Prodajalec je v izložbo trgovine z domačimi živalmi postavil napis: Kužki naprodaj. Kmalu je stopil v trgovino neki deček. Želel je videti kužke. Trgovec je zažvižgal in iz zadnjega prostora je prišel zlati prinašalec. Sledilo mu je pet mladih kužkov. Zadnji v vrsti, peti, je šepal.

Deček ga je opazil in vprašal trgovca, kaj je narobe s kužkom. Prodajalec mu je razložil, da se je rodil z eno krajšo nogo. »Živel bo, a ne bo nikoli mogel tekati kot drugi psi,« je še razložil trgovec.

Starejši tesar se je pripravljal na upokojitev. Svojemu delodajalcu – pogodbeniku je povedal o svojih načrtih za upokojitev, da bi rad še malo užival življenje s svojo ženo in z veliko družino. Sicer bo pogrešal plačo vsak teden, ampak se je hotel kljub temu upokojiti. Nekako bodo že preživeti.

Pogodbeniku je bilo žal, ker ga zapušča dober delavec in ga je vprašal, če bi lahko zgradil še samo eno hišo kot osebno uslugo. Tesar je rekel da, ampak čez čas je bilo zlahka videti, da njegovo srce ni v njegovem delu. Zatekal se je k starim oblikam strokovnosti in uporabljal slabše materiale. Na ta način je žalostno zaključil svojo, sicer uspešno kariero.

Izgubljen v džungli

Radost ljubezni je možna samo, če si spoznal prej tudi radost samote; samo takrat imaš nekaj, kar lahko deliš. Sicer se srečata dva berača, se obesita drug na drugega in ne moreta zažareti. Ustvarila bosta trpljenje drug drugemu, saj bo vsak od njiju upal in umiral od potrebe da ga 'oni drugi izpolni'. Drugi bo upal enako. Oba sta slepa in ne moreta pomagati drug drugemu.

Slišal sem za lovca, ki se je izgubil v džungli. Tri dni ni mogel najti nikogar, ki bi ga vprašal za pot in postajal je bolj in bolj paničen – trije dnevi brez hrane v nenehnem strahu pred divjimi živalmi. Tri dni ni mogel spati, sedel je buden na nekem drevesu, v strahu, da bo napaden. Tam so bile kače, so bili levi, so bile divje živali.

Še zdaleč nismo bogovi. To je utvara.
niti polbogovi ne. To je le blodnja razuma,
ki ljudi ne meri po srcu, temveč po moči.

KO BOMO DORASLI SEBI, BOMO SPOZNALI,
DA SMO LE KOŠČEK V VZORCU VEČNEGA,
DANI NA SVET ZATO, DA OPRAVIMO TISTO,
ZA KAR SMO SE UČLOVEČILI.

Sporočilo 41  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel 
Narisala: Saša Kelc

V vsakem slabem je nekaj dobrega.
Poskusi odpreti oči za tisto DOBRO
in znašel se boš v svetu, ki je prijazen, bogat in čudovit.

VSE, KAR VIDIŠ KOT DOBRO, SE RAZRAŠČA.

Sporočilo 40  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel 
Narisala: Saša Kelc

Pokloni se vsaki situaciji.
Vsaka se je zgodila z razlogom.

MORDA IMA VELIKO VEČJI SMISEL,
KOT SI MISLIŠ.

Sporočilo 39  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel 
Narisala: Saša Kelc

V nas je velikansko bogastvo, ki čaka,
da ga vidimo, ga vnesemo v življenje.

Občutimo sebe, še pristnega, kot takrat,
ko še nismo vedeli, kaj pomeni pretvarjanje pred seboj ...

ODPRIMO TOPLINO SVOJEGA SRCA.
ODPRIMO SVOJO ČLOVEČNOST.

Sporočilo 38  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel 
Narisala: Saša Kelc

»Biti to, kar si , v svetu, ki se noč in dan trudi, da postaneš nekdo drug, za vsako človeško bitje pomeni bojevati najtežjo bitko, ki se nikoli ne konča.«

(E. E. Cummings)

Malo ljudi v življenju izčrpa vire, ki jih imajo v sebi. Nekaterih globokih vrelcev kreposti nikoli ne uporabimo.

(Richard Byrd)

»Če človek le sledi množici, ne bo prišel nič dlje od nje. Človek, ki hodi sam, se bo verjetno znašel na mestih, kjer ni bilo še nikogar drugega.«

(Alan Ashley – Pitt)

Vaščanova sreča in nesreča

Edina težava z žalostjo, obupom, jezo, brezpomočnostjo, pomanjkanjem, bedo in bridkostjo je, da se jih hočemo znebiti. To je edina ovira. Morali bi živeti z njimi. Ne moremo jim uiti. So situacije, v katerih jih mora življenje integrirati, da zraste. So izziv življenja. Sprejmite jih. So blagoslov in prekletstvo.

Nek moški je imel čudovitega konja in konj je bil tako poseben, da se je celo cesar zanimal za odkup – po kakršnikoli ceni – toda mož ga je zavrnil. Neko jutro pa je ugotovil, da so mu konja ukradli.

Prav mogoče je, da ne živimo tega,
kar življenje je, kar mi smo ...
Ne daje nam občutka, da še kar koli v njem
počnemo z resničnim veseljem ...

Naša notrina nima ničesar, kar bi jo osrečevalo.

PRAZNINO V SEBI NE MOREMO ZAPOLNITI Z ZUNANJIM.

Sporočilo 37  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc

Krog Mahamudre

Spolnost nosi v sebi veliko skrivnosti in prva skrivnost je – če boš meditiral, jo boš videl – da radost pride, ker spolnost izgine. In kadarkoli si v tem trenutku radosti, izgine tudi čas – in če meditiraš nanjo – izgine tudi um. To so kvalitete meditacije.

Moje zapažanje je, da mora prvi vtis o meditaciji vedno priti skozi spolnost, ni druge poti. Meditacija mora vstopiti v življenje skozi spolnost, kajti spolnost je najbolj meditativen fenomen – če jo razumeš, če greš globoko vanjo, če je le ne uporabljaš kot drogo. Tedaj počasi, počasi, ko razumevanje raste, hrepenenje izgine in nekega dne pride do tiste velike svobode, ko te spolnost več ne lovi. Tedaj si tih, molčeč, popolnoma celoten. Želja po drugem je izginila. Še vedno se lahko ljubiš, če si to izbereš, toda ni več potrebe. Tedaj je to le še neke vrste delitev.

V tem kratkem trenutku,
enkratnem dihu in zamahu našega zemeljskega bivanja,
si nepopustljivo postavljamo vedno nove določne "končne cilje",
zato, da bi bili potem, ko jih dosežemo - srečni ...

Vendar pa se potem ti, domišljijski cilji do sreče,
nizajo tako dolgo v neskončnost, da pozabimo živeti.
ŽIVIMO ŠE ZGOLJ ZA CILJE.
ŽIVLJENJU PA ŽIVLJENJA NE DAMO.

Sporočilo 36  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc

Nekoč sta v zemlji ležali dve semeni.
Prvo seme je govorilo: “Želim zrasti! Svoje korenine želim pognati globoko v zemljo in predreti zemeljsko skorjo kot majhna rastlina, ki bo pridno rasla naprej.

Želim razgriniti svoje liste in skupaj z njmi praznovati prihod pomladi. Želim čutiti sonce, želim da me upogiba veter in želim občutiti jutranjo roso. Želim rasti!

In tako je seme zraslo v močno rastlino.

Drugo seme je govorilo: „Bojim se. Če v zemljo poženem korenine, ne vem, kaj me čaka v globinah. Bojim se, da me bo bolelo. Če bom želelo predreti zemeljsko skorjo, se bojim, da bom poškodovalo svoje steblo.

Atishina srčna meditacija

Bolečina je naravna; moramo jo razumeti, moramo jo sprejeti. Kajti običajno se bolečine bojimo, običajno se ji izogibamo. Ker se mnogo ljudi izogiba srca, se obesijo na glavo, živijo v glavi.

Srce daje bolečino, res je, ampak samo zato daje tudi užitek – zato daje bolečino. Bolečina je pot do užitka; agonija odpira vrata ekstaze. Če se tega zavedaš, sprejemaš bolečino kot blagoslov. Tedaj se kvaliteta bolečine v trenutku začne spreminjati. Nič več ji nisi nasprotnik, in ker nisi več njen nasprotnik, ni več bolečina; je prijatelj. Je ogenj, ki te bo očistil. Je transmutacija, proces, v katerem bo staro odšlo, da se bo lahko pojavilo novo, v katerem bo um izginil in bo srce delovalo popolnoma. Tako postane življenje blagoslovljeno.

Telo - tempelj moje duše, tempelj tega, kar sem,
smo začeli primerjati z drugimi telesi.
določili smo mu lepotne norme,
ki hromijo njegovo naravnost in ga kalibrirajo.

Pozabljamo, da so vsa telesa lepa.
RAZLIČNO LEPA.

Sporočilo 35  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc

Nekega dne je vžigalica rekla sveči. „Dobila sem nalogo, da te prižgem.“ “O, ne”, se je ustrašila sveča, “samo tega ne stori. Ko bom gorela, bodo moji dnevi šteti. Nobeden ne bo mogel več opazovati moje lepote.” Vžigalica je vprašala: “Ampak, a želiš ostati celo življenje hladna in trda, brez da bi zaživela.?”

Ampak, ko goriš to boli in ti jemlje moči”, je negotovo in polna strahu zašepetala sveča. “To je res”, je odvrnila vžigalica. „Ampak, saj to je skrivnost našega poslanstva: „Mi smo Luč. Jaz lahko le malo storim: Če te ne prižgem, zamudim smisel svojega življenja. Na svetu sem, da zanetim ogenj.

Tudi mi odrasli,  tako, kot otroci,  prerastemo svoje igrače.
***
To, kar nam je danes najpomembnejše v našem življenju, nam bo že jutri povsem pristranskega pomena.
***
Sanje so balzam za dušo.
***
Človek v razvitem svetu že danes troši več dobrin, kot je v naravi obnovljivih virov. Bomo pustili kaj tudi za vnuke, pravnuke?
***
Nadvse sem vesela tistih otrok, ki me ob srečanju še znajo pozdraviti na stopnišču.
***
Poznamo blišč in bedo razvitega sveta in vlogo posameznika v njem, a kljub temu, kakor  vznemirjena čreda  v savani, nezavedno drvimo namišljeni sreči nasproti.
***

Železni traverzi in beton cest,
ki peljejo v prazno dirko,
ME NE NAPOLNIJO.
Hrupne zabave in luksuz izložb,
NE ZADOVOLJIJO SRČIKE MOJEGA SRCA,
NE POTEŠIJO MOJEGA BISTVA,
niti dotaknejo se ga ne.
Življenje, katerega cilj je borba za prestiž,
ME PEHA V POVRŠNOST NEUSTVARJALNOSTI.

Kje so moje korenine v tem svetu?
NE NAJDEM JIH V BETONU!
Razriti moram beton in iti  - GLOBLJE.
POD POVRŠJE. POD POVRŠNOST.

Sporočilo 34  knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc

Filozof, mistik in nevihta

Strela ne razsvetljuje tvoje poti, ne služi ti kot svetilka v roki; samo za hip razsvetli, razjasni pot pred teboj. Toda ta en sam namig je dragocen; zdaj so tvoje noge zanesljive, tvoja volja je močna, tvoja odločitev, da dosežeš svoj cilj je okrepljena. Videl si pot in veš da je tam in da ne tavaš brezizhodno. En sam trenutek svetlobe in zagledaš pot pred seboj, po kateri moraš potovati in tempelj, ki je cilj tvojega potovanja.

Slišal sem zgodbo o dveh popotnikih, izgubljenih v gozdu v neki zelo temni noči. Bil je hudo nevaren gozd, poln divjih živali, zelo gost in vsenaokrog njiju je bila črna tema. Eden od popotnikov je bil filozof, drugi je bil mistik. Nenadoma se je razbesnela nevihta, trčila sta oblaka in strele so švigale naokoli. Filozof je pogledal v nebo, mistik je pogledal na pot. V trenutku ko je udarila strela, je zagledal pot pred seboj, razsvetljeno. Filozof je gledal strelo, se začel spraševati, »Kaj se dogaja?« in pot zgrešil.

Vsak človek ima svoj lastni,
SVOJ PRAVI ČAS,
ko bo svojo notranjost odprl navzven,
jo zaživel, jo podaril drugim in z njo oplemenitil svet.

Sporočilo 33 iz knjige Pot k zavedanju, Elene Danel
Narisala: Saša Kelc

Pred davnimi, davnimi časi je obstajal otok na katerem so živela vsa človeška čustva: Dobra volja, Žalost, Modrost, in med njimi je bila tudi Ljubezen. Nekega dne je bilo čustvom povedano, da bodo mogla otok zapustiti, ker se bo potopil. Čustva so pripravila ladje in otok zapustila.

Le ljubezen je želela počakati do zadnjega trenutka. Preden je otok potonil, je ljubezen prosila za pomoč.
Bogastvo se je z bleščečo se ladjo pripeljalo mimo Ljubezni. Vprašala je: „Bogastvo, a me lahko vzameš s seboj?“ Ne, ne morem. Na ladji imam polno zlata in srebra. Nimam prostora še zate.“