Pogovor z Jette S. Simon, klinično psihologinjo iz ZDA in direktorico Inštituta za partnersko terapijo na Danskem.

"Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine..." (Ivan Minatti)

"Če te ljubezen pozdravi, ne beži..."

Leila El Rabadi je po očetu Jordanka, po mami Avstrijka, z orientalskim plesom raks sharki uči ženske, kako izraziti svojo ženskost. Ples, ki je tudi terapija, v plesalkah prebuja občutenje ženskih lastnosti in zavedanje lastne moči. Ženske prepoznavajo svoje vrednote in se osvobajajo predstav o sebi, ki so jih prevzele od moških. Utrujene od življenja in bremen, ki so si jih naložile, prenekatere ženske postajajo samozavestnejše in odločnejše, premagujejo svoje neštete odvisnosti od moških ter z radostjo začutijo, da je lepo biti ženska.

Leila El Rabadi pleše in uči te umetnosti vse tiste ženske, ki želijo v sebi predramiti tiste lastnosti, ki so odsev njihove osebnosti, vendar so jih v želji, da bi ugajale, prekrile in zatajile. Njeni gibi so nežni in mehki kot drhteči ples metulja, ki obletava cvetlice, bleščeče v pomladnem soncu. Z dlanmi drsi skozi zrak kot bi želela zbrati vso lepoto tega sveta in nam jo položiti pred noge, da bi v nas predramila radost. Vendar je v ritmu njenih bokov moč in odločnost. Njeno telo se kot vulkan odziva na udarce bobnov. Trdno stopa, vsaka kretnja izžareva ponos in zavedanje svoje enkratnosti. Ovita v prosojnost muslina, predana iskreni čutnosti, njeni koraki sledijo izpovedi duše, dlani željam srca. Njena milina se tihotapi v naše srce, njena odločnost nam daje moč, dokler nas ne prevzame vzhičenost in zatrepetamo v ritmu glasbe.

Shirlie Roden, Angležinja, ki je našla v Sloveniji svoj dom

Se še spomnite, kako vas je kot otroka mamica s pesmijo uspavala? Kako ste v vrtcu prepevali "Naša četica koraka" in se pri tem počutili pogumne in odločne, kot da boste res skupaj postavili hišico. Tisti, ki ste kdaj zapeli v skupini, v zboru ali ob tabornem ognju, verjetno poznate občutek miru, ki vas prevzame, občutek pripadnosti in povezanosti.

SE ZAVEDAMO SVOJIH KORENIN?
Prisluhnimo sebi in živimo tako kot verjamemo

Ste kdaj pomislili, kako malo vemo o sebi? Poznamo svoje starše in morda stare starše. Nekateri, ki želijo dokazati, da se v njihovih žilah pretaka modra kri, raziskujejo svoj rodovnik. Marsikomu prija, ko ugotovi, da je potomec slavnih prednikov. Vemo, da so v naših krajih...

NISEM GURU
Pogovor z umetnico Mirando Rumino

Kaj menite o fenomenu gurujevstva pri nas in ali ste sami sebe kdaj dojemali na ta način?
Ne razmišljam na tak način in se tudi ne vključujem v nobena gibanja. Do leta 1994 sem bila aktivna članica društva YAM. V glavnem živim precej odmaknjeno od vsakodnevnega sveta, nimam televizije in ne spremljam slovenskih medijev. Informacije dobivam izključno z interneta, pa tudi preko prijateljev, strokovnjakov, ki so informatorji za posamezna področja. Drugače pa je v sedanjem času elektronski medij zame nujnost, digitalnost pa ekološkost in ekonomičnost.
Z duhovnostjo sem opravila do leta 1992, ko sem izdala avtobiografijo Lidia.