skozi sito življenja sem precedila moje dni,
moja spoznanja,žalovanja, ljupkovanja..

kaj ostalo na situ je od teh dni?

ostala velika so spoznanja...
živi življenje-čas hiti...!!!!

Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira.
Ni vidcev za spravo, ne ideje o miru vzlet,
le jutro za jutrom v vojni umira.

Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z zravnanjem tal noči usločeno obzorje.
Sveča gori. S črno svilo plamen odnene
Iztočene kaplje svečave polaga v mahovje.

Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimno v veter jeclja
z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu.

v zraku vonj po morju,
v daljavi kriki lačnih galebov,
noči se...

borovci opojno dišijo,
odsevi luči na morski gladini vabijo..

bosa riševa sledi v pesek na obali,
morje briše najine stopinje kot da jih ni,
kot da jih nikoli ni bilo...

morje buči,
osamljena plaža brez odsevov luči,
samotna obala brez odtisov sledi
in žalostni glasovi galebov...
čas beži....

poišči me,
sem na cvetnih livadah med travami,
skrivam se v logu med pojočimi pticami,
v globokih tolmunih deročih potokov,
v jasnih nočeh na nebu med zvezdami..
poišči me...

poišči me,
sem med konji rasnimi,
med klateškimi psi in s tistimi s pedigrejem,
sem z veselimi ljudmi in tudi z tistimi,
ki za žalost le vedo...
poišči me...

nocoj bi se ljubila s tabo kot nekoč,
moj ljubi,
nocoj bi telo ti prekrila s poljubi..

nocoj bi ti rekla,
daj pridi...kot nekoč davno v tistih najinih nočeh...

nič več ni tako kot takrat,
moj ljubi,
minili so dnevi strasti,
še poljubi so le bežen dotik tvojih ustnic na moje oči....

nocoj je noč za ljubezen in ne za spomine,
moj ljubi,
pa vendar vse mine...

Kot reka se vije moje življenje,
Tako enkratno in samosvoje.

Kot reka izpostavljeno preizkušnjam,
tako krhko, minljivo, a večno.

Kot reka si pojem pesem srca,
Saj dusa se smeje in se joče,

Kot reka mi je začtana pot,
Z večjimi ali manjšimi brzicami.

Kot reka v drobnih kaplicah,
spomin se budi, na tiste lepe dni.

Medtem ko morje mirno
čaka med čermi večer,
strmijo sanje v daljavo širno,
se dvigajo v labodji spev.

Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče.
V zanke teme se love.
Lebde na dihih človeške ječe,
po večnosti te lučce hrepene.

Migljajo granitvno noč.
Naenkrat se mehkoba zdrzne.
Svetloba utone, zvrtinči noč.
Svileni sen se v nič pogrezne.

…o0o…

zapelji me,
predrami čute uspavane,
prikliči želje zaspane,
zapelji me..

razvnemi me,
razpihaj žrjavico v meni v požar,
razvnemi me...

Ko se v jutru dan zbudi,
oči si pomane,
nežno pomežika z očmi,
in vstane.

Dan se po takem jutru lep naredi,
vse hitreje teče in v sreči zaživi!
Odpre se kot svet, ki iz njega zadiši,
kakor morje, ko kar naenkrat vzvalovi.

Tak je, ko slišiš petje ptic,
ko čutiš da lahko vse storiš..
Lep je, ko se vetru upira,
kakor jadro, ki sredi morja dviguje svoja krila.

Čutiš toplino ljudi,
okrog tebe ni hijen in ne zveri.
Le ljudje sprehajajo se mimo,
vsi so vroči, ne pripravljajo se še na zimo.

bila sem tvoja tisto noč,
tisto eno in edino,
ki razgnala je sivino mračnega vsakdana..
in bila je tista noč v kamen uklesana,
v srce zakopana...

odhajam...
odhajam na pot brez povratka...
nad mano sonce sveti, ptički žvrgole...
joj, ne morem odhiteti, moram še živeti!

vrnem se v ta svet
prepojen z grenčino in toplino,
ponovno rojen,
očiščen,
osvobojen,
žejen lepote,
togote,
grozote tega sveta,
vrnem se živeti in trpeti...

Na obisk prihajaš le ko sanjam.
Takrat prisluhnem tvojim klicem.
Ko te dolge ure nagovarjam,
rečeš: Potrpi, kmalu pridem!

Med plesom podob ugledam te,
iz podrastja čutov spletam stihe sreče,
so ljubezen sladka in gorje,
so šepetanja tvoja, dihanje goreče.

Nemirna sem, ko bliža se poletje,
čas, ki vžiga kres in kri,
čas, ki v naravi odkriva spet brstenje,
čas, ki iz spanja dušo in telo budi.

…o0o…

Ostani z menoj,
ko potrebujem te!
Ostani nocoj,
ker se bojim vsega kar je!

Ostani pri meni,
dovoli, da se k tebi stisnem.
Ostani tu, v temi,
dovoli, da ti poljub na lice pritisnem.

Tukaj Ostani,
ker mi manjka človeška toplina,
tvojih oči milina.

Z menoj bodi,
ker ti danes povem,
rada te imam, s srcem vsem!

moje življenje,
eno samo hrepenenje...
vedno nekaj iščem, pričakujem,
vedno za nekom vzdihujem..

ko ni sonca,
žarkov si želim,
ko pa vročina pripeka,
dež bi rada, da me ohladi,
da opere prepotene mi dlani..

ko sem sama,
si bližine zaželim,
ko sem z množico obdana,
v samoto pohitim...

moje življenje,
eno samo hrepenenje,
večno iskanje,neprestano darovanje..
moje življenje...rada te živim!

Prvo leto je sedela pod prvo lipo.

Belin, ta dobri bog ji je delal družbo.

Zemlja je bila vsa mehka in voljna.

Cveteli so upi in skrivnostni sadeži.

*

Drugo leto je sedela pod drugo lipo.

Čart, ta hudi bog ji je mešal štrene.

Zemlja je bila že vsa zrahljana in porozna.

Bohotili so se trnji in jo medeno pikali.

nocoj tvoja pisma
že stokrat prebrana pred mano leže,
obujam spomine,
prebiram besede,
a misli beže in beže...

tam v daljavi veter v krošnjah šepeta,
prisluhnem..in spomin
na šepet tvojih ust manjša obup v noči brez sna.

Mrak je. Poslavlja se hladen jesenski dan. Svoje korake usmerim proti makadamski cesti, ki se z vso svojo zmernostjo le počasi dviguje in leno, kot reka v ravnini, riše ovinke.

Sprehajalcev ni več, svoje jeklene konjičke pa vsi rajši vozijo po bolj elegantnih cestah.

Med nogami šumi listje, veter se v rahlih sunkih zaganja v veje, ki skoraj ne zmorejo več zapeti svojo pesem šumenja. Stojim na obronku gozda, ki je ravno prav dvignjen nad mestni vrvež, da ga ne čutiš več, le iz daljave lahko vidiš vrvenje.

Kdo sem in kam grem?

Slep sem za tvojo barvo kože,
gluh za tvojo drugačnost,
vse, kar ti dajem je ljubezen, čista ljubezen.
V zameno zahtevam le, da mi jo vračaš
prav tako brezpogojno kot jo dajem tebi.

Ne sodim kot ti, ki sodiš svojo vrsto,
nisem ti nadrejen, kot ti in tvoja vrsta,
ki želite biti nad vsemi vladar,
pa tudi podrejen nisem tebi,
enaka sva si, enakovredna,
le ti tega ne želiš sprejeti,
bojiš se za izgubo nadzora,
ki ga imate nad nami,
a bistvo je drugje.

Mimo so Vsi sveti.
November in v megli
poteptani listi.
Dnevi v iskanju sonca.
Praznina, ko dušo si lahko
polnim le z novim verzom
ali srkom rujnega iz kleti.

Pa bo svetloba še polnila
mojo sobo, ko bo pomlad
stopila v mehkobo
mladih trav.
Potem bo v meni pelo,
kipelo življenje,
lastovka se bo vrnila.

ne joči mama,
saj vsaka tvoja solza kot vbod rani mi srce
in tudi meni nehote,
na licih solze sled puste!

nasmej se
in kot včasih govori mi besede
o pogumu in o času,
ki brez vprašanj beži,
ne joči mama,
saj veš kako zelo me to boli...

ne joči mama,
ker veš da tudi jaz bom s tabo kot dete zajokala
in spet si zaželela bom,
da s tabo vedno bi ostala..

ne joči mama!

ob potoku grem vsak večer...

potok..
včasih divji kakor reka,
drugič spet leno čez moje poljane se izteka...

ob potoku grem vsak večer,
misli peljem na sprehod,
poznam to pot...

neme vrbe se nagibajo nad vodo,
mlade race v vodi čofotajo,
tam pri jezu vodne gmote udarjajo na prod...

ob potoku grem,
misli peljem na sprehod...
potok pa odnaša hrepenenja...
vsakdo hodi svojo pot!

jesensko listje tisočerih barv je prekrilo najine poti,
dež izpira tvoje sledi,
jesen prihaja in z njo zima,
se bo tudi vate, vame naselila?

sva ljubezni se dovolj napila,
da bo grela naju skozi mrzle dni,
sva lepot si dosti naužila,
da naju spolni časa, ki ga ni?

s spomini in toplino v srcu previhrava mrzel čas,
a ko pomlad pride in bo gozd v brstu,
se odpraviva na najine poti in poiščeva sledi...

Opusti Strahove
in razprostri krila Domišljije
Zajezdi jo
kot bi jezdil(a) valove v Mesečini
in pusti
da Te odnese
preko Tančice Skrivnosti
v Druge Svetove
kjer v Ljubezni
cedita se mleko in med.
Brnenje v Glavi
in Smeh v Daljavi
Te vabita preko Meja
Resničnosti in Sanj
Dovoli si vzeti Vse
kar Ti preko Zavesti pripada
nič več in nič manj ne bo
kakor Dovolj
da lahko se začneš Igrat

Poleti na krilih Domišljije…