Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

SPODBUDNA POT V ODRASLOST
Vloga staršev je prijetna, a tudi zahtevna, polna izzivov in vprašanj, na katera ne najdemo vedno odgovora. Vsaj ne takoj. Univerzalnih rešitev namreč ni. Vsak starš ima svoj pristop k vzgoji otrok(a), da najde najboljši način, kako ga vzgojiti v dobrega človeka, pa potrebuje čas.

Na drugi strani tudi otrok potrebuje čas, da se nauči primerno obnašati in se spopadati z življenjem. Naša naloga je, da ga s pozitivnim usmerjanjem in z disciplino napotimo k sprejemanju premišljenih odločitev, da ga učimo odgovornosti in socializiramo na poti v odraslost, ko bo živel tako, kot smo ga naučili.

Kaj pomeni izraz 'kritično razmišljanje'? Če bi poskušali pomen teh dveh besed strokovno opredeliti, bi lahko rekli, da je to discipliniran intelektualni proces, ki zelo spretno konceptualizira, analizira, ocenjuje, zbira informacije na podlagi opazovanj in izkušenj, ki nas vodijo do določenih prepričanj oz. spoznanj. V bistvu pa pri moji tokratni predstavitvi ne gre za nič drugega kot za 'razmišljanje s svojo glavo'.

Vse prevečkrat namreč sprejemamo informacije, novice, poročila, dogodke, naj se nanašajo na preteklost ali sedanjost, zelo avtomatizirano. Hitro verjamemo vsemu kar slišimo, preberemo ali gledamo preko javnih občil in se bolj malo sprašujemo o verodostojnosti in resničnosti predstavljenih vsebin.

Iz Karme plus

Kaj je tisto, kar mnoge pare naredi zelo srečne, druge pa neskončno nesrečne, čeprav so bili na začetku prepričani, da bo njihova zveza stabilna in dokončna? Kje tiči skrivnost? V kemiji čustev, v podobnosti značajev, v razumevanju? Psihologi so prepričani, da imajo tako srečni kot nesrečni pari težave in občasne napetosti, vendar je način reševanja zelo različen. Kje so torej skrivnosti srečnih parov?

1. Srečni pari vedo, da nihče ni popoln in da se žabci samo v pravljicah spremenijo v princa.
Po začetnem navdušenju in idili slej ko prej pride do streznitve. Čudežna magija je izginila in potrebno je sprejeti realnost. Glede na to, da se vsakomur, ki nam je všeč, predstavljamo v boljši luči, pride trenutek, ko je odnos potrebno pogledati v pravi luči. Prepričani ste bili, da se nikoli ne boste prepirali, da nikoli več ne boste sami in žalostni, vendar se vam te stvari znova in znova dogajajo. Glavo pokonci, saj je to obdobje prava preizkušnja vaše ljubezni.

Na kaj vas ti dve besedi spominjata? Naj vam kar povem, ker vas v resnici ne slišim. Torej, suženjstvo v današnjem času je naše služenje, ko služimo za denar. Poklic ali poklicanost pa le malokdo zares opravlja. Tisti redki, ki pa jim to uspe, so zelo srečni in izpolnjeni. Res, da se precej trudijo, a to jih ne utrudi, ker delajo z veseljem in iz srca.

Recimo, frizerka, ki ima svoj salon, a rada dela to kar dela, bo veliko delala, a jo to čisto v resnici, ne bo utrudilo, ker dela s srcem. Torej, radi to delajo, poklicani so in zakaj? Zato ker je to, kar delajo, nekaj, s čimer osrečijo, ali kako drugače dobro denejo drugim ljudem. Dobra frizerka se bo trudila olepšati druge ljudi, da se počutijo lepši...in tudi so! Npr, drug primer, neka dama, ki izdeluje nakit, ki ga dela s srcem in simboliko, bo osrečila in okrasila vrat tako zalega kot manj zalega dekleta. Obe se bosta počutili lepi.

Kako premagati meduzo?

Zdi se, kot da je v človekovi naravi nekaj, kar je vzrok , da vedno znova dela enake napake. Obstaja nekaj, kar kljub vsem prizadevanjem in izboljševanju preprosto spregledamo; nekaj, kar bi se moralo spremeniti v osnovi če hoče človek zares najti pozitiven odgovor na vse večji pritisk po samouresničitvi.

Kaj je v nam razlog za iskanje vedno novih dražljajev? Je to nezadovoljstvo z obstoječim položajem? Ali je to dolgčas, saj je rezultat prizadevanja vedno enak? Ali je to, kar ogroža človeštvo, zunanji vpliv? V znanstvenih, ezoteričnih in filozofskih krogih je znano, da se kozmične razmere spreminjajo in s tem tudi polje žarčenje našega planeta. Na življenjsko polje človeštva deluje novo žarčenje, ki je tudi rezultat prehoda iz obdobja rib v obdobje vodnarja.

Piše: Bern Jurečič v Karma plus

Pred dnevi je naša košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila sedmo mesto. Da smo kot majhna država v evropskem vrhu, da smo dosegli zastavljeni cilj in da so igralci prvih pet tekem odigrali na odličen način, prikovali množice k televizorjem in mimogrede poželi občudovanje z vseh strani – vse to ni bilo zadosti. Nesrečno in nespametno izgubljena tekma proti Grčiji je bila čisto zadosti, da so se v hipu vsuli plazovi uničujočih kritik, v skladu s katerimi bi bilo potrebno trenerja nagnati, nekatere igralce pa privezati na sramotilni steber na Prešernovem trgu.

Spletni forumi pač prenesejo marsikaj. Toda zastavlja se kup vprašanj: ali res ne moremo doseči več? ali je naša majhnost tako obremenjujoča, da se nam v odločilnih trenutkih zvežejo roke in noge? in ali je na drugih področjih kaj drugače, na primer v politiki, izobraževanju, gospodarstvu, vzgoji, prometu? smo res zgube, ki jim ni damo, da bi se premaknili naprej?

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Veliko žensk se v poznih dvajsetih letih sprašuje, kako naj ve, ali je že pripravljena na materinstvo. Nekatere verjamejo v biološko programiran "materinski nagon" in preprosto čakajo, da se bo prebudil in jim dal vedeti, da je nastopil čas za otroka. Osebno poznam kar nekaj žensk v zgodnjih in srednjih tridesetih letih, ki kar čakajo, da bodo nekega lepega dne "to" preprosto začutile.

Čakajo in čakajo, vendar s tem tvegajo, da do tega ne bo prišlo – ali pa prepozno, ko njihovo telo ne bo več pripravljeno za rojevanje Čeprav zagotovo obstaja biološka osnova, ki opredeljuje naše potrebe, pa je zdaj celo uživanje hrane zelo daleč od biologije. Naše prehranjevanje veliko bolj kot biologija narekuje oglaševalska industrija.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v novi številki Karme plus

Vsak od nas nastopa v različnih življenjskih vlogah. Najprej smo otroci, nato šolarji, prijatelji, športniki, ljubimci, zakonci, starši, delavci, šefi, stari starši in še marsikaj. Lahko se nam zgodi, da v vsej tej množici vlog, od katerih vsaka ima svoje zahteve in pravila, pozabimo, kdo smo v resnici, kaj je naše pravo bistvo in zakaj smo tu, kjer smo. Res da smo vse to, kar okoliščine in drugi od nas želijo ter pričakujejo, smo pa še veliko več. Nekaj, kar lahko spoznamo samo mi sami.

Pred 13 leti sem začela spoznavati svet joge, meditacije in ostalih sprostitvenih tehnik. V času, ko sem bila najbolj raztresena in zmedena najstnica, mi je joga pokazala pot iz kaosa ter me usmerila na pot spoznavanja same sebe in prepoznavanja miselnih vzorcev in okvirjev, ki so me omejevali v odnosih in uresničevanju življenjskih ciljev.

Kot najstnica sem bila naučena da sem vedno prijazna, da skušam pomagati drugim, da se trudim in trdo delam, saj bo nekdo opazil moj trud in me nagradil. Veliko mi je pomenilo, da so me drugi imeli radi, da sem dobila pohvalo in da sem delala tako, kot se je spodobilo in pričakovalo.

Karkoli lahko naredimo, lahko naredimo še bolj učinkovito, če dodamo temu tudi prijaznost. Karkoli rečemo, postane veliko bolj prepričljivo, če to izrazimo pristno in prijazno.

Prijaznost v enem samem trenutku lahko prinese pozitivne posledice, ki trajajo leta in leta. Prijaznost je darilo, ki daje svoj dar celotno življenje.

Prijaznost ni prav nič zapletenega in se zgodi sama po sebi, ko popolnoma odprete svoje srce življenju. Prijaznost prinaša novo luč in upanje v najtemnejše dneve.

Razmišljam, berem. Morda namesto koga od vas, vem pa, da je izredno pomembno v življenju se stalno izobraževati. Tako kot je vam blizu. Jaz počnem to z velikim veseljem. Zdi se mi, da se ljudje v nekih obdobjih življenja izgubimo in živimo avtomatično, kot roboti. In potem se nekaj let kasneje zbudimo in ne znamo več ven, vrtimo se v krogu in brezupno pogledamo leta življenja.

Velikokrat nas opozarjajo, da moramo živeti tukaj in zdaj. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko se iz nje samo nekaj naučimo, prihodnosti ne moremo načrtovati, ker ne vemo, kdaj je naš finalni obračun, lahko si jo samo v mislih zrežiramo in zaželimo. Vmes na poti pozabljamo, kaj nas v življenju veseli, kaj smo radi počeli kot otroci in kakšni so bili naši talenti, katere so starši ali prepoznali ali pa ne, spodbujali ali pa ne.

Ko sem pred leti prvič prebral, da je eden največjih problemov naše družbe, ločenost, se mi je začel odpirati nov pogled na svet. Za vse tiste, ki ste že počasi začeli odpirati oči in imate željo raziskovati našo preteklost, izvor in namen bivanja v tej realnosti, priporočam, da se pred tem poglobite v mitologijo in daste pisano zgodovino malo na stran. Zakaj sem to izpostavil? Zato ker se tudi sama ideja ločenosti začne že v naši mitologiji.

Morda ste že slišali za mitološko zgodbo povezano z Babilonskim stolpom, ki so ga Babilonci hoteli zgraditi, da bi prišli do nebes. Babilon je bilo antično mesto v Mezopotamiji in je prvič omenjeno v 24.st.p.n.š. Zgodba naj bi govorila o tem, kako je Bog zaradi človeške nečimrnosti kaznoval človeštvo tako, da je ustvaril različne jezike in potem ljudi razkropil na vse konce sveta. To bi nekako lahko bili začetki prve ločenosti. Da pa ne ostanemo samo pri mitoloških zgodbicah, je dobro, da imamo nekaj podlage razumevanja.

Najboljša odločitev je, da boste sprejeli odločitev. Moč izbire je v vaših rokah, torej je na vas, da jo uporabite.

Ko ste pripravljeni sprejeti odločitve, se vaše življenje premakne v vam sprejemljivo smer. Odločitve omogočajo, da prevzamete kontrolo in odgovornost za svoje življenje, skupaj z dosežki in izpolnitvami.

Vaše odločitve iz trenutka v trenutek usmerjajo energijo, ki predstavlja vaše življenje. S sprejemanjem odločitev komunicirate in ojačate svoje preference, svoje želje in svet okoli vas vam odgovarja v skladu s tem.

Najboljši atleti se ne ukvarjajo s tem ali so ali niso najboljši. Vse, s čimer se ukvarjajo, je tekma sama.
Najboljši igralci, glasbeniki, doktorji, znanstveniki, učitelji in podjetniki niso osredotočeni in prevzeti z mislijo biti najboljši. Prevzema jih le strast do tega, kar počnejo.

Če želite biti najboljši samo zaradi tega, da bi bili najboljši, potem se boste trudili in borili proti svetu, ki mu je do tega popolnoma vseeno. Če pa je vaša želja narediti pozitivno spremembo, potem boste sigurno postali najboljši pri stvari, ki jo počnete.

Navkljub dvatisočletni krščanski tradiciji, ki naj bi nas med drugim naučila odpuščati svojim 'dolžnikom', imamo s tem še danes precejšnje težave - izjeme so seveda izvzete. In ker smo Slovenci po naravi kar zamerljivi, se mi zdi vredno malo bolj osvetliti ta problem. Prispevek o odpuščanju bom začel kar z izjemo - s pripovedjo matere, ki je odpustila morilcu svojega sina in se z njim celo spoprijateljila. Čeprav se lahko komu na prvi pogled to zdi nekoliko perverzno, boste videli, da to ni tako.

Odpustila je morilcu svojega sina
Vživimo se torej v pripoved matere: "Pred tremi leti je mojega sina Robbija ubil njegov kolega Sean. Na zabavi sta se sprla, oba sta bila pod vplivom alkohola in Sean ga je v navalu jeze ustrelil. Bilo mi je zelo hudo, kajti Robby je bil sonce mojega življenja. Čeprav sta se v meni prepletali žalost in jeza, sem vedela, da nihče ne more spremeniti te žalostne resnice.

Ker se že mrači, me je pravkar vprašal Peter: »A ti dam luč?«, predno se mi umakne, da v miru lahko pišem. Ja, prav to potrebujem, 'luč' – Djotiš mi daje luč. Djotiš me uči o življenju. Djotiš me uči živeti.

Tokrat se mi je porodilo vprašanje, ki je bolj namenjeno vam, v razmislek, in sicer, ali se lahko zares spremenimo? Vsak, ki mu postavim to vprašanje zelo z gotovostjo zatrdi, da ja, seveda. Pa se je res tako lahko spremeniti? Tu seveda ne govorim o spremembi spola, da ne bo pomote!
Ali se lahko spremenimo osebnostno? Odgovor je zares DA. Problem pa nastane, ker bi vsi želeli slišati preprost recept, takšnega pa ni, ker žal ni preprosto.

Nesebično pomaganje drugim, ne rojeva zgolj toplega in puhastega občutka, ampak omogoča zdravo in daljše življenje. Ezoterična resnica, ki so jo začele podpirati tudi različne znanstvene struje.

“Znanstveniki so mnenja, da v nas obstaja sila, ki nas žene, da dajemo,” piše dr. Stephen Post v svoji knjigi Why Good Things Happen To Good People (Zakaj se dobre stvari zgodijo dobrim ljudem). Dr. Post navaja in dokazuje povezavo med opravljanjem dobrih dejanj ter dolgoživostjo.

Naraščajoče število znanstvenikov podpira njegove trditve s študijami, ki so pokazale, da se človeško telo krepi, če oseba izkazuje hvaležnost, radodarnost, itn.

V zadnjih časih velikokrat slišimo izraz prebujanje. Marsikdo, vsaj jaz, sem si včasih predstavljal to kot nekakšen preblisk, po katerem ti postane vse bolj jasno, razumljivo, kjer dobiš širši pogled na svet, kaj je zares pomembno, kaj ima resnično težo v našem bivanju itd.

Tudi takšna hipna prebujenja se seveda dogajajo. Vendar pa gre pri večini ljudi za postopno dviganje zavesti in to opažamo le postopoma, tako kot bi lupili čebulo, plast za plastjo. Prehajamo v neko bolj zavestno stanje. Vse bolj in bolj se začnemo spraševati o stvareh, ki nas obkrožajo v našem vsakdanu in spoznavamo, da nam realnost, v kateri živimo, ne ponuja vseh odgovorov oz. z danimi odgovori nismo več zadovoljni.

Vsi v življenju se vsaj enkrat soočimo s smrtjo nekoga bližnjega. Že mlada sem izgubila očeta, vsaj meni se zdi, da sem ga imela premalo časa zraven sebe. On je bil tisti, kateremu sem se stalno upirala, vendar je čutil, kakšen človek sem in me mirno dan za dnem učil, kar me je imel namen naučiti.

Čas beži, vse se spreminja..in minilo je 10 let..10 let od smrti človeka, za katerega nas še danes ustavljajo ljudje na cesti in se ga spominjajo, kot, da je živ. 10 let od smrti očeta, ata, prijatelja in neverjetnega podjetnika, kateremu ni bilo mar za denar, ampak za ljudi, s katerimi se je srečeval in kateri so sodelovali z njim. Prisluhnil je vsem, spregledal vse stiske in kar je bilo v njegovi moči, je delil.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Denar, (dobrega) zakona vladar
Resne zakonske težave povzročajo trije dejavniki: seks, sorodniki in denar. In prav zaradi zadnjega se pari najpogosteje prepirajo: skoraj 70 odstotkov se jih občasno ali redno spre zaradi denarja, finančni nesporazumi in iz njih izhajajoči problemi pa so vzrok približno 40 odstotkov ločitev, to pa je takoj za nezvestobo.

Vse odločitve v zakonu so namreč nekako povezane z denarjem - od nakupovanja (hiše, avtomobila, osnovnih življenjskih potrebščin ...) in varčevanja do zadolževanja. Koliko par zasluži, niti ni pomembno; pomembneje je, kako z denarjem eden, drugi ali pa oba upravljata. In predvsem to, da se zavedata, da so finančne težave in nestrinjanje nekaj povsem normalnega ter da denar sam po sebi ni osnova dobrega zakona, ampak pomemben dejavnik pri ustvarjanju slabega.

Tokrat pišem za moje bližnje, za prijatelje....., ki me vzpodbujajo a hkrati od mene želijo »program« . Hmmm to pa je zame izziv, velik izziv...Res nisem človek, ki bi se lahko držala programov, pravil, ki bi mi jih vsiljevali preko diet, družbe kot take, pa naj gre to za vegeterjance, vegane, presnojede, vsejede... Rada sem svobodna, vendar svoboda pomeni odgovornost. Znamo sprejeti odgovornost/svobodo in različnost, drugačnost?

Svoje poslanstvo vidim v tem, da učim pravilnega in zdravega prehranjevanja, ki se opira na antično kitajsko medicino, na tisočlentne izkušnje.... v poti, ki je zame prava. Je ta pot prava tudi zate? Ne vem, odločitev je samo tvoja. Ali si želiš spremembo v svojem življenju, si želiš svobodo, harmonijo, ravnovesje, vitalnsoti in vitkosti, zdravja...? Ali si želiš zopet samo nekega programa, diete...ki se jo boš držal nekaj časa..... potem kdo ve....

Smo v nekem obdobju, ko se ločitve dogajajo povsem blizu nas in to jih ni malo. Zakaj je temu tako, da zadnjih nekaj let razpadajo veze, predvsem take, ko imamo že otroke in bi morda bil čas, da se posvetimo partnerstvu in rasti, če smo bili prej preveč okupirani z vzgojo. Poraja se mi mnogo odgovorov. Kot sem pisala že v prejšnjih člankih, ključno se mi zdi, da smo vmes med vzgojo in delom izgubili stik s partnerjem.

Kasneje ga vzpostavimo le, če sta obe strani pripravljeni vložiti precej truda v obnovo odnosa. Zgodi pa se, da živimo eden mimo drugega in, ko pride čas, da se soočimo, ugotovimo, da nimamo več skupnih projektov, idej, niti želje po bližini. Zgodi se, da smo nekje vmes na poti rastli vsak v svojo smer, da smo se spremenili, predvsem pa z leti naložili v svoj prtljažnik ničkoliko majhnih zameric in jeze, ki so se sedaj razrastla in postala nepremostljiva razlika.

Anne Donath – življenje brez tehnike
Če potrebuje Anne Donath zvečer luč, seže v predal, v katerem ležijo vžigalice za sveče.
Če si želi poleti kaj skuhati, stopi pred hišna vrata, kjer je preprosto ognjišče, narejeno iz treh velikih kamnov, na katerem stoji lonec. Če želi priti iz spalnice v dnevno sobo in od tam v kuhinjo, se mora le enkrat obrniti, saj ima samo eno sobo.

Hiša Anne Donath je iz lesa in primernejše ime je koča, ki meri v dolžino in širino štiri korake. Pokrita je sicer z modernimi strešniki, kot je predvideno v zazidalnem načrtu na tem področju, kjer živijo ljudje v masivnih hišah in se vozijo z mercedesi. Imajo velike vrtove in ob sobotah kosijo travo, so premožni in zvečer gledajo Lepo je biti milijonar.