Veste, v starih časih so ljudje molili takole (razširil sem roke in nehote začutil, kako so se mi pri tem razširile prsi). Takrat se je Bog vrgel v vsa ta brezna, polna ponižnosti in teme, in se le nerad vračal v svoja nebesa, ki jih je neopaženo vlekel vedno bliže k zemlji. Toda nastala je nova vera. In ker ljudem ni mogla razložiti, v čem se njen novi Bog razlikuje od onega starega (brž ko ga je namreč začela slaviti, so ljudje takoj prepoznali starega Boga tudi v njej), je glasnik nove zapovedi spremenil način molitve.
Učil je, da je treba skleniti roke, in odločil: »Glejte, naš Bog hoče, da ga molimo tako, torej je to neki drug Bog kot tisti, za katerega ste doslej mislili, da ste ga sprejemali v svoj objem.« Ljudje so to upoštevali in kretnja razprostrtih rok je postala zaničevana in strašna in pozneje so jo pribili na križ, da bi jo vsem prikazali kot simbol stiske in smrti.
Ko pa je Bog naslednjič pogledal na zemljo, se je prestrašil. Poleg številnih sklenjenih rok so ljudje postavili veliko gotskih cerkva in tako so se roke in strehe, enako strme in ostre, iztegovale k njemu kot sovražno orodje. Pri Bogu je pogum nekaj drugega. Vrnil se je v nebesa in ko je opazil, da stolpi in nove molitve rastejo za njim v vedno večjem številu, je izstopil iz svojih nebes na drugi strani in tako ušel zasledovanju. Sam je bil presenečen nad tem, da je onstran svoje žareče domovine našel nastajajočo temo, ki ga je molče sprejela, in z nelagodnim občutkom je hodil naprej po tem mraku, ki ga je spominjal na človeška srca. Tedaj se je prvič domislil, da so glave ljudi svetle, njihova srca pa polna neke podobe teme, in obšlo ga je hrepenenje, da bi bival v srcih ljudi in ne več potoval skozi jasno, hladno budnost njihovih misli.
No, Bog je nadaljeval svojo pot. Tema okrog njega postaja vedno gostejša in noč, skozi katero prodira, spominja na dišečo toploto rodovitne grude. In ne mine veliko časa, ko se iztegnjejo k njemu korenine z lepo staro kretnjo široke molitve. Nič modrejšega ne obstaja kot krog. Bog, ki nam je ušel v nebesa, se nam bo vrnil iz zemlje.
Veste, v starih časih so ljudje molili takole (razširil sem roke in nehote začutil, kako so se mi pri tem razširile prsi). Takrat se je Bog vrgel v vsa ta brezna, polna ponižnosti in teme, in se le nerad vračal v svoja nebesa, ki jih je neopaženo vlekel vedno bliže k zemlji. Toda nastala je nova vera. In ker ljudem ni mogla razložiti, v čem se njen novi Bog razlikuje od onega starega (brž ko ga je namreč začela slaviti, so ljudje takoj prepoznali starega Boga tudi v njej), je glasnik nove zapovedi spremenil način molitve. 
