Mrak je. Poslavlja se hladen jesenski dan. Svoje korake usmerim proti makadamski cesti, ki se z vso svojo zmernostjo le počasi dviguje in leno, kot reka v ravnini, riše ovinke.

Sprehajalcev ni več, svoje jeklene konjičke pa vsi rajši vozijo po bolj elegantnih cestah.

Med nogami šumi listje, veter se v rahlih sunkih zaganja v veje, ki skoraj ne zmorejo več zapeti svojo pesem šumenja. Stojim na obronku gozda, ki je ravno prav dvignjen nad mestni vrvež, da ga ne čutiš več, le iz daljave lahko vidiš vrvenje.

Kdo sem in kam grem?


Pogled se ustavi na visokih blokih. Ogrevani prostori, izza oken žari sivo-modra svetloba televizijskih sprejemnikov. Ne, nič ne smemo zamuditi. Toda kaj zares zamujamo?

Pogled usmerim med zvezde. Z vsakim vdihom se dimenzija časa bolj razblinja. Povsod sem in hkrati nikjer. Ker nič ni, kar nisi ti….. ki čaka in čaka, kot oče in mati svoje otroke, kot zaljubljeni svoje dekle, kot nekdo, ki neizmerno te ljubi in v pričakovanju čaka te. Le rahel veter sliši se še ……