Potrpljenje ima svoje mesto in svoj čas – potem, ko ste poskusili že vse poti in posejali vsa semena za rešitve, kar ste jih mogli. Ni pa potrpljenje vrlina, če sedite prekrižanih rok in čakate, da se bo problem rešil sam od sebe.

Robert H. Schuller
Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo

Zavedala sem se minljivosti vsega,
hvaležnosti za to, kar imam
in majhnosti pred Bogom, da ga spoštujem.

Vredna sem toliko, kot si dovolim sama.
Omejitev ni, če sem to sposobna videti in dojeti,
če si jih upam izbrisati in brez njih živeti.

Tak dan je lahko vsak od danes naprej,
da hvaležno sprejmem kar dobim, brez mej.

Zaprl sem vrata včerajšnjemu dnevu
in odvrgel ključ.
Ne bojim se jutrišnjega dne,
saj sem našel današnjega.

Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller

Piše: Vladimir Gajšek, IW

Kadar sem vseznalski vsevednež, sew spoznam na mesarijo in arhitekturo in urbanizem, na dobra vina in lepe ženske, čeprav bolj navzven hohštaplersko navihano, vsiljivo, celo nesramno nastopaško ali mestno svetno…, skoraj, bi rekel, balkansko. Taki vsevedi pridejo vedno prav za politične izgovore ali za uresničevanje parcialnih interesov – toda proti človekovim pravicam.

Piše: Vladimir Gajšek, IW

Kaj storiti s prijateljem, ki nenehljivo niha med norostjo samoveličja in genialnostjo v visoki izobrazbi…? Že v izostanku neke prvotne čistosti, saj je prijatelj že v letih in ima vsaj eno družino za sabo, se kaže dilema zlasti v tem, da je tak visoko izobraženi človek – nezaposlen. V stiski se kakor nenehno samodokazuje, da bi v nasilnem prevratu sebstva dokazal, kako ni izključen kakor gobavec, da v svojih briljantnih bivših poglavjih življenja ni nenadoma potlej (samo)zamolčan… Nasproti družbenim smislom postavlja večkrat že nabodrene nesmisle, naproti družbenim nesmislom pa prihaja z lucidnostjo, ki presega, tudi s čudaštvom in bizarnimi zvezami, vsakodnevje in dolgčas. Vedno je simptomatično napet. Vedno je eksemplaričen, torej lep primer povsem izgubljenega, tudi poblaznelo vsiljenega človeka. Izrekel sem mu s Thomasom Szaszom, da so psihiatri kvečjemu dobri in kdaj nonšalantni bleferji – in da razumem kdaj njegove afektivne izpade, saj živi na rovaš svojih bližnjih, a se čuti življenjsko nemočnega in prevaranega poklicno… - je torej v neprestani stiski, osebnem zdrsu in v samodokazovanju. Rečem si, da je kakor v neprestanem zasilnem življenjskem izhodu…

* Vid ima dve očesi, a vsako drugače vidi isto stvar.
* Spomin se je poglobil, a resnica se je oddaljila od spomina.
* Stavba se je dvignila za eno nadstropje, človek v njej je manjši za eno etažo.
* Dom je človeku maternica, domovina mati.
* Dež je za hip ponehal, odkod še naprej žalost?
* Nobene razlike med mano in tabo ni, vesolje razširja svoj utrip na oba.
* Misel je prelomil jezik, dejanje učinkuje.
* Ne potrebujem razlagalca molitve, narava govori.
* Ljubim dolžino in širino, vendar brez višine ni prostornine.
* Imel je osebni spomin, kolektivnega je nosil s seboj.
* Stal je in jo opazoval široko razprtih oči, ona je plezala v njegove. Bila je ljubezen.
* Bila je namenjena posamezniku, ki ima vse človeštvo v sebi.

Iva Breščak

(Resnična zgodba iz novel Ogenj, izdalo Katoliško tiskovno društvo Gorica, Tisk Grafica Goriziana, Gorica, 1993, ponatis izdaje iz leta 1940, II. del - uničena izdaja pred tiskanjem za časa fašizma - , iz izbora novel že priobčenih v Ženskem Svetu in Naših Razgledih v dobi med prvo in drugo svetovno vojno)

Kadar stopam v tujini po ulicah ali sedim kje med tujci in gledam množico, ki neprestano kakor voda v reki drvi mimo mene, opazujem lepe in nelepe, pomembne in brezpomembne, meni tuje in neznane obraze – takrat se vzbudi v srcu tista mehka in topla želja, ki jo nosim v tujini zmerom v sebi in ki je od dolgega čakanja še vse večja in gorkejša; rada bi srečala v tujini med meni neznano in tujo množico meni znan in domač obraz, tisti, ki mi je najbolj pri srcu – rada bi srečala Zgonikovo Gusto.

Piše: Igor Kononenko

Peace Pilgrim – Romarka za mir (1908 - 1981) razsvetljena mojstrica, romarka in modrec.

Romarka, ki se je popolnoma prepustila svojemu notranjemu klicu in živela po njem. Peš je v 28 letih prehodila preko 35.000 milj po celotni ZDA in vse imetje nosila s seboj v žepih. Prehodila je vseh 50 zveznih držav, 10 kanadskih provinc, dele Mehike, z letalom pa je trikrat obiskala tudi Aljasko in Havaje.

Rodila se je z imenom Mildred Lisette Norman Ryder na majhni kmetiji v vasi Egg Harbor, New Jersey, na vzhodu ZDA, kot tretji otrok staršema Josephine Marie (Rauch) in Ernestu Normanu. Živela je v skromnih razmerah in imela srečno otroštvo. Ni bila deležna nobene formalne verske vzgoje. Bila je bistra in dobra športnica. Za razliko od sošolcev ni ne kadila ne pila alkohola. Ob koncu gimnazije se je začela spraševati o smislu življenja in o bogu.

Sprva je iskala razumske odgovore, a ker jih ni našla, je vse bolj razvijala svojo intuicijo, ki ji je dajala vse globje in globje odgovore. Leta 1933 se je poročila, vendar sta si bila z možem kmalu popolna tujca. Sčasoma, ko je bila že v službi, je spoznavala nesmiselnost kopičenja denarja in materialnih stvari. Do preobrata je prišlo, ko je v obupu in v zelo globokem iskanju smisla življenja nekoč leta 1938 celo noč hodila po gozdu. Na jasi, obliti z mesečino, je molila: »Prosim, uporabi me!« Takrat se je nanjo spustil silen mir. Kot sama pravi, je bila to točka, s katere ni vrnitve.

Zapovedi današnjega časa so: zabavaj se, uživaj; počni, kar te je volja ; kupuj kolikor moreš in želiš; ne meni se težave drugih. To sicer ne velja za vse ljudi, lahko pa bi rekli, da gre za glavni družbeni tok, ki ga spodbuja predvsem gigantski sistem proizvodnja-mediji-potrošnja. In običajna obrazložitev: ˝saj smo svobodni in živimo v svobodni družbi˝. Toda, kaj je svoboda? Ali svoboda lahko prenese omejitve? Ali obstaja svoboda z omejitvami?

Za ne-svobodnega smatramo tistega človeka, ki je bodisi zaprt bodisi se iz kakih drugih razlogov ne more svobodno gibati. To je res nesporno omejevanje svobode - torej ne-svoboda (včasih tudi upravičeno; če gre za resna kazniva dejanja). Danes pa se smatra omejevanje svobode tudi omejevane človekovih želja. Ravno naše želje pa so tiste, ki spodbujajo pretirano potrošnjo in posledično vse večje obremenitve okolja. Želja se danes ne sme omejevati, kar je predvsem interesu ogromnega sistema proizvodnje-medijev-potrošnje.

Piše: Igor Kononenko

George Ivanovič Gurudjieff (?1877-1949)
grško-armenski filozof, mistik in duhovni učitelj.

Rodil se je v Aleksandropolju (Leninakanu) v Armeniji v takratni Rusiji blizu turške in iranske meje. Oče je izhajal iz grške družine, ki je v Rusijo pobegnila pred turškimi pohodi. Gurudjieff je imel še mlajšega brata in sestro. Na jugu Kavkaza se je poleg pravoslavnega krščanstva spoznal s kulturami mnogih narodov: Rusov, Grkov, Turkov, Irancev, Tatarov in Armencev. Sprva je krajši čas hodil v grško šolo, zatem pa so ga prepisali v rusko šolo, hkrati pa je pomagal očetu pri različnih opravilih. Ker je bil nadarjen, so ga izpisali iz šole in je nadaljeval šolanje pri zasebnih učiteljih. Zgodaj se je začel zanimati za temeljna življenjska vprašanja.

Začel je potovati, da bi našel odgovore. Tekoče je govoril osemnajst (neevropskih) jezikov, hkrati pa se je izuril v različnih poklicih, duhovnih in mističnih tehnikah, svetih plesih ter borilnih veščinah. Trikrat je bil tudi hudo ranjen. Prepotoval je velik del srednjega in dalnjega vzhoda ter srednje Azije, kjer je uspel navezati stik z različnimi težko dosegljivimi okultnimi in duhovnimi centri. Od mnogih mistikov in duhovnih učiteljev je zbral starodavna učenja in jih združil v celovit sistem (sam ga imenuje tudi ezoterično krščanstvo).

V vsakem bitju leži seme popolnosti.
Da bi to seme vzklilo, pa je potrebno sočutje…

Iz knjige Umetnost sreče - Priročnik za življenje
Njegova svetost Dalaj Lama in dr. Howard C. Cutler

SEBE MORAŠ SPREMENITI, NE PODNEBJA.

Čeprav bi preplul neizmerno morje, čeprav bi, kot pravi naš Vergil "ostajale za teboj dežele in mesta", bi te, kamorkoli bi prišel, spremljale napake.

Kaj se čudiš, da ti potovanja nič ne koristijo, ko pa sebe nosiš s seboj? Teži te prav tisto, kar te je pognalo na pot. Kaj lahko koristijo nove dežele? Kaj spoznavanje mest ali krajev? To premeščanje je zaman.

Sprašuješ, zakaj ti ta beg ne pomaga? Bežiš s seboj. Breme, ki ga imaš v sebi, je treba odložiti; prej ti ne bo všeč noben kraj.

Ko pa se boš osvobodil tega zla, ti bo vsaka sprememba kraja postala prijetna; tudi če boš pregnan v najbolj oddaljene dežele, če se boš preselil v kakšen odmaknjen kraj v tujini, bo ta zate prijetno bivališče, pa kakršnokoli že bo.

Ko se s kom družim,
naj se imam za najmanjšega med ljudmi in naj imam v srcu tega človeka za največjega…

Ko vidim zla bitja,
ki jih mučita greh in bolezen, naj mi bodo ljuba in dragocena, kot če bi našel velik zaklad…

Ko zavistneži slabo ravnajo z mano,
me sramotijo in obrekujejo, naj doživim poraz in njim ponudim zmago…

Ko me kdo, ki sem mu zaupal in pomagal,
hudo prizadane, naj ga imam za najboljšega guruja…

Torej,
naj vedno pomagam vsem bitjem in jih osrečujem,
naj skrivaj vzamem nase njihove rane in trpljenje…

Langri Thangpa (11. stoletje)

Bil je še ne prav pomladni dan. Zunaj je sijalo sonce, ki ga je na trenutke pokrivala megla. Na tak dan je deklica Vilinčica vedno malce otožna. Melanholična. Kot vreme. Je sonce in ga ni.

Tako se je počutila deklica Vilinčica tega dne. Navzven je kazala vesel obraz, v srčku pa je bila žalostna. In sploh ni vedela zakaj. Kar zgodilo se ji je.

Pa se je odpravila na sprehod. Čeprav ni imela določenega cilja, so jo noge kar nosile. Najprej je šla čez mesto mimo izložbenih oken in se pri vsakem malo ustavila. V izložbah so visele prekrasne obleke. Kako rada bi si katero izbrala. Pa ni imela denarja, da bi si jo kupila. In je šla dalje.

Ko je bilo mesto za njo, se je odpravila proti obali. Vedno je občudovala morje. Vedno jo je pomirjalo. A tega dne je bilo tudi morje otožno. Kot ona. A morje ni bilo vedno otožno. Bilo je tudi veselo. Če je bila deklica Vilinčica vesela, je bilo tudi morje veselo. Ko pa je bila žalostna, je bilo tudi morje žalostno. Zato je tako rada imela morje. Vedno jo je razumelo.

In usedla se je na klopco.

Vsak ima čas za čas, ko je čas.

Kako najdemo Boga v dejanju?
Tako, da ljubimo dejanje z vsem srcem, ne glede na sadove, ki jih prinese.

Neznani avtor