Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 6. junij 2005 @ 06:20 CEST
Uporabnik: Devi
... kot z letalom.
Tisti, ki se odloči preveslati Donavo v kopalni kadi, bo spoznal življenje mnogo bolj, kot če bi si kupil letalsko karto. Na cilj bo prišel malo pozneje, a zato poln znanja o zvezdah, navigaciji, donavskih ribah, komarjih in ribjem paprikašu. In kaj vse bo izvedel o svojih sposobnostih, pogumu in neumnosti!
Mogoče se sliši neumno, želeti si prečkati Donavo v kopalni kadi, ampak ciljev si ne postavljamo zaradi tega, kar dobivamo, ampak zaradi tega, kar postajamo.
nedelja, 5. junij 2005 @ 21:00 CEST
Uporabnik: stojči
Kakor je svetloba svetloba,
tako je tema pač tema.
Trpljenje in razsvetljenje
sta si na nasprotnih straneh.
Vsa tvoja trpljenja,
so tudi nesprejemanja
tvojega razsvetljenja,
tvoje nesprejemanje,
vseh tvojih spremeb.
četrtek, 2. junij 2005 @ 06:22 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Siddhartha Gautama Buddha(560?-480? pr.n.št.)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj
Po legendi je bil Siddhartha plemiškega rodu, rojen v Lumbini na današnji meji med Indijo in Nepalom. Njegov oče, kralj Suddhodana je vladal v majhnem kraljestvu na tem področju. Mati Maya je nekaj dni po rojstvu Siddharthe umrla. Zanj je skrbela mamina sestra Mahaprajapati. Vzgajali so ga kot plemiča in bojevnika. Pri 16ih se je poročil z Yasodharo, ki je rodila sina Rahulo. Ko je bil star 29 let, je ob pogledu na starega in bolnega človeka spoznal, da je posvetna sreča minljiva, srečanje z menihom pa ga je spodbudilo, da je krenil na pot iskanja. Opustil je razkošje svojega doma in nasploh materialnega sveta. Posvetil se je meniškemu življenju in prakticiranju joge. Po šestih letih raznih vaj v odrekanju, je spoznal, da ga ne prva (življenje v razkošju) ne druga skrajnost (popolna vzdržnost materialnih užitkov) ne peljeta k cilju in se je odločil za pot zlate sredine – začel je na stvari in na samega sebe gledati nevtralno: niti kot dobre niti kot slabe. Ko je bil star 35 let, je v večdnevni meditaciji pod drevesom modrosti dosegel razsvetljenje - postal je Buddha. Iz sočutja do nevednih je 45 let, do svoje fizične smrti, potoval po celi Indiji ter učil o svoji izkušnji enosti. Ustanovil je meniško skupnost Sangho.
Buddha je bil v vseh rečeh zmeren, ni bil vegetarijanec (tudi ni bil zelo debel). Od svojih učencev je zahteval, naj se ne oklepajo pojmov in verskih predstav. Zavračal je čaščenja in dogme - kot sam pravi: »Moja oseba ne šteje, šteje samo nauk«. Buddha uči univerzalni duhovni zakon in dokazuje, da gre človek lahko po tej poti kadarkoli in kjerkoli. Ime Siddhartha pomeni tisti, ki je izpolnil svoj smisel, Buddha pa pomeni prebujeni. Človek mora osebno spoznati resnico. Ni cilj učenje, cilj je osvoboditev. Vse je odvisno od človeka samega, ne od zunanjih vplivov, zato ne glej, kaj se dogaja zunaj, ampak išči notranji vzgib. Učitelj je na tej poti nujen. Buddha je samo eden v verigi učiteljev. Meditacija je povezana z budnostjo - pozornostjo. Dogajanje in delovanje je treba nadzorovati z notranjo voljo.
četrtek, 2. junij 2005 @ 06:09 CEST
Uporabnik: Devi
Začni pri obljubah, ki si jih postaviš. Jemlji jih z enako pomembnostjo kot
obljube, ki jih daješ drugim ljudem. Če rečeš, da boš jutri vstal bolj zgodaj,
da bi tekel še pred vročino, naredi tako! Če si obljubiš, da boš prihranil
100.000 SIT, jih prihrani! Če obljubiš, da boš peljal mlajšega brata v kino, ga
pelji! Tako boš zgradil zaupanje v samega sebe, in to je najpomembneje.
Ko postaviš enostavne temelje, boš znal reševati tudi resnejše stvari -
recimo ne pretepati brata, ker ti je uničil nove teniske, prekiniti z osebo, v
katero nisi več zaljubljen ali prijaviti nekoga, ki te zanemarja.
ponedeljek, 30. maj 2005 @ 06:21 CEST
Uporabnik: Devi
Vsi komaj čakamo svojo priliko da spregovorimo, izrazimo svoje mnenje, se
naredimo pametne ali duhovite ali cinične, vseeno. Onega drugega sploh
ne poslušamo, samo čakamo prvo priložnost, da se lahko vpletemo. Zato ni čudno,
da smo potem pogosto jezni ali frustrirani.
Če bi globoko vdihnili vsakokrat, ko začutimo potrebo, da se vmešamo, bi
slišali mnogo več kot sicer in mogoče bi pripravljeni komentar postal celo odveč.
Pustimo ljudem, da dokončajo svojo misel. Ne skrbimo, tudi mi bomo prišli na
vrsto!
nedelja, 29. maj 2005 @ 21:01 CEST
Uporabnik: Miran Zupančič
Vedno več ljudi se danes sprašuje, kako in kdaj se bo končala globalna kultura materializma in kaj ji bo sledilo. Človek se sprašuje kaj mora človeštvo še storiti, da bi si še bolj spodkopalo staro pot? Tisto pot, kjer se mnogi še vedno z velikim veseljem zavzeto posvečajo svojim idealom v upanju, da bodo nekoč lahko zgradili svetlejši boljši svet.
In po čem drugem naj človek sploh še stremi in hrepeni v svojem življenju?
Nekateri ljudje najraje igrajo žrtev. Običajno hodijo naokoli, se
pritožujejo, mencajo, hitro se užalijo, jezijo in skoraj za vse krivijo druge.
Občutek imajo, da jim je svet nekaj dolžan in čakajo, da se spremeni.
In se tudi bo! Svet se bo spremenil tistega trenutka, ko bomo prevzeli
odgovornost za lastne odločitve in ko se bodo začele napake hitro pozabljati.
V svetu Prednikov nismo nikoli iskali in zato tudi ne našli tistega, kar je človeka dvigovalo in ga dvignilo visoko nad živalsko raven, kar se začne in konča v odnosu med moškim in žensko, med moškim in ženskim počelom življenja. V 2000- letnem obdobju naše civilizacije ni noben moški, nobena ženska izgovorila v svojem prvem, medsebojnem odnosu svetih besed ponovitve kozmičnega akta stvarjenja:
Moški:
»Jaz sem Nebo in ti si Zemlja –
jaz sem začetek,
ti si nadaljevanje Življenja.
Žena:
»Jaz sem Zemlja in ti si Nebo,
Ti daješ, jaz sprejemam,
Ti začenjaš, jaz nadaljujem
Življenje, ki je Eno.«
O tem, kako razmišljaš, pogosto upravlja tvoje razpoloženje, ki pa je zelo
varljivo. Ko si slabe volje se ti zdi življenje slabše kot je, če pa si dobre
volje lahko tudi največjo kritiko sprejmeš s smehom.
Slabo razpoloženje ni dober čas za analizo svojega življenja. Zato se, ko si slabe volje, poskusi spomniti, da je to stanje duha, ki bo minilo. Če je problem stvaren, bo počakal tudi na boljši trenutek.
nedelja, 22. maj 2005 @ 20:41 CEST
Uporabnik: Drago
Zavedati se moramo, da ljudje nismo stroji s predvidljivim vedenjem, temveč bitja, polna čustev, predsodkov, strahov, nečimrnosti, pa tudi ponosa in dostojanstva.
Če smo pripravljeni z zaupanjem bivati na naši zemlji, se začne skozi nas pretakati silovita moč.
To življenjsko moč sem pred leti videl delovati sredi strašnega opustošenja, na izsušenih in nerodovitnih tleh kamboškega begunskega taborišča, ki sem ga obiskal, da bi pomagal beguncem. Kamboški holokavst je običajno preživel le del družine in vsak je dobil kočico iz trstičja, široko nekaj več kot meter, dolgo malce manj kot dva metra in visoko približno poldrugi meter, ter majhno zaplato zemlje, ki ni merila več kot kvadratni meter.
Že po nekaj mesecih taboriščnega življenja so skoraj vsi ljudje na zaplati ob kočici zasadili vrt. Nekateri so pridelali dve ali tri buče, drugi so gojili fižolovo sadiko ali kako drugo zelenjavo. Rastline so bile skrbno negovane, podpirale so jih paličice iz trstike. Vitice fižola so se vzpenjale okrog palice in naprej po strehi koče.
torek, 17. maj 2005 @ 06:14 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Zhuang Zi (Chuang Tzu, Chuang Tse, Chuang Chou)(369?-275? pr.n.št.)
Kitajski modrec, filozof in zapisovalec modrosti Taoizma
Po izročilu je Zhuang Zi naslednik Lao Ceja. Zhuang Zi-jevo rojstno ime je bilo Zhou (»Zi« je spoštljiv dodatek k imenu mojstra), klicali so ga tudi Meng Zhuang. Zelo malo je znanega o njegovem življenju. Izročilo pravi, da je bil rojen v mestu Meng v državi Song (danes Shangqiu, Henan). Velja za enega od utemeljiteljev taoizma, hkrati pa zaradi sijajnosti njegovega stila pisanja in globine razmišljanja za največjega pisatelja dinastije Chou. Prvi je izčrpno opisal taoistični pogled na ritem življenja. Taoizem izpusti znanstveno preučevanje narave, da doseže enake intuitivne zaključke samo s pomočjo vpogleda. Tako kot Lao Ce tudi Zhuang Zi poudarja neopisljivost in neizrekljivost resnice ter pomembnost spontanega delovanja v skladu z naravo, ki mu taoisti pogosto pravijo »nedelovanje«. Priporoča vaje »sedeti in pozabiti« ter »postenje duha«. Taoistični modrec ničesar ne zavrača in pritegne bitja samo s svojo vrlino; jih spreminja, vpliva nanje, ne da bi se jim kakorkoli vsiljeval. Pušča jim, da sledijo svoji naravni spontanosti. Zhuang Zi se zateka k prispodobam, metaforam in analogijam ter ne pristaja na stroge definicije.
Bil je sodobnik učenega filozofa Hui Shih-a (370-319 pr. n. št.) in je pogosto užival v dialogih z njim, tako da mu je oporekal, in je na ta način izostril svoja razmišljanja. Za razliko od ostalih (konfucijanskih) kitajskih filozofov, ki so se ukvarjali s praktičnimi vidiki vladanja in osebne morale, se je Zhuang Zi ukvarjal z metafizičnim pogledom na bivanje. V svojih pisanjih pogosto s parabolami, anekdotami in protislovji spodkopava in smeši konfucijansko razmišljanje. V razmišljanjih gre tako daleč, da dvomi tudi v osnovo pragmatičnih argumentov v prid aktivnostim za ohranjanje življenja, saj le ti predpostavljajo, da je življenje dobro in smrt slaba. Opozarja na relativnost vsega - dobrote nasproti zlu, lepote nasproti grdoti, realnosti nasproti sanjam in samega življenja nasproti smrti. Knjiga, ki nosi njegovo ime, je sestavljena iz treh delov. Prvega (t.i. Notranja poglavja) pripisujejo njemu, drugega (Mešana poglavja) in tretjega (Zunanja poglavja) pa pripisujejo delno njemu, delno pa njegovim učencem in zapisovalcem njegovih anekdot.
ponedeljek, 16. maj 2005 @ 05:19 CEST
Uporabnik: stojči
Še kako velja,
da se s čaščenjem
tvojega duha,
tvoj Bog začne
in tvoj Bog tudi konča.
Vse ostalo kar se tiče tvojega Boga,
je tvoj blef, stvar tvojega pretvarjanja.
NE ZAMUDITE
... kot z letalom.
Po legendi je bil Siddhartha plemiškega rodu, rojen v Lumbini na današnji meji med Indijo in Nepalom. Njegov oče, kralj Suddhodana je vladal v majhnem kraljestvu na tem področju. Mati Maya je nekaj dni po rojstvu Siddharthe umrla. Zanj je skrbela mamina sestra Mahaprajapati. Vzgajali so ga kot plemiča in bojevnika. Pri 16ih se je poročil z Yasodharo, ki je rodila sina Rahulo. Ko je bil star 29 let, je ob pogledu na starega in bolnega človeka spoznal, da je posvetna sreča minljiva, srečanje z menihom pa ga je spodbudilo, da je krenil na pot iskanja. Opustil je razkošje svojega doma in nasploh materialnega sveta. Posvetil se je meniškemu življenju in prakticiranju joge. Po šestih letih raznih vaj v odrekanju, je spoznal, da ga ne prva (življenje v razkošju) ne druga skrajnost (popolna vzdržnost materialnih užitkov) ne peljeta k cilju in se je odločil za pot zlate sredine – začel je na stvari in na samega sebe gledati nevtralno: niti kot dobre niti kot slabe. Ko je bil star 35 let, je v večdnevni meditaciji pod drevesom modrosti dosegel razsvetljenje - postal je Buddha. Iz sočutja do nevednih je 45 let, do svoje fizične smrti, potoval po celi Indiji ter učil o svoji izkušnji enosti. Ustanovil je meniško skupnost Sangho.
Začni pri obljubah, ki si jih postaviš. Jemlji jih z enako pomembnostjo kot
obljube, ki jih daješ drugim ljudem. Če rečeš, da boš jutri vstal bolj zgodaj,
da bi tekel še pred vročino, naredi tako! Če si obljubiš, da boš prihranil
100.000 SIT, jih prihrani! Če obljubiš, da boš peljal mlajšega brata v kino, ga
pelji! Tako boš zgradil zaupanje v samega sebe, in to je najpomembneje.
Vsi komaj čakamo svojo priliko da spregovorimo, izrazimo svoje mnenje, se
naredimo pametne ali duhovite ali cinične, vseeno. Onega drugega sploh
ne poslušamo, samo čakamo prvo priložnost, da se lahko vpletemo. Zato ni čudno,
da smo potem pogosto jezni ali frustrirani.
On je nastal prvi! (Mark Twain)
V svetu Prednikov nismo nikoli iskali in zato tudi ne našli tistega, kar je človeka dvigovalo in ga dvignilo visoko nad živalsko raven, kar se začne in konča v odnosu med moškim in žensko, med moškim in ženskim počelom življenja. V 2000- letnem obdobju naše civilizacije ni noben moški, nobena ženska izgovorila v svojem prvem, medsebojnem odnosu svetih besed ponovitve kozmičnega akta stvarjenja:
Kje je Lepota?
Če smo pripravljeni z zaupanjem bivati na naši zemlji, se začne skozi nas pretakati silovita moč. 
Po izročilu je Zhuang Zi naslednik Lao Ceja. Zhuang Zi-jevo rojstno ime je bilo Zhou (»Zi« je spoštljiv dodatek k imenu mojstra), klicali so ga tudi Meng Zhuang. Zelo malo je znanega o njegovem življenju. Izročilo pravi, da je bil rojen v mestu Meng v državi Song (danes Shangqiu, Henan). Velja za enega od utemeljiteljev taoizma, hkrati pa zaradi sijajnosti njegovega stila pisanja in globine razmišljanja za največjega pisatelja dinastije Chou. Prvi je izčrpno opisal taoistični pogled na ritem življenja. Taoizem izpusti znanstveno preučevanje narave, da doseže enake intuitivne zaključke samo s pomočjo vpogleda. Tako kot Lao Ce tudi Zhuang Zi poudarja neopisljivost in neizrekljivost resnice ter pomembnost spontanega delovanja v skladu z naravo, ki mu taoisti pogosto pravijo »nedelovanje«. Priporoča vaje »sedeti in pozabiti« ter »postenje duha«. Taoistični modrec ničesar ne zavrača in pritegne bitja samo s svojo vrlino; jih spreminja, vpliva nanje, ne da bi se jim kakorkoli vsiljeval. Pušča jim, da sledijo svoji naravni spontanosti. Zhuang Zi se zateka k prispodobam, metaforam in analogijam ter ne pristaja na stroge definicije.
