Rumi pravi takole: »Tvoja naloga ni iskanje ljubezni, temveč odpravljanje vseh ovir, ki si jih v sebi postavil pred Njo.«

Vsak od nas ima strahove. Eni več, drugi manj. Navadno se pojavijo takrat, ko je po naši oceni, nekaj, kar nam je pri srcu, ogroženo. 

Nič novega vam ne bom povedala. Kar poglejte vase, ko ste se zaljubili. Takoj se vam je pojavilo cel kup vprašanj: ali bo šel, ali bo bolelo, kaj pa če, ali me ima rad-a, mi bo zvest-a… Kot da so se na vašem semaforju prižgale vse luči. Sprožijo se strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem, negotovostjo, prepuščanjem, izkazovanjem ranljivosti, neuspehom, prešuštvom… 

Vsi, ki nam je že uspelo kaj manifestirati, lahko to potrdimo. Deluje. Pričeli smo z manjšimi željami.

Ali vedno deluje? Praviloma da. Kadar pa ne, obstajajo za to razlogi v nas samih, v našem razvoju na naši duhovni poti, predvsem pa gre največkrat za to, da si v resnici sploh ne upamo sprejeti večjih želja ali ciljev, a o tem drugič.

Danes želim osvetliti problem manifestiranja želja glede načina, kako to izvajamo.
Mnogi kreiramo ter se osredotočamo na želje in cilje in jih nato predamo vesolju - naj gredo, naj se realizirajo. A tu lahko nastane problem. Če predamo vesolju tudi energijo, ki je bila vključena v stvaritev predmeta , želje ali cilja, ki naj se manifestira, da mu predamo tudi to energija, se bo razpršila in bo uporabljena za kaj drugega. Če jo popolnoma spustimo, da gre, s tem sabotiramo možnost, da se nekaj manifestira.

Če mislite, da imajo zelo bogate ženske pri izbiri moških stroga merila, se ne motite. Kot pravijo, si želijo partnerja, ki bo vedel, kaj želi, in takšnega, ki bo imel vselej zadnjo besedo. Ste presenečeni?

77 odstotkov zelo bogatih žensk, ki se po političnem prepričanju prištevajo med demokratinje, želi moškega z enakim političnim prepričanjem. Raziskavo so naredili pri agenciji za spoznavanje in zmenkarije bogatih MillionaireMatch.com in ugotovili, da želijo ženske ob sebi konservativne moške.

Biti »seksi« za fante
Dekleta so »zasuta« s slikami, ki krepijo njihovo podobo spolnih objektov, fantje pa se učijo, da je prav to način, kako ravnati z njimi: »Prsate moramo postati že v rosnih letih. Biti moramo zelo suhe v zgodnejših letih in imeti določen videz. Kaj pa prehod iz osnovne v srednjo šolo? Imeti moraš popoln videz, moraš biti dekle, ki izstopa, o katerem se govori: »Oh, njo pa poznam.« Moraš biti priljubljen, čeprav v resnici to ni potrebno. Biti moraš otrok.« (Aleksandra, 16 let)

S pritiskom izgledati »seksi« je povezan tudi pritisk, da se moraš obnašati »seksi«. Razkazovanje samega sebe, kot znak spolne samozavesti ali kot nastop, ni mišljenje vseh, pa vendar mnogih mladih deklet. Za mnoga dekleta v opitem stanju je to, kot je na primer mogoče v videih »Girls Gone Wild« (Ponorela dekleta), velikokrat resnično zgolj nastop, pri katerem ne gre za njihovo lastno telo.

Piše: Sanja Lončar v Vivi www.viva.si

Pravijo da je že pet minut zelo relativen pojem – odvisno od tega, s katere strani straniščnih vrat se nahajate! Kako potemtakem ovrednotiti dvajset let izkušenj? V naravi je to dvajset življenj koruze – ali pa zgodnja mladost hrasta. 

Čas je resnično protisloven pojem. Ko pridemo do konca, spoznamo, da je čas edino, kar smo v resnici imeli, čeprav smo ves čas trdili, da ga nimamo. Vse ostalo, o čemer smo bili prepričani, da imamo, tedaj ni vredno nič. In kaj bi si na koncu svoje poti želeli prav vsi … le še malo časa!

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Kako vzdržati in skleniti kompromis
"Mož ima neprijetno navado, da svoje umazane cunje pušča po vsem stanovanju. Nenehno pobiram za njim in ne glede na to, koliko se pritožujem, to počne še naprej. Kot bi bil gluh! Že res, da vse dneve trdno gara in zato doma nič ne pomaga - to lahko razumem in spoštujem. Ne morem pa sprejeti dejstva, da je tako neurejen.

Več časa porabim za to, da čistim in pospravljam za njim kot za siceršnje pospravljanje stanovanja! To ne samo frustrira, ampak je tudi neznansko utrudljivo. Mislila sem, da je zakon partnerstvo, vendar najin to zagotovo ni," se pritožuje Sabina, dvaintridesetletna poslovodkinja iz Celja. Sabina je le kaplja v morju žensk, katerih moški mislijo, da je glavno poslanstvo žensk pospravljanje za - njimi, hkrati pa si nočejo priznati, da je zakon partnerstvo.

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Ali imate v svoji bližini osebo, pri kateri se zdi, da je njeno življenje veličastna predstava za druge? Zahteva ves čas pozornost in potrditev,  ne upošteva pa vaših želja in potreb? Se bojite izreči tudi konstruktivno kritiko, ker se bojite, da je ne boste razjezili? Je enkrat do vas prijazna, že v drugim hipi pa vas lahko popolnoma razvrednoti?

Morda ima ta oseba narcistično osebnostno motnjo, za katero v današnjem času trpi vse več posameznikov. Z  Biserko Ilin, dr. med., spec. psihiatrije, razgrinjamo ozadje nastanka te motnje in kaj je mogoče storiti, da (pre)živimo s takšno osebo.

Starejša ko sem, bolj ugotavljam, da sem bila neiskrena v izpovedovanju svojih čustev, predvsem v stanju jeze. Ko me nekdo prizadane, takrat se samo postavim za zid in ne razmišljam o rešitvi, o pogovoru, ampak o tem, kako lahko nasprotniku vrnem besede, da ga bom čimbolj prizadela, da bo občutil, kako je on prizadel mene. In predvidevam, da nasprotnik deluje na enak princip, kar pomeni, da samo tekmujeva v borbi ega, kdo bo prej ali odšel v solzah ali se umaknil, da bo drugi lahko slavil navidezno zmago. Pa je to res zmagoslavni trenutek?

Ponavadi smo ljudje najbolj prizadeti pri ljudeh, katere imamo na najvišji stopnici naše čustvene razporeditve. In ravno njih v stanjih, ko je potolčena naša samopodoba, naš ego, ko so razbita naša čustva, najbolj želimo prizadeti. Začeti z drugačno vrsto komunikacije, z iskrenostjo, je zopet trening. V takih trenutkih, sploh pred ljudmi, partnerji, otroci, pred katerimi smo najbolj razgaljeni, saj želimo, da nas sprejmejo z dobrimi in slabimi lastnostmi, z vsemi našimi muhami in včasih norimi idejami, takrat smo najbolj ranljivi in takrat najbolj branimo sebe in želimo najhuje prizadeti.

Vsekakor je ena izmed temeljnih vsake duhovnosti je spoznanje samega. Tako je nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih napisano: »Človek, spoznaj samega sebe«. Ko iskalec stopi skozi ta vrata, lahko na drugi strani vrat prebere:«in spoznal boš svet in Boga«, ali drugače povedano:«in spoznal boš, da si Bog ti.« Če bi se človek poznal potem te besede ne bi bile napisane; se v resnici poznamo?

Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. V današnjem svetu in človeku je ostalo malo duhovnega jedra. Kot posledica je v človeku velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kako in kaj bo?itd.

Najprej bi rada razložila definicijo besede, ki takole na prvi pogled deluje zelo 'kunštno'.
Kognitivna disonanca pomeni stanje negativnih občutkov, ki se sprožijo, ko se naše globoko prepričanje 'stepe' z nekim novim pogledom ali prepričanjem.

Pomembno je, da se zavemo, da ljudje vse prevečkrat v sebi gojimo zelo trdna prepričanja o neki stvari.
V veliki meri so to stvari, ki smo jih v življenju sprejeli kot samoumevne, ker je bila to bodisi družbena norma, predano razumevanje naših staršev ali nekaj, kar smo se morali naučiti v ponujenem učnem sistemu.

Za srečo ključna duševno zdravje in to, da imaš partnerja.
Ljudje so srečnejši, če so dobrega duševnega zdravja ali če imajo partnerja, kot pa če se jim na primer podvoji osebni dohodek, izhaja iz študije londonske School of Economics. Raziskovalci so v njej pregledali odgovore 200 ljudi ljudi na vprašanja o tem, kako različni dejavniki vplivajo na njihovo dobro počutje.

Kot so ugotovili, ljudi najbolj prizadene, če trpijo za depresijo ali tesnobo, medtem ko je k njihovi sreči najbolj prispeva to, da so v partnerskem odnosu, na spletu povzema britanski BBC.

Pred dnevi sem slišala, da naj bi bila Jezusa množica obsodila na križanje. Res mu je najprej vzklikala, a obsodila ga je jeruzalemska duhovščina, ker ji je podržal ogledalo njene zlorabe božjega imena, saj je molilnico spremenila v tržnico. Žal, tudi Pilat se je zbal vpliva visokih duhovnikov in je razsodil pod njihovim vplivom. Nahujskana množica pa je vedno zlahka vodljiva.

Kaj pa mi? Kje vse se naše občudovanje sprevrže v obtoževanje zaradi neuslišanih želja in pričakovanj v vse večje nasprotovanje in zaničevanje? Najprej v družini ob pričakovanjih in zahtevah do drugega ob neizpolnjevanju svojih dolžnosti, ko naj bi se le enemu cedila med in mleko. In odgovor drugega je podoben. Jezna križata drug drugega.

Sanjskega življenja si želimo vsi. Vendar mnogo izmed nas ne ve, kako bi njihovo sanjsko življenje naj izgledalo. Če želite sanje okusiti, jih morate najprej občutiti in videti na vseh nivojih bivanja.

Cilji, želje se vam lahko uresničijo, če si jih znate do potankosti predstavljati. Um deluje kot magnet. Vibracije, ki jih oddajate in pošiljate preko misli in občutkov, odločajo o tem, kaj boste privlačili. Torej je Zakon o privlačnosti Zakon o ustvarjalnosti. Smo stvaritelji življenja preko lastnih misli.

Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega. Je nekaj najbolj izvirnega in samosvojega v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi lastne osebnosti je po eni strani on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Denimo, da od stotih ljudi zahtevamo, naj narišejo hišo: vsakdo bo to naredil po svoje.

Po drugi strani pa je prav osebnost tista, ki gre v življenju pogosto predaleč in prepogosto pretirava. Prav naša osebnost je povod za mnoge težave, saj zase zahteva mesto, ki pa ji ne pripada. Ko otrok prvič uveljavi svojo voljo, so njegovi starši ob tem zelo ganjeni in nadvse ponosni. Toda kasneje pa bo ta ista volja v napoto tistemu harmoničnemu dogajanju, iz katerega se lahko razvije nova duša.

Zadnje čase veliko slišimo in beremo o delovanju vizualizacij s katerimi lahko manifestiramo in pritegnemo obilje v naše življenje. Pojavljajo se raznorazne tehnike, knjige, tečaji itd. Napoleon Hill je bil pionir takšnega razmišljanja, ki je to sodobni družbi izpostavil ter napisal prvo knjigo že leta 1937 (Think and grow rich), prodana pa je bila v 20 mio nakladi. Drugi val je nekje proti koncu 90-ih spodbudil Kevin Trudeau in v Ameriki naredil pravo revolucijo. Potem je izšla še knjiga Skrivnost in tendenca tovrstnega razmišljanja, da lahko sami kreiramo svojo realnost, se je hitro razširila med ljudmi.

Smo pa ljudje tudi čedalje bolj nestrpni, tempo življenja je vse hitrejši in žal, če učinki niso takojšnji, idejo hitro zavržemo in se podamo nazaj na stara prepričanja.

Ali se znamo uspešno postaviti zase?
Mislim, da si vsak od nas želi živeti po svoje; biti, imeti in početi ( v tem vrstnem redu), kar se nam zdi lepo, privlačno, pomembno, izpolnjujoče, smiselno… skratka vredno našega življenja.
Ampak ni vedno tako. Kadar ne živimo tako, kot bi si želeli, slejkoprej začutimo močno potrebo, da bi se postavili zase - da bi postavili sebe in svoje želje na prvo mesto.

V pogovoru z ljudmi vidim, da je mnogim zelo težko sebe postaviti na prvo mesto. Strah jih je, kako se bodo odzvali bližnji; doživljajo občutek krivde; napadajo jih dvomi, ali ni egoistično, če se postavijo zase in ali to sploh smejo. Dostikrat doživijo negativno izkušnjo, po tem, ko so se poskusili postaviti zase.

Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.

Ljudje ne maramo drugačnih ljudi. Ne maramo živali, ker so drugačne, niti rastlin, ker so še bolj drugačne. Ne maramo zraka, vode, zemlje in ognja, ker so čisto drugačni. V najslabšem primeru se znašamo nad njimi. V malenkost manj slabem jih izkoriščamo. V najbolj hinavskem primeru smo prepričani, da jih imamo radi (Kako radi imamo kužka, ki ga imamo na vrvici in smo ga dali »v njegovo dobro« kastrirati?). Včasih jih trpimo, dokler nam ne poči film in jih ne utopimo v dotlej zadrževanih čustvih. V zanje najboljšem primeru nam jih je tako malo mar, da jih prezremo.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Sreča je dosegljiva, le potrpežljivi morate biti, saj je veliko pogostejša šele v starosti.

Starejši ljudje so namreč veliko srečnejši kot mladi, kar pomeni, da so leta odločilni dejavnik za doseganje sreče. Psihiatri so v raziskavi merili kognitivne funkcije sodelujočih, njihovo fizično zdravje ter druge kazalnike blagostanja. Pokazalo se je, da je bilo njihovo psihično počutje kljub fizičnim primanjkljajem veliko boljše kot pri mlajših. Le nekaj starejših je poročalo o občutkih tesnobe, depresije in stresa v primerjavi s tistimi, starimi od 20 do 30 let.

So stvari, o katerih ne govorimo. So tematike, o katerih se ne pogovarjamo. So tabu občutki, ki jih skrivamo. Ker se bojimo. Bojimo, da bi nas zaznamovali od zunaj, da bi nas imeli ljudje za »čudake«, da bi odkrili tiste najbolj ranljive dele sebe, zaradi katerih bi izpadli slabiči. Saj je vendar tako imenitno delovati močna in postavljena osebnost. Imenitno je, če te imajo ljudje za nekoga, ki ga ne more nič zlomiti.

Sem nekdo, ki ve, kaj hoče v življenju in se tega neomajno drži. Hodim po svoji poti in vsi me občudujejo. Ker bi sami radi dosegli prav to. Biti neomajen in nezlomljiv. Pa sem res tak? Položim roko na srce in v oči privrejo solze. Predolgo sem skrival bolečino v sebi, predolgo igral človeka, kakršnega so želeli videti drugi. Kako pa sem se videl sam? Še tako mišičasto telo enkrat klone pod bremenom uteži, če jih vsaj od časa do časa ne odloži.

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Večja travmatska doživetja, ki povzročijo hudo posameznikovo prizadetost v različnih obdobjih življenja, stopnjah intenzivnosti in oblikah, marsikomu niso prihranjena. Helena je pred desetimi leti v nesreči v hribih izgubila moža. Vesna je v otroštvu preživela spolno zlorabo, fizično nasilje in zanemarjanje. Jože pa se je precej mlad, kar je še spodbudila prometna nesreča, zapil. Vsi trije, ki so z nami delili svoje soočanje s težkimi življenjskimi preizkušnjami, pripovedujejo o svojem procesu ugašanja bolečine.

JOŽE: SPREJEL SEM SVOJO NEPOPOLNOST
Kot otrok je trdno sklenil, da ne bo pil, saj ga je bilo sram zaradi očeta alkoholika, pripoveduje svojo zgodbo Jože. »A pri 15-ih letih se mi je ‚odpeljalo‘. Spil sem vse, kar so mi dali.« V najstniških letih je bil zelo uspešen alpinist. »Uspehe smo proslavljali, kar pa se je od kratkotrajnega popivanja počasi razvilo v resno pitje.«

Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

Ujeti, občutiti in deliti srečo
O čem govorimo, ko govorimo o občutjih sreče pri otrocih? Gre za sprejetost, pozornost, ljubečnost ali varno navezovanje, opravljanje razvojnih nalog in spoznavanje sveta? Pravzaprav za vse našteto. Zato ko na doživljanje sreče pri otrocih pogledamo s stališča čustvenega, socialnega in osebnostnega razvoja, vidimo, da govorimo o notranjem miru, pomirjenosti, izpolnjenosti in zadovoljstvu.

Gre torej za stanja ugodja, ki jih prinašajo občutki »tople povezanosti in lastni razvojni dosežki,« poudarja klinična psihologinja in psihoterapevtka razvojno analitične usmeritve in sistemska družinska terapevtka Bojana Moškrič. »

Navodila za uporabo kako priti do stanja sreče, kaj vse je potrebno opustiti, spremeniti, začeti delati, govoriti in misliti popolnoma drugače…. Kaj sploh pomeni »biti srečen« in zakaj si človek želi do tega stanja, če ga niti ne pozna. Najprej je potrebno vedeti, poznati občutek kako je, ko si srečen, (to ne pomeni, ko si zadet od kemijskih substanc) potem pa narediti vse, da si to stanje ohrani.

Kako pa lahko začutiš občutek sreče? Vsakomur je dana to priložnost, če dovolj dolgo išče in išče. Nekdo bo našel to »stanje« v dveh treh poskusih, drugi bodo rabili teden ali mesec dni. Odvisno tudi, kam se bo kdo obrnil za pomoč in vodenje.

Piše: Uroš Brumen v novi Hani www.revija-hana.com

»Tisto, kar čutimo – bije, tisto, kar čutimo – prepoznamo, tisto, kar čutimo – nas objame, tisto, kar čutimo – nas poljubi, tisto, kar čutimo – nas tolaži in tisto, kar čutimo – nas poboža … Tisto, kar imamo radi – je človek.« Vedno se nekako na prvem mestu pojavi vprašanje: Kje je začetek in kje je konec bivanja? Ali je začetek res tam, kjer se vse začne? Ali pa je konec le začetek oziroma neka nova priložnost, da se lahko v popolnosti izrazimo.

Človek ni le tisto, kar vidimo, človek je v resnici in zares nekaj več. To sem nekako občutil na lastni koži. Takrat, ko sem sredi meditacije, nekega lepega sončnega jutra, ko so od daleč dišali cvetovi češenj in brstele sveže pomladne trave, prvič tudi na svoji zavedni ravni občutil, kako sem svobodno poletel tja navzgor. Tja nekam, v neke druge razsežnosti.