Sama moram ostati, v tišini sama.
Nihče me ne sme motiti,
ko bom razmišljala o svojem stvarniku
in se pogovarjala
s svojim filozofskim bogom,
ki leži v dolgi vrsti krst mojih prednikov.
Zapustil mi je verige, svarila
in številna vprašanja.
Vprašam ga kako je z besedo dvom,
ki venomer hoče izraziti s svojo dvojnostjo.
Besedo, ki je zakleta, prekleta in sveta obenem
in z geni ugnezdena v jeziku.

Po neki vzvratni sledi otroških spominov
sem stopicala čez molčeče obrobe praznin,
le tema se je dotikala robov mojih oči.
Naključno sem se znašla tu, na območju,
kjer sonce ustvarja zlato ravan in rožno polje,
v podobi kakršna sem, s številnimi vprašanji.
Zazrla sem se v snežnobele obline oblakov
in na klepet povabila Stvarnika,
ki živi v preživelem spominu med šmarnicami
na oltarju mladostnih molitev
s posvečenim imenom neskončnosti.

Kabir, moj priljubljeni pesnik in mojster je pred mnogimi stoletji pel pesmi svojim učencem. Tale je o drugi strani, ki naj bi jo dosegla, ti in jaz, zdaj, ne ko se najina pot tu konča.
Zato sem jo prevedel samo zate :)

Razum,
kako nameravaš doseči
drugo stran?
Tam ni,
nobene ceste pred tabo,
nikogar na njej,
niti cilja tvojega potovanja,
na dosegu očesa.
Tam ni,
nobene reke, nobenega čolna,
nobenega čolnarja, niti vrvi
in nikogar, ki bi te potegnil noter.
Tam ni,
nobene vode, nobene zemlje,
nobenega neba, nobenega sonca,
nobenega telesa, nobenega razuma,
nobenega ega,
kako ti bo to uspelo?

Kabir pravi:
Opusti svoje fantazije,
in postani pristen, neizmišljen.


Stojan Svet