Kako prek svojih omejitev?

ponedeljek, 27. januar 2003 @ 11:30 CET

Pogovor z Zdenko Čok, ustanoviteljico Temeljne šole razvoja človeških potencialov, prve tovrstne šole na Slovenskem.

Spomnila sem se misli Janeza Menarta: "Bolje biti živ osel, kakor mrtev filozof." Nehote sem se zamislila. Koliko let drsamo šolske klopi? Kaj vse se učimo? Najprej okorno vlečemo črte in smo ponosni, ko se znamo podpisati. Potem nas mama že lahko pošlje v trgovino, ker znamo računati. Učimo se zgodovino, zemljepis, matematiko, fiziko, kemijo, biologijo, tuje jezike, slovenski jezik, pišemo, beremo in računamo, naše sive celice se množijo in z vsako šolsko uro smo pametnejši. Potem na univerzi še poglabljamo določeno znanje, ki smo si ga izbrali, in postajamo že pravi učenjaki. Ves ta čas pa o življenju ničesar ne vemo. Mama nas je naučila hoditi, držati žlico v roki in umivati zobe, nihče pa nas ni učil življenja? Poznamo cestne predpise, ne poznamo pa naravnih, kaj šele duhovnih zakonov. Poznamo enoceličarje in kako se oprašujejo cvetlice, ne vemo pa, kako utripa naše srce in kaj v njem nosimo. Imamo polno glavo znanja, diplome in priznanja v žepu, pa nas mimogrede vsakič znova razjezi počasen voznik, neubogljiv otrok, nejevoljen šef in še marsikaj.

Kaj smo se torej naučili? Bore malo. Resda se vse življenje učimo, vendar nekatere situacije se nam navkljub vsemu venomer ponavljajo. Vrtimo se v začaranem krogu. Potrebna so nova znanja, drugačna od tistih, ki nam jih nudi šola, pa čeprav je to univerza.

Temeljna šola človeških potencialov uči prebuditi lastne vire delovanja, jih prepoznati in svoje možnosti tudi uresničiti. Namenjena je vodilnemu osebju malih, srednjih in velikih podjetij, ki želijo svoja tehnična znanja nadgraditi z različnimi modernimi tehnikami vodenja, priznanimi v evropskemu prostoru; delavcem v upravi, javnih zavodih, farmaciji, zdravstvu, turizmu in ekologiji, ki želijo svoja strokovna znanja dopolniti z novimi vrednotami in tistim posameznikom, ki menijo, da je bogatenje znanja nenehen izziv današnjega časa in osebnega razvoja.

Kaj pa je Zdenko Čok privedlo na pot sprememb, razmišljanj o sebi in človekovih vrednotah?

"Pri mnogih ljudeh se preprosto zgodi, da ne zmorejo več živeti tako, kot so naučeni. Žal pa drugače ne znamo. Življenje postane pravi pekel, brez radosti, polno skrbi, nenehnega pehanja in upanja na lepši jutri. Vendar nekateri ljudje ne mislijo tako. Zanje je življenje čudovita pravljica - odvisno od tega, kaj smo se v življenju naučili in kaj smo se iz njega naučili. Pri sebi sem nekega dne opazila, da mi življenje razpada na tisoče drobnih koščkov in da nimam moči niti znanja, kako ga spraviti skupaj. Takrat sem se začela spraševati: kdo sem, kaj želim, kaj znam, če sploh kaj znam. Ali ima moje življenje kakšen cilj in smisel? Začela sem prebirati knjige o duhovni naravi človeka in poiskala ljudi, ki o tem kaj vedo. To je bil čas mehčanja mojih okrnelih prepričanj, čas iskanja smisla bivanja. Otroška radovednost me žene dalje. Duhovna šola življenje nima konca, vendar življenje postane znosnejše in mi radostni."

Zakaj si se odločila za ustanovitev Temeljne šole razvoja človeških potencialov?

"Ta ideja je dolgo zorela v meni, dokler nisem postala tudi jaz sposobna, da jo uresničim. Vedno sem rada raziskovala človeško naravo in rada imam življenje. Želja po tovrstni šoli se je razvijala hkrati z mojim razumevanjem življenja in dozorela ob spoznanju, da se veliko ljudem porajajo ista vprašanja kot meni. Kmalu pa sem tudi doumela, da ni vprašanj brez odgovorov. In vzrok naših stisk, težav in problemov je vedno zgolj nevednost. Osveščenost človeka je na vseh področjih delovanja tisti človeški dejavnik, ki usmerja naše življenje in oblikuje našo usodo. Usoda ni nekaj izven nas - nosimo jo v svoji glavi, srcu in rokah. Veliko pa je k moji odločitvi pripomegel tudi čas. Začetek novega tisočletja. Stare vrednote dokaj hitro razpadajo in grobi kapitalizem človek občuti na vsakem koraku. Zato se marsikdo zelo težko prilagaja tem hitrim spremembam, saj dogodki prehitevajo drug drugega. Živimo v času razčlovečenja. Zato sem s to šolo želela dokazati, da obstajajo znanja, tehnike in metode, kako lahko človek tehničnemu razvoju navkljub še vedno ostaja čuteče bitje, vredno pozornosti."

Katere predmete poučujete na šoli in kakšna je njihova vsebina?

"Različna znanja v šoli podajamo tako, da v slušateljih spodbudijo prepoznavanje lastnih zmogljivosti in talentov. Rodimo se z mnogimi talenti, ki jih le redki v življenju tudi razvijemo. Kot otroke nas oblikujejo prepričanja in pričakovanja naših staršev, domiselnost ali suhoparnost učnih načrtov, nihče pa ne odkriva naših skritih talentov. Le redki jih razvijejo sami. Na Temeljni šoli razvoja človeških potencialov začnemo s predavanji o komunikaciji, ki je temeljnega pomena za kakršnokoli razumevanje na katerikoli ravni. Nato se slušatelji seznanijo s stresom kot priložnostjo za spremembe. S tem v zvezi spoznavajo svojo notranjo moč, ustvarjalnost in intuicijo. Ko spoznajo in izkusijo svoje zmogljivosti, se lažje spopadejo s prepoznavanjem vzrokov svoje neuspešnosti. Zadnje predavanje prvega letnika je namenjeno energijskemu ustroju našega telesa in učenju različnih metod in tehnik, ki nam pomagajo povečati naše umske in fizične sposobnosti."

Temeljna šola razvoja človeških potencialov je namenjena vodilnemu osebju. Čemu prav njim, mar ni šola za življenje potrebna vsem?

"Ljudje na vodilnih položajih se srečujejo z mnogimi poslovnimi težavami in nenehnimi izzivi. Stopajo po poteh, kjer ni kažipotov, le ovire in prepadi. Ti ljudje se morajo sami odločati, ne samo v svojem, tudi v imenu drugih. Njihove odločitve vplivajo na življenja mnogih, zato morajo znati prenesti breme svojih dejanj. To je svet ledene samote in osamljenosti, čeprav navzven tega ni videti. Ti ljudje si lahko marsikaj "privoščijo", materialnih dobrin zagotovo več kot drugi, čustveno in duhovno pa verjetno precej manj. V naši šoli jim nudimo znanja in praktične izkušnje, ki so potrebne na poti duhovnega razvoja."

Zdenka Čok je uspešnost sprememb, ko je bolj prisluhnila sebi, svojim željam in potrebam, preizkusila najprej pri sebi.
Kako preseči nejevoljo, pričakovanja in razočaranja, v katera nas naše želje in hrepenenja venomer zapletajo?

"Moje življenjske izkušnje izhajajo iz globokih prepadov in notranjih neskladij, iz spoznanja, da mora človek pasti prav na dno življenja, da se lahko odloči in zbere moč za spremembo. Dokler nam ni dovolj hudo, še vedno najdemo razloge, zakaj nečesa, kar si želimo, ne moremo uresničiti. Nejevolja, pričakovanja in razočaranja so povsem naraven del življenja. Kako to preseči? Samo z globjim razumevanjem naravnih in duhovnih zakonov, ki jih človek ne more spremeniti niti jih sam ne ustvarja. Ko te zakonitosti razumemo, postane življenje zelo preprosto in radostno. Vendar je pot do razumevanja dolga in težka, saj se moramo najprej otresti vsega priučenega in pridobljenega znanja. Zato se včasih počutimo izgubljene, zmedene in nebogljene. Staro opuščamo, novega pa še ne poznamo. Potrebno je veliko vere in zaupanja, da na tej poti ne omagamo. Znanje nam pomaga, da lažje razumemo. Kar razumemo, pa lahko tudi sprejmemo."

Katera so prva znamenja, da smo na pravi poti, ko se odločimo za svoj razvoj?

"Prva znamenja so praviloma zelo drugačna od naših pričakovanj in nas lahko celo prestrašijo. Včasih izgubimo prijatelje, ne znamo se več z njimi pogovarjati in se drug drugemu odtujimo. V družini nenadoma nastanejo problemi celo tam, kjer smo do tedaj menili, da se razumemo. Ustaljen način obnašanja, pogovarjanja in izražanja se nenadoma sesuje, kot da ne bi nikdar poprej živeli v sožitju. Predstavljajte si igralce na odru, ki ustvarjajo določeno igro, pa eden od njih govori besedilo iz druge igre. Nastane popolna zmeda, občutek ogroženosti, odvečnosti in pomanjkanje medsebojne podpore. Vendar tako stanje je samo začasno. Poruši se samo tisto, kar tako ali tako ni bilo nikdar zasnovano na iskrenosti. Vse tisto, kar smo počeli za to, da bi o nas lepo mislili, da ne bi koga prizadeli in predvsem, da bi se izognili možnosti, da nas kdo drug prizadene, vse tisto izgubi svoj smisel. Življenje moramo osnovati na drugačnih temeljih. Najprej se soočimo s seboj, svojimi željami in omejitvami. Potem spoznamo, kako na tem svetu ni ničesar dokončnega. Učimo se sprejemati dobro in slabo, kajti vse nečemu služi. Tako počasi spoznavamo zakonitosti življenja, jih razumemo in ni nam težko s tem živeti."

V Šoli življenja pomagate prepoznavati in razvijati človeške potenciale. Kateri potenciali so potrebni za vodenje?

"Znanje, moč, jasnost presoje, srčnost in zdrava pamet."

Kako motivirati zaposlene za večjo storilnost in ustvarjalnost?

"Najpomembneje je, da ne razmišljmo samo o sebi. Najbolj ustvarjalen je tisti, ki karkoli počne, počne zato, ker sam tako želi in predvsem, ker ga to veseli. Zato je najprej potrebno spoznati posameznikove interese in jih pravilno usmeriti in dovoliti človeku njegovo svobodno voljo odločanja. Vendar ne neomejeno. Neomejena svoboda je anarhija. Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Pomembno je, da v naglici in nenehnem hlepenju po napredku ne pozabimo sodelavcev nagraditi in pohvaliti. Kjer je volja, tam je pot. Iz krompirja ni moč narediti dehteče vrtnice in obratno. Vendar sta oba koristna in služita svojemu namenu. Zato je razumevanje tako zelo potrebno. To, kar razumemo, tega ne moremo obsojati. Razumevanje in sočutnost pa razvijamo s poslušanjem. Naučiti se moramo prisluhniti srcu drugih, ne samo poslušati njihove besede, ki nas pogosto prizadenejo, ker imamo drugačna pričakovanja ali drugačne predstave o tem, kaj je dobro in kaj slabo. V resnici je vse dobro. Le osvoboditi se moramo lastnih predstav in dopustiti življenju, da se nam razodene v vsem svojem bogastvu."

Vaš moto v življenju?

"Winston Churchill: Vsi so vedeli, da to ni mogoče. Potem pa je prišel nekdo, ki tega ni vedel. In uspelo mu je!"

Darja Tavčar

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030126113007837