V vetru luč trepeta
in cekine sončnega socvetja
polega v ikre površine morij,
ki valovijo svoj nemir
v neprekosljivih oblikah sprememb.
Jaz, drobni pesek svoje minljivosti
čakam v tišinah in se počasi premikam
skoz zemljevide svoje usode,
z jutrom na obrazu in temo v duši,
saj še niso prodrli vame vsi drobci
svetlobe, ki so mi bili namenjeni.
O, Bog, koliko kruha in spomina
mi je vrženo z višin, z daljnjih zvezd
in vendar nenasitna delim nemir
s šumečim vetrom tvojih obljub.
Tavam izžejana ob tvojih velikih vodah
in hodim po sledovih tvojih stopinj.
Stopam po kamenju spečih snovi
in se ob tem dotikam trav,
ki odklanjajo sorodstvo z mano
in živijo tiho in neslišno v območju vetra.
V semenih imajo zapisano drugačno
sporočilo, kot je zapisano v meni
in vendar niso z drugega sveta.
Okužene so z žejo po luči
in s svojo slastjo v listih zelenih.
Iščem sebe med makom in žitom
in vsakič znova se najdem
na drugem kraju sredi zelenih las,
na drugi stranpoti svojega življenja.
Jaz, drobni pesek svoje minljivosti
