Nekoč sta v zemlji ležali dve semeni. Prvo seme je govorilo: “Želim zrasti! Svoje korenine želim pognati globoko v zemljo in predreti zemeljsko skorjo kot majhna rastlina, ki bo pridno rasla naprej.
Želim razgriniti svoje liste in skupaj z njmi praznovati prihod pomladi. Želim čutiti sonce, želim da me upogiba veter in želim občutiti jutranjo roso. Želim rasti!
In tako je seme zraslo v močno rastlino.
Drugo seme je govorilo: „Bojim se. Če v zemljo poženem korenine, ne vem, kaj me čaka v globinah. Bojim se, da me bo bolelo. Če bom želelo predreti zemeljsko skorjo, se bojim, da bom poškodovalo svoje steblo.
Ne vem, kaj me čaka na površju. Toliko stvari se lahko zgodi medtem ko rastem. Ne, raje bom ostalo tukaj na varnem in počakalo, da nevarnost mine.
In tako je seme ostalo v zemlji in čakalo.
Nekega jutra je mimo prišla kura. S svojimi ostrimi kremplji je brskala po zemlji in iskala hrano. V zemlji našla čakajoče seme in ga pojedla.
Nekoč sta v zemlji ležali dve semeni.
