V vetru luč trepeta
in cekine sončnega socvetja
polega v ikre površine morij,
ki valovijo svoj nemir
v neprekosljivih oblikah sprememb.
Jaz, drobni pesek svoje minljivosti
čakam v tišinah in se počasi premikam
skoz zemljevide svoje usode,
z jutrom na obrazu in temo v duši,
saj še niso prodrli vame vsi drobci
svetlobe, ki so mi bili namenjeni.
O, Bog, koliko kruha in spomina
mi je vrženo z višin, z daljnjih zvezd
in vendar nenasitna delim nemir
s šumečim vetrom tvojih obljub.
Tavam izžejana ob tvojih velikih vodah
in hodim po sledovih tvojih stopinj.
Stopam po kamenju spečih snovi
in se ob tem dotikam trav,
ki odklanjajo sorodstvo z mano
in živijo tiho in neslišno v območju vetra.
V semenih imajo zapisano drugačno
sporočilo, kot je zapisano v meni
in vendar niso z drugega sveta.
Okužene so z žejo po luči
in s svojo slastjo v listih zelenih.
Iščem sebe med makom in žitom
in vsakič znova se najdem
na drugem kraju sredi zelenih las,
na drugi stranpoti svojega življenja.
...o0o...
|
Žeja po luči
Prispeval/a: jaka dne sobota, 4. september 2004 @ 09:21 CEST
Tatjana,ali bo vprašanje ,kdaj je ta pesem nastala odveč.
lp.
Žeja po luči
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 4. september 2004 @ 09:36 CEST
vse moje pesmi nastajajo sproti. Pozitivke me s svojo pozitivno energijo motivirajo in navdahnejo. Je pa res, da jih imam kar veliko neobjavljenih v svojem arhivu. Se mi pa ne zdijo tako sveže, da bi jih pošiljala v objavo, razen redkih izjem. Me veseli, da te je pesem notranje pomirila. Hvala za tvoj komentar.
Lep pozdrav tebi, Jaka
Tatjana