NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Nova knjiga Aljoša Medveda   
    torek, 7. september 2010 @ 17:30 CEST
    Uporabnik: A

    Nova knjiga Joša Medveda
    NEKAJ JE HUDO GNILEGA V DEŽELI KRANJSKI

    Predstavljamo vam novo knjigo Joše Medveda, ki je svojo zgodbo o boju za pravico, povedal na POP TV, v oddaji Preverjeno. Za vse, ki jih tematika zanima je brezplačno dal na voljo tudi svojo novo knjigo.

    Iz uvoda njegove knjige:
    Zakon, ki ščiti roparje, ne pa oropane, se imenuje Zakon džungle!

    Ta je ostal osnova zakonodaje tudi v RS, ki pa hkrati trdi, da naj bi bili pred Zakonom v demokraciji vsi enaki; a to se preprosto imenuje hinavščina in laž, za katero se še vedno skriva isto nasilje! Že beseda »demokracija« je laž, ker ljudstvo še nikoli ni zares vladalo. Komu pa?



    Narava je kurje jajce namenila razvoju zarodka, ne pa kot hrano za požeruha, ki zakolje še kokoš, ne da bi razmišljal, kdo mu bo potem nesel jajca. Na koncu ostane požeruh sam, s svojo neumnostjo, nasiljem, napuhom, zlaganostjo in nekega dne osamljen dokončno zgnije…

     

    V gnilih in zlaganih družbenih ureditvah, kot je bil komunizem in kot je sedanji »tranzicijski kapitalizem«, nasilni in lažnivi novi – stari oblastniki, še vedno »v imenu ljudstva« masovno obsojajo, ubijajo, davijo ljudi in jim jemljejo posest. Na primer: že prej naropano zazidalno zemljišče najprej povsem legalno in uradno razvrednotijo v »gozd s posebnim namenom«, nato ga kot »popravilo krivic« navidezno vrnejo pravemu lastniku, potem pa to »javno dobro« kot edini možni kupci spet sami odkupijo po simbolični ceni, ki so jo že prej sami določili. Še kasneje, kot slučajno, nekdo od njihovih naslednikov na tej zemlji nekaj zgradi in s tem napravi oblastniškemu klanu ogromne dobičke. V pravi džungli tigru ni treba ubijati »v imenu gazel«. Ker ni pohlepen, tega nikoli ne počne čezmerno, zato lahko preživijo tudi gazele.

     

    Moj oče je bil po vojni, imenovani »NOB«, ožigosan kot »posestnik« ter nato ubit z namenom, da se mu odvzame »posestvo«. Kasneje je bil uboj sicer sodno »razveljavljen«, meni kot nasledniku ubitega pa je bilo kot »popravilo krivic in nasilja« očetovo posestvo vrnjeno »samo v last, ne pa tudi v posest«. Nasledniki ubijalcev mi zato ne plačajo odškodnine za posestvo, ki so ga imeli šest desetletij v posesti in ga še vedno imajo v posesti. To je sicer v skladu s pravom, ne pa s pravico. Skodelica je moja, iz nje piti pa sme samo hinavski tiger, ki ima namesto zob sodne svinčnike.

     

     

    Globoko sem prepričan, da vsaka gniloba nekega dne izgine in da bo tako tudi gniloba, ki jo opisujem v tem delu, izginila. Zrak se bo sčasoma očistil in omogočil svobodno dihanje. Ljudje ne bodo več iz pohlepa pobijali drugih ljudi, saj je v naravi vsega v izobilju dovolj za vse. Ne bo več nasilja, laži in hinavstva. Namesto prava bo pravičnost. Nekega dne.


    Knjigo si lahko naložite na tem linku: 1 del in 2 del

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • 1 del
  • 2 del
  • Več od avtorja A
  • Več s področja * Ekskluzivno in intervjuji

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Nova knjiga Aljoša Medveda | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Nova knjiga Aljoša Medveda

    Prispeval/a: A dne torek, 21. september 2010 @ 08:53 CEST
    Pogovor z očetom



    Tistega večera dolgo nisem mogel zaspati. Premetaval sem se po postelji in razmišljal, kakšen smisel sploh ima, da se že celo večnost potegujem za neko pravico, katere očitno ne morem najti, preprosto zato, ker je ni. Ali mi je res potreben samo tisti denar, ki ga bom morda dobil za očetove parcele? Saj lahko preživim tudi brez tega in zakaj bi si še naprej grenil življenje, kot že toliko let poprej? V duhu sem se spet vrtel v razgovorih z županom, ki se je samo porogljivo smehljal in dajal lakonične pripombe, z gospo Remihovo, ki je celo izustila, češ, da morda pa so takrat po vojni le imeli kakšne upravičene vzroke, zaradi katerih so postrelili vse te ljudi in tudi mojega očeta, prepiral sem se z oholim, napihnjenim in samovšečnim odvetnikom, hodil na sodišče kot na križev pot, bil sem spet in spet pri novem ministru za pravosodje, pa pri Varuhu človekovih pravic, potem še pri navidezno prijaznem in očetovskem gospodu Pahorju, ki pa se je skrival pred menoj in povsod sem se zaletaval samo v zaprta vrata... Skratka, bila je spet ena izmed tistih mnogih nespečnih noči, v katerih sem običajno od izčrpanosti zadremal šele proti jutru.

    Nenadoma pa se znajdem v skupini zelo potrtih in prestrašenih ljudi, ki jih s kamionom peljejo po razmajani gozdni poti, dokler ne prispemo do zevajočega kraškega brezna, okrog katerega vlada mrtvaška tišina. V zraku visi nekaj nepopisno grozečega, zaradi česar noge postajajo svinčene. Od groze se kar spotim. Vojaki, ki govorijo slovensko, nas pehajo proti robu brezna, dva, ki se upirata, pokončajo že po poti. Ostale nas namestijo na skalnati rob, tako da gledamo v brezno. Neznosen občutek dušenja in nemoči mi stiska srce in pljuča. Oglasi se rafal, ki nas pokosi. Začutim skelečo bolečino pod lopatico, krogla je samo za nekaj centimetrov zgrešila srce, zato lahko čutim, kako letim v črno globino, padam, padam, se v zraku vrtim, top udarec, nato zahreščijo kosti, moje in tudi kosti napol zgnitih trupel na vrhu neznosno smrdečega kupa, po katerem se skotalim navzdol. Strahu in bolečin naenkrat ne čutim več, le želim si čimprej odleteti iz tega groznega kraja. Naenkrat opazim poleg mene tudi očeta, ki sem ga že tako dolgo pogrešal, jaz sem pravzaprav on, ker slišim svoj lastni glas, kako sprašuje: “Oče, zakaj pa nisi ušel v Italijo, ko si še imel čas?” Odgovori mi: “Saj vojna je že zdavnaj bila končana, okupator pregnan, zato sem hotel živeti doma in naprej ustvarjati vse, kar sem začel. Nisem si mislil, da me bodo ubili domači ljudje in mi požgali tudi hišo. Kako pa se počutiš ti, sinko moj? Si želel, da bi bila spet skupaj?” Čutim nežnost v njegovem glasu. Nekako ne najdem odgovora, le vem, da me v duši nekaj duši, nekaj, kar mi boleče manjka. Kako pa naj vem, kaj mi manjka, če nikoli nisem zares vedel, kako je sploh to, če imam očeta. Morda pa je bolje, če imam samo mamo, čeprav ona nikoli ne spušča zmajev z menoj, ne igra nogometa z menoj, tudi ne poboža me nikoli... Opazim, da oče počasi zginja v temi, samo njegovih vprašujočih, na široko odprtih oči se še zavem, nato pa se z lebdenjem krčevito poizkušam dvigati, divje maham z rokami, kot da bi plaval, vendar se ne morem in ne morem dvigniti, nakar se tudi sam izgubim v tisti pošastni temi...

    Zbudim se ves polomljen in neprespan, občutek nemoči pa mi še vedno sedi v kosteh. Zavem se, da je to bil pravzaprav edini pogovor z očetom v mojem življenju... Kako pa bi lahko bilo vse drugače, če bi bil še živ, ali če bi živel vsaj še nekaj desetletij, takrat, ko sem ga tako potreboval! Točno to pa je tudi tisto, kar sem zares krvavo potreboval, še vedno rabim in bom rabil vse življenje, ne pa samo nek preklet, s krvjo omadeževan denar za parcele, pa naj bodo gozdne, ali pa zazidljive...

    Rad bi zaključil to, kar sem začel, rad bi nadaljeval tam, kjer oče ni več mogel nadaljevati. Takratni ubijalci so najbrž tudi sami že dolgo mrtvi, ni pa prav, da se še naprej šopirijo upravljalci premoženja ubitih oseb, ne da bi se zavedali krvi na tem premoženju, to je v nebo vpijoča krivica!

    Vendar bi tudi to ne bilo prav, če bi si želel, da bi se enako kot z mojim očetom zgodilo tudi z današnjimi oblastniki, z vsemi tistimi, ki niso z delom zaslužili svojega bogastva, temveč z ropanjem in krajo, potem pa še s prevarami, z laganjem in uzakonjeno podlostjo. S tem bi enako karmo prenesel še v naslednje rodove in povzročil bi morda nespečne noči njihovim potomcem, ki niso za podlosti svojih staršev prav nič krivi. Zato je najbolje, da jim oprostim, pa čeprav točno vedo, kaj delajo, saj samo vedeti ni dovolj. Ko pa bodo dovolj stari, da se jim bo približala tudi njihova smrt, bodo morda dobili še zadnjo priložnost, da se bodo tudi zavedali, kaj so pravzaprav počeli v življenju. Takrat jim bo morda pomembno tudi to, da jim je nekdo odpustil – sedaj jih to prav gotovo tako malo briga, kot lanski sneg. Polni samega sebe, njihov egovski oklep in srce kot kamenje, ki se drenja v betonu skupinskega ega vladajočih mogotcev. Pa naj, če mislijo, da je to smisel življenja.

    Oče, hvala ti za tvojo modrost, hvala ti, da si bil vseeno v nekem smislu vedno z menoj v neštetih trenutkih, ko sem mislil nate...



    Veliko lažje je meni, da se končno otresem bremena krivice, ki je bila storjena tebi, oče, pa tudi meni, ki sem bil posledično oškodovan, kakor pa bo težko tistim, ki so krivico delali in jo še vedno delajo…

    Joša Medved

    ---
    your life, your expression, your software


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,62 seconds