Gregor se je izgubil.
Sam je ostal sredi širnega gozda.
Bilo je sredi pomladi, ptiči so veselo čivkali na drevesih in poletavali sem ter tja. Vse je bilo čudovito mirno v prijetni senci vseh mogočih dreves. Res, bil je izgubljen, pa kaj zato. Znašel se bo kot že tolikokrat prej. Ubrati mora samo določeno smer in ji slediti do konca. Tako bo, da.
In je šel. Proti jugu, kot je predvideval.

Hodil je mirno in z veseljem opazoval čudovito rastlinje okoli sebe. Srečal je zajca, ta ga je nekoliko presenečen gledal, zavihal s smrčkom in izginil v grmovje. Malo naprej, na majhni jasi, je srečal srno.
»Hej, srna!« je zaklical.
Gledala ga je in ni zbežala. Nagnila je glavo na stran in spregovorila:
»Hej, fant!«
Gregor se je ozrl. Ni razumel, da je spregovorila žival pred njim in iskal je vir glasu. Potem, ko je ugotovil, da ni nikogar, se je pač moral sprijazniti s preprosto resnico, da je spregovorila srna. Kajti spet je odprla gobec in povedala naslednje besede:
»Pozdravljen. Kam si pa namenjen? Po tej poti ne prideš nikamor. Samo gozd je. Vse do velikih slapov doli na jugu. Ljudje redko prihajajo sem.«
»Seveda. Izgubil sem se,« je prikimal Gregor. Malce je bil v zadregi, a je naposled nadaljeval. »Od kdaj srne govorijo, če smem vprašati?«
»Smeš.«
»Prav… Od kdaj srne govorijo?«
»Od včeraj.«
»Od včeraj?«


»Da.« Srna ni kazala nobenih znamenj, da bi dodatno pojasnila dejstvo, zakaj lahko govori. Gregor se je moral zadovoljiti s tem odgovorom, ker ni hotel biti preveč vsiljiv in spraševati naprej.
»Torej,« je nadaljeval. »Če grem proti jugu pridem do slapov. In potem?«
»Tam je konec sveta,« je slovesno odgovorila srna. »Naprej ne gre.«
Gregor je pokimal. »Zanimivo.«
»Precej,« se je strinjala srna. »Veliki slapovi, ki padajo v neskončnost. Čudovito. Ko boš prišel tja, boš najverjetneje srečal nekega starega moža. Pa pazi, da ne padeš. Lepo pozdravljen.« In odskakljala je v srnjem slogu z jase, daleč stran, skrita Gregorjevemu pogledu.

Nadaljeval je pot po gosto zaraščenem gozdu. Šel je mimo najstarejšega drevesa na svetu, ki pripada danes že izumrli vrsti. Ker ni vedel in ni videl, se mu je drevo pokazalo kot čisto navaden hrast, sicer ogromen in poln zelenih listov. Blagoslovilo ga je s senco, kajti stalo je na jasi, na veliki jasi in tam gospodarilo. Nekaj minut je naš izgubljenec sedel v senci in nato nadaljeval svojo pot. Šel je mimo močvirij, ampak dobesedno mimo. Kajti če bi zakoračil vanje, bi tam za vedno ostal in nihče mu ne bi mogel pomagati. Tako blizu konca sveta je že bil, da tu okoli nihče ne hodi in ga zato ne bi mogel nihče slišati. Mogoče bi se pojavil starec s slapov, a bi najverjetneje počil od smeha, ko bi videl nekoga, ki se utaplja.

Pri močvirju je zaslišal šumenje slapov. Takoj je stekel v njihovo smer in ko se je prebil skozi goščavo neznanih grmov, je obstal od začudenja. Slapovi so padali v polkrogu: od daljnega vzhoda do daljnega zahoda je pritekala voda izpod zemlje in padala v nič. Bili so eni izmed skrajnih točk sveta, pred in pod njimi ni bilo ničesar. Gregor je videl temno modrino, ki je prehajala v vedno bolj gosto črnino, videl je vodo in zdelo se mu je, da vidi zvezde.

Zaslišal je smeh, se obrnil in tam je stal starec v modri tuniki z debelo palico v roki. Starčev smeh se je krasno ujemal s šumenjem slapov, bila sta v nekakšnem nezemeljskem sozvočju. Nehal se je režati, se približal Gregorju in ga butasto gledal v oči. Zmeden, Gregor ni vedel, kaj bi storil. Pozdravil je starca, a ta se ni odzval in nemoteno je nadaljeval s svojim zrenjem. Stari mož je nazadnje le raztegnil usta v prisrčen nasmeh in ogovoril Gregorja:
»He he, hm, ja… Kaj pa počneš tukaj, mladenič?«
»Izgubil sem se. Srna mi je povedala, da je…«
»Kdo? Srna?'' Starec se je začel glasno smejati. ''Ha ha ha, srna… Ha ha, ti si zmešan!«
»Vem, da je nenavadno, ampak resnično je bila srna. Rekla mi je, da od včeraj tudi one govorijo.«
»Tudi srne. Še kdo drug razen njih?«
»Ne, vem samo zanje.«
»Pa ti jaz povem, mladenič.«
Starec se je nasmehnil, prisiljeno zresnil in začel slavnostno napovedovati:
»Od včeraj govorijo večinoma vse živali tega gozda, jutri bodo spregovorile rastline in čez nekaj dni vsa t.i. neživa narava.« Glasno se je smejal. »Ti je zdaj jasno? Ha ha ha!«
Gregor je malo čudno gledal in rekel: »Ne povsem.«
»Ha ha, vem, saj ti ne more biti. Ha ha ha ha…«' Čez čas, ko se je nekoliko pomiril, je nadaljeval:
»Hej, fant, povej: je Zemlja okrogla?«
»Naj bi bila…«
»Ampak?«
»Tile slapovi vse postavijo na glavo.«
»Ha ha, ali na noge, kaj veš. Torej: je ali ni okrogla?«
»Ne vem, morala bi biti…«
»Ha ha! Pa ni! Ha ha ha ha!«
Starčev smeh je skoraj preglasil ropot slapov. Gregor je neumno zrl v starca in se počutil precej bedasto.
»Hej! Kaj ti je?« ga je starec zbudil iz razmišljanja.
»Nič, nič. Ste vi mogoče eden izmed modrih mož, ki učijo višjo resnico?«
»KAJ?!« Starca je vrglo na tla od smeha. »Ha ha, višjo resnico! Ha ha ha! Kakšne neumnosti! Nič te ne bom učil, moj mladi bedak. Pojdi, pojdi domov in ne vrni se nikoli. Pa nikomur ne povej, da si videl konec sveta. Nihče ti ne bo verjel. Ha ha ha! Višja resnica! Ha ha ha ha…« In stari mož konca sveta je odšel tako, kakor je prišel. Gregor je gledal njegovo modro postavo, kako preko neznanih grmov izginja v gozd. Ostal je sam. Obrnil je pogled v nič, tam v tisto modrino in črnino, še zadnjič ujel blisk zvezd in se še sam odpravil.

Vračal se je po isti poti, tako da je spet šel mimo najstarejšega drevesa na svetu in mimo jase, na kateri se je pogovarjal s srno. Šel je še nekoliko naprej in nenadoma je iz grmovja nekaj zašelestelo in zaslišal je star rezkav glas.
»Hej, fantič! Fantič!« je kričalo neko bitje.
Obrnil se je in za seboj zagledal želvo, ki je počasi lezla iz podrastja.
»Ustavi se, no. Malo poklepetaj s staro Tončko…« Govorila je počasi in vsako besedo skrbno izbirala.
Gregor ni našel razloga, zakaj ne bi klepetal z želvo, zato je ostal.
»Kako ti je ime, fantič?«
»Gregor.«
»Lepo ime, res lepo. Kje pa si bil? Malo ljudi zahaja sem, res redki, veš… hm… zaradi…«
»Konca sveta, vem.«
»Da, da… Pa ne da si bil tam? Redki ljudje si upajo priti sem in si priznati, kaj so videli, da. Kakšen pa se je tebi zdel konec sveta?«
»Precej nenavaden, nelogičen. Ne vem, kako lahko sploh obstaja. Zemlja je vendar okrogla! In ti… govoriš! Tudi srna, jutri bodo rastline…«
»Seveda, seveda, že tisočletja govorimo, a od danes naprej nas lahko tudi ljudje razumete. Ah, spet, po tisočih letih. In konec sveta… Zemlja okrogla, he he he, absurd. Veš, zaradi tega ni tukaj nobenega človeka. Pomisli kaj bi bilo, če bi znanstveniki prišli sem in odkrili Slapove resnice… Konec sveta bi bil, dobesedno.«

Gregor se je smejal z želvo. Najraje bi šel nazaj k starcu, ga objel in se tudi z njim smejal.
A ostal je s Tončko in razodela mu je še mnogo drugih skrivnosti o svetu, kako ta deluje in podobne reči. Našel je zgovorno sogovorko, ki mu je odgovarjala na vsa vprašanja o samem sebi, o svetu in vesolju sploh. Povedala mu je, kje so meje vesolja, tam daleč daleč, za nesluteno razdaljo, in kaj je čez: še eno vesolje, še bolj ogromno. A sedaj vam ne morem razodeti vsega, kar mu je podarila Tončka. Pojdite raje sami v gozd, kakršenkoli, usmerite se proti jugu in dovolite si, da se popolnoma izgubite, da vam niti na kraj uma ne pade, kje ste, in pojdite še naprej, vse do močvirij. Izognite se jim in zaslišali boste glas hrumeče vode, slišali boste Slapove resnice, pojdite do njih in se veselite skupaj s starcem. Veselite se na koncu sveta, veselite se novega spoznanja in nazaj grede, blizu srnine jase, nekaj metrov stran, pokličite želvo Tončko in povedala vam bo vse, kar želite vedeti, vse resnice vesolja.
In ko se vrnete domov, bodite pametni kot Gregor: nikomur ne povejte, kaj ste videli – ker vam nihče ne bo verjel. Primite raje prijatelja pod roko in ga povabite na sprehod vse tja do konca sveta.