem svojega prijatelja. Trosil sem laži o njem in širil lažne govorice. Toda sedaj mi je žal za vse, kar sem storil in kar sem rekel. Kako lahko dosežem odpuščanje?«

Rabin ga je pozorno pogledal in rekel:
»Vzemi to blazino, ki je napolnjena s perjem, in pojdi na mestni trg. Tam jo razreži in pusti, da perje odleti z vetrom. To bo tvoja kazen za zlobne besede, ki si jih govoril.«

Čeprav so rabinova navodila moža precej presenetila, je naredil, kot mu je ukazal. Potem se je vrnil k rabinu in ga vprašal:
»Naredil sem, kot ste mi naročili. Mi je zdaj oproščeno, ker sem obrekoval svojega prijatelja?«

Rabin pa je odgovoril:
»Ne, ni ti še oproščeno. Opravil si šele pol naloge. Najprej si perje stresel v veter. Zdaj pa pojdi in poberi vsako pero posebej.«

Nauk te zgodbe je, da imajo besede, ki jih govorimo, moč, da odmevajo zelo daleč. Škoda, ki jo povzročijo, pa je lahko nepopravljiva in zaznamuje celo življenje.

odlomek iz Zgodbe o ljubezni in darovanju(Bettie B. Youngs)

Nebesa, to je stanje zavesti, ki je harmonična z Božjo mislijo. Tako je urejeno Božje kraljestvo v človekovem duhu, telesu in človekovih zadevah.

Pekel simbolizira ogenj očiščenja, ki požira nesnago človeškega značaja; stanje duha, ki se popravlja. Kadar slabost preide mejo, se uveljavi zakon reakcije, katerega del je tudi sodba, ta pa prestopniku izreče kazen, ki se imenuje pekel. Kazen pa ni kazen v tem pomenu besede, temveč vzgoja.

Charles Fillmore, soustanovitelj gibanja Unity

Ljubezen mora pognati iz notranjosti, spontano. Na noben način ni podložna katerikoli notranji ali zunanji sili. Ljubezen in prisila nikdar ne gresta skupaj. Ljubezni ne moremo vsiliti nikomur, prebudi jo lahko le Ljubezen sama. Ljubezen je v načelu samokomunikativna. Kdor je nima, jo dobi od tistega, ki jo ima. Prava Ljubezen je nepremagljiva in ne moreš se ji upreti; nenehno bo naraščala in se širila, dokler sčasoma ne bo spremenila vsakogar, kogar se dotakne.

Meher Baba

povzetek iz knjige Darovi srca Bettie B. Youngs

Pričel je William:

»Povedal ti bom primer,« je rekel.

»Ko je žena lansko leto vložila zahtevo za ločitev, sem bil obupan. Dan, ko je odnesla iz hiše svoje stvari, je bil najbolj boleč dan v mojem življenju. Ko sem se peljal iz službe, me je prešinilo, da se peljem v prazno hišo – dobesedno. Brez žene, brez otrok, celo brez pohištva. Ustavil sem se ob robu cestišča in zajokal. Prosil sem za olajšanje moje globoke žalosti. Ko sem po nekaj minutah nadaljeval z vožnjo, sem prvi prišel na kraj nesreče. Znašel sem se v položaju, ko so drugi obupno potrebovali mojo pomoč. Domov sem prišel skoraj ob desetih zvečer. Bil sem tako izčrpan, da sem takoj zaspal – tega nisem storil že tedne. Mir in olajšanje, ki sem ju našel, ko sem pomagal nekomu drugemu, sta olajšala mojo trenutno bolečino. Naključja, ko, na primer, dobim tisto, kar potrebujem (ne vedno tistega, kar hočem), se mi ves čas dogajajo. Zame to niso le naključja, ampak raje božansko posredovanje, usmerjeno proti mojim potrebam. Primer, ko je bila v nesreči potrebna moja pomoč, je bil odgovor na mojo prošnjo, da bi se rešil svojih lastnih prestrašenih misli.«

»Meni izkušnje dodajajo in povečujejo razumevanje in sprejemanje božjega posredovanja,« je rekel William. »Širijo moj pogled na naravo in delo angelov.«

Margaret se je namrščila in vprašala:

»Ali verjamete v trditev, da postanemo tisto, kar verjamemo o sebi?«

»Da,« sem prepričljivo rekla. »Verjamem, da lahko razmišljamo, kaj si resnično želimo, in se potem odločimo ter sledimo poti proti svojemu cilju. Odločnost igra veliko vlogo pri uresničevanju naših načrtov. Seveda pa nam to lahko pomaga, če so nas vzgajali tako, da verjamemo vase. Mislim, da se sporočilo o cenjenju samega sebe prične tu. A kljub temu se morate kot odrasla oseba odločiti, da je vaše lastno mnenje pomembno. Zdaj je na vas, da premislite, kdo ste in kaj si želite biti in delati -kaj želite v življenju doseči -, to je najpomembnejše. To je pomembna odločitev - občutki cenjenja samega sebe odigrajo svojo vlogo v naših dejanjih.«

»Kako to?« je vprašala z očitnim zanimanjem.

»Cenjenje samega sebe deluje kot etiketa, na kateri je navedena cena,« sem rekla.

»Etiketa s ceno?« je vprašala.

Anna je dvignila Johnovo levo roko, ki je sedaj ležala na njegovih prsih - jo položila med svoji dlani -, in jo nežno pobožala. Prsti njene šibke roke so počasi sledili obrisu njegove zdelane roke, kot da bi si rada vtisnila v spomin njen dotik. Zaprla je oči, kot bi hotela zakleniti spomin na ta občutek globoko v srce, kjer ga ne bo nikoli pozabila. Potem je odprla oči in se dotaknila vsakega njegovega prsta posebej. Ko je prišla do tankega zlatega poročnega obročka, je obstala, kot bi hotela obuditi še druge spomine. Sklonila se je in še zadnjič poljubila roko v slovo.

»Upam, da sem ti dobro služila, ljubi moj,« je zašepetala.

To niso bile besede uslužnosti, raje moči, sočutja in predanosti, ki mu jih je nudila, in tega, kar je njena ljubezen zares pomenila v njegovem življenju in njegova v njenem.

povzetek iz knjige Darovi srca Bettie B. Youngs

Delavnico sem pričela z opisom filma iz prelepe knjige Davida McNallyja Even Eagles Need a Push (Celo orle je treba poriniti), v kateri mama orlica nežno porine svoje mladičke do roba gnezda, tako da lahko postanejo samostojni. Kot je navada te živalske vrste, si orli spletejo gnezda visoko na strmih skalnih policah. Ker orlica ve, da spodaj ni drugega, kar bi lahko podpiralo krila vsakega 'otroka' kakor zrak, trepeta v pričakovanju, da se bodo vsi naučili leteti.

»Zakaj se mora strah pred višino začeti s strahom pred padcem?« pravi. A vedela je, da dokler njeni 'otroci' ne bodo odkrili kril, nima njihovo življenje nobenega smisla. Če se ne bodo naučili leteti, ne bodo razumeli prednosti, da so se rodili kot orli. In tako jih porine.

In oni letijo.