Vsi komaj čakamo svojo priliko da spregovorimo, izrazimo svoje mnenje, se
naredimo pametne ali duhovite ali cinične, vseeno. Onega drugega sploh
ne poslušamo, samo čakamo prvo priložnost, da se lahko vpletemo. Zato ni čudno,
da smo potem pogosto jezni ali frustrirani.
Če bi globoko vdihnili vsakokrat, ko začutimo potrebo, da se vmešamo, bi
slišali mnogo več kot sicer in mogoče bi pripravljeni komentar postal celo odveč.
Pustimo ljudem, da dokončajo svojo misel. Ne skrbimo, tudi mi bomo prišli na
vrsto!
Vsi komaj čakamo svojo priliko da spregovorimo, izrazimo svoje mnenje, se
naredimo pametne ali duhovite ali cinične, vseeno. Onega drugega sploh
ne poslušamo, samo čakamo prvo priložnost, da se lahko vpletemo. Zato ni čudno,
da smo potem pogosto jezni ali frustrirani.
