GOSPODAR ŽEZLA

za vas piše: Xabaras
na začetek

Poglavje Tretje

Štiri karikature pustolovcev so se spuščale navzdol po notranji strani vulkanskega žrela. Bones si je z žico, ki jo je našel kdovekje, privezoval svoja še topla in vlažna rebra nazaj na prsni koš. Tla so bila sajasto črna in posuta s podolgovatimi razpokami, iz katerih se je iz globin vulkana svetil rdeč sij lave. Ves svet je bil mehko črnordeč. Tišina je bila popolna, slišal se je samo ritmični zvok korakov. Nihče ni govoril, vsakdo je bil sam s svojimi mislimi.

Jezero lave je bilo vse bližje. Lyen, ki je kot vilinka imela najboljši vid, je na obali kmalu opazila postave. Videla je, da niso prvi, ki se trudijo priti do stolpa. Ko so prišli do obale jezera, je bilo tam že na desetine drugih druščin, ki so prišle v upanju, da najdejo srečo, slavo in - najpomembneje - denar.

Jezero ni bilo tako veliko, kot je bilo videti z vrha žrela. Pravzaprav je bolj dajalo vtis malce širšega obrambnega kanala, ki se je počasi in leno ovijal okoli temeljev visokega črnega stolpa. Skupine plačancev so stale ravno na tisti strani, kjer so bila visoka železna vrata dvižnega mostu. Trenutno so bila tako zelo zaprta, da se je na prvi pogled zdelo, da so popolnoma zazidana v stolp.

Suvy si je ogledal tekmece. Nedvomno so bili veliko spretnejši in bolje opremeljeni. Nekateri so bili videti kot pravi mojstri, ki so temu početju predani z dušo in srcem. Talent in volja, to je smrtonosna kombinacija, je pomislil Suvy. Nimamo šans, ga je za trenutek spreletelo, vendar se je takoj pomiril. Vedel je, da je, ne glede na tekmece, najbolje podtalno sodelovati, pri tem pa potrpežljivo čakati svoj trenutek. Glede na patetično skupino, katere del je bil, je to bila še edina taktika, ki je obljubljala vsaj malce uspeha. Kljub temu pa njegovemu analitičnemu očesu ni ušlo dejstvo, da se med njimi nahaja ženska, in povrhu še zelo lepa. Rekel si je, da se mora kasneje, ko bo dovolj časa, spomniti in se spoznati z njo ter poskusiti srečo, ki je bolj kot sreča bila ena velika nesreča in žalost. Vendar zdaj ni bil pravi trenutek, da bi se ukvarjal z njo.

Nekateri izmed pustolovcev so bili na Suvyevo olajšanje še bolj prismojeni od njihove druščine. Vsi so postopali naokoli in poskušali pogruntati način, kako priti v stolp, pri tem pa seveda niso pozabili na razkazovanje svojih naoljenih mišic. Nekateri so pričeli pohotno opazovati Lyen, ki se je zato takoj oddaljila. Počutila se je nelagodno, če so jo moški gledali na tak način. Takšnega pogleda si je želela samo od Grado-Harja. Zopet mu je namenila koprneč pogled, že neštetega po vrsti, toda Grado-Har je bil obrnjen drugam.

"Kaj se dogaja?" jih je pobaral Suvy.

"Ne vemo, kako bi odprli vrata," se je zaslišalo iz gruče.

Nekdo se je sklonil in vrgel kamen v vrata. Glasno je zadonelo in še nekaj časa globoko odzvanjalo v ušesih zbranih herojev.

"Ima kdo kakšen konstruktiven predlog?" se je zadrl glas neznanega junaka.

"Kaj ko bi poskušali vzeti res velik zalet in preskočiti jarek?" je odmev od nekod prinesel ta bistri nasvet.

"Ja, ja, kar izvoli"' je rekel tretji.

"O.K., Bobeta, skoči!"

Suvy je videl prelepo vojščakinjo, kako se je odlepila od množice in šla vstran. Ko je ocenila, da ima dovolj zaleta, se je pognala v tek. Njeni lasje, rdeči kot žareče oglje, so valovali kot razburkano morje, njen obraz je bil trd od odločnosti; priprte, toda še vedno svetle in globoke zelene oči, polne zvezd in diamantov, kot da se za njimi nahaja brezmejno vesolje, so pazljivo opazovale črni stolp, ustnice, mehke kot margarina, sočne in vabljive kot jagode, so ritmično sople, njene prsi so bile velike in tople, spuščale in dvigovale so se kot rože v vetru, njena bedra so vibrirala z napetimi mišicami, toda kljub temu delovala kot nekaj najbolj privlačnega, mehkega, toplega in varnega na svetu. V Suvyu se je prebudil častilec lepote. Bobetina lepota se mu je naselila v srce in ni hotela več ven. Pritekla je do obale in se odrinila z vso močjo. Ko je pristala v vroči lavi, se je zaslišalo "ČOF!", že naslednji trenutek pa je zrak prebodel sikajoči glas smojenja in izparevanja mesa, ki ga je spremljal krik umirajoče ženske.

"Ne bo š1o"' je nekdo zmajal z glavo, "Bobeta je bila najboljša skakačica v vesolju in okolici."

"Adijo zmenek, ljubezen, sreča, družina in normalno življenje," je tiho rekel zaprepaden Suvy.

Iz lave se je prikazala roka, pravzaprav samo še kosti, ki so se prijele za obalo, nato pa iz vročega jezera za sabo potegnile še ostanek skeleta.

"Mater je vroča voda," je rekel okostnjak, ki je nekoč bil Bobeta.

"Česa ne poveš," je od nekod priletel odgovor.

Bones se je ob pogledu na ženski okostnjak pričel tresti. Kosti v nogah so mu zarožljale kot posušene lesene paličice v vetru. Če bi bilo mogoče, bi mu lobanja zardela kot kuhan rak. V navalu pubertetniškega sramu je uprl pogled navzdol, s prsti na nogah pa je začel risati po sajastih tleh in nekaj mencati. Lyen se je zazdelo, da je na njegovi lobanji zasledila blesk potnih kapljic.

"Zdravo" je Bones prestrašeno rekel Bobeti.

"Zdravo," mu je odgovorila Bobeta, nato pa ji je pogled padel na Bonesova z žico prepletena zlomljena rebra.

"Kaj pa se je zgodilo?" je vprašala in s prstom pokazala na njegov prsni koš.

"Ah, nič posebnega," je ponosno rekel Bones, "vojna rana pač. Bili smo številčno slabši, v razmerju 1:100, toda kljub temu smo zmagali. Brez ran pa ni šlo. Saj se bo kmalu zaraslo."

"Joj, pripoveduj mi o tem!" je navdušeno kot mlada deklica vzkliknila Bobeta in plosknila s svojimi koščenimi rokami.

"No, bilo je takole: celotno nebo je bilo napolnjeno s hordami steklih zmajev, zakrili so sonce, mi pa smo bili samo trije. Potegnili smo meče in..."

Suvy je prenehal poslušati to gnilo nalaganje. Postalo mu je kristalno jasno, da se je znašel sredi zbirališča kretenov in oslov. Prisluhnil je skupini, ki se je oklicala za vodjo projekta eliminacije Tigrice in je sedaj živčno zasedala ter debatirala o rešitvi problema z dvižnim mostom.

"Skrajni čas je," je rekel eden, "da se začnemo zavedati, da je potrebno ugotoviti, da je nujno začeti razmišljati o tem, pod kakšnimi pogoji in definicijami bi lahko odprtje vrat črnega stolpa spoznali za nujen in pereč problem."

Drugi so mu navdušeno prikimavali. Takšne neposrednosti pri reševanju nujnih problemov pa še ne!

"Definirati moramo pravni prostor in v njem določiti takšne strukture, s pomočjo katerih bi lahko nedvoumno in neposredno izpeljali konkretne silnice, ki bi nam omogočale tisto smer delovanja, s pomočjo katere bi se dalo vrata dvižnega mostu spoznati in klasificirati kot problem, hkrati pa bi se nam že nakazovale možne rešitve. Sistem mora biti dovolj enolično pogojen, vendar hkrati dovolj fleksibilen, da bi sam od sebe porajal več možnih rešitev," je opogumljeno nadaljeval samooklicani strateg.

Sledil je gromozanski aplavz.

Govornik, sedaj že več kot očitno navdušen nad svojim uspehom, je nadaljeval: "Predvsem naj nam bo jasno, da s tem dejanjem ne bomo dosegli drugega kot to, da bomo lastne znanstvene fantazije rešili pred očitkom absurdnosti, ki v splošnem ohranja svojo vrednost kot zdravilna streznitev, pogojevana zaradi filogenetske dispozicije, postavljeno nad vse korelacije gratifikacije, zaradi česar ostaja persekucijska perseveranca nevzdržno etimoluzirana s strani evalvirajoče sekularizacije v higroskopičnosti purificiranja in aktualizacije subverzilne asimiliacije nihilistično purgativnih vsebinsko asekuratičnih beneficij na neoiredentiznem legislatorju med galomanistično judiacijo s pridihom spontane persifilacije s kančkom simentalistične farse, kar nas bo nedvomno pripeljalo do sporofilnosti psihofizične nigromanije z geminiranim subjektom tenzorske narave vastacije!"

Aplavz je bil naravnost oglušujoč.

Suvy ni mogel verjeti svojim ušesom.

"Predlagam," je rekel govornik in se povzpel na bližnji kamen, da je bil više od vseh ter se svečano kot kakšen preroški odrešenik obrnil k svoji čredi vernikov in po svetniško razširil roke, "da ustanovimo parlament kot zakodajno telo, ki bo potem izvolilo izvršilno oblast oziroma člane vlade. Določiti moramo primerne ljudi za posebne resorje - le-te moramo seveda še prej definirati - katerih skupna naloga bo spust dvižnega mostu Tigričinega stolpa."

Suvy je ta dan dobil že toliko glavobolov, da zadnjega, ki se mu je skozi možgane pravkar sprehodil kot pobesnela horda najbolj ostrih nožev, sploh ni opazil. Zavzdihnil je in pustil vso energijo iz svojega malega telesa, ki se je že naslednji trenutek poveznilo na tla kot napol prazna vreča krompirja.

"Oznanjam, da odhajam v mračno obdobje," je še rekel, nato pa se ulegel na hrbet, si obraz pokril s svojo verno čelado z rogovi in zaspal.

***

Ni vedel, koliko časa je minilo, toda naenkrat ga je iz sladkega spanca zbudil grozen trušč. Instiktivno je skočil na noge, z mečem v roki, in živčno iskal sovražnika, da ga seseklja v polpeto. Potreboval je nekaj sekund, preden se je spomnil, kje se nahaja. Videl je, da se je dvižni most črnega stolpa s truščem spustil na obalo. Vhod v črni stolp je bil na stežaj odprt. Od presenečenja je dvakrat utripnil z očmi.

S spoštovanjem se je ozrl na parlament in vlado ter jima hotel čestitati, zakaj prepričan je bil, da jim nikoli ne bo uspelo, potem pa opazil, da obe državni telesi prav tako odprtih ust delita njegovo presenečenje nad trenutnim razvojem dogodkov.

Opazil je, da sta Bones in Bobeta medtem začela že prav nemarno flirtati. Sploh nista videla niti slišala, kaj se dogaja okoli njiju. Veselo sta čebljala. Njuna okostnjaka sta že na daleč izžarevala željo, da bi se najraje drug drugemu zabrisala v objem in čimprej izginila v kakšen grm. Nedvomno, potreba je bila velika, vendar ne gre vse tako hitro. Tega sta se oba zavedala. Treba je slediti nenapisanim protokolom ljubezni in dvorjenja.

Naenkrat se je iz stolpa zaslišal krik, ki je zamrl v grgranju krvi, potem pa je zadonel mehak in nežen, toda odločen in hkrati krut Tigričin glas:

"Jebo vam svetega Hieronima na nebu, takšnih kretenov pa še ne. Bolj nesposobnih ljudi še v življenju nisem videla."

Nihče ni rekel ničesar. Odprtih ust so zrli nekam v temno žrelo črnega stolpa.

"No, a boste samo stali tam?" je zopet zadonelo iz stolpa.

Zdelo se je, da se je zbranim junakom šele sedaj posvetilo, da je vhod odprt in da se lahko, kot kakšni opiti upokojenci, ki se naenkrat počutijo polne mladostne energije, z brezglavim vihranjem mečev in vsesplošnim dretjem na ves glas zapodijo v stolp. Namesto tega sta vlada in parlament v trenutku razpadla in vsakdo je tiho pobral svoje orožje ter opremo.

Suvy je poklical Bonesa in Bobeto, nato pa so se vsi trije pridružili skupini, ki se je s slabim občutkom v želodcu obotavljajoče podala v temino stolpa. Dvižni most se je za njimi mehko zaprl.

Ostali so v popolni temi.

Nekje v daljavi, na koncu dolgega tunela, edinega, ki so ga v temi uspeli otipati, je bilo opaziti medlo svetlobo.

Gospodar žezla (4)