Nekega dne je vžigalica rekla sveči. „Dobila sem nalogo, da te prižgem.“ “O, ne”, se je ustrašila sveča, “samo tega ne stori. Ko bom gorela, bodo moji dnevi šteti. Nobeden ne bo mogel več opazovati moje lepote.” Vžigalica je vprašala: “Ampak, a želiš ostati celo življenje hladna in trda, brez da bi zaživela.?”
Ampak, ko goriš to boli in ti jemlje moči”, je negotovo in polna strahu zašepetala sveča. “To je res”, je odvrnila vžigalica. „Ampak, saj to je skrivnost našega poslanstva: „Mi smo Luč. Jaz lahko le malo storim: Če te ne prižgem, zamudim smisel svojega življenja. Na svetu sem, da zanetim ogenj.
Ti si sveča. Oddajati moraš svetlobo in toploto. Vse tvoje bolečine, trpljenje in moči se spremenijo v to Luč. Ne boš izpuhtela, če se izčrpaš. Drugi bodo tvoj ogenj nosili naprej. Umrla boš edinole, če odnehaš!“ Nakar se je sveča priklonila in polna pričakovanja rekla: „Prosim te, prižgi me!“
Nekega dne je vžigalica rekla sveči. „Dobila sem nalogo, da te prižgem.“ “O, ne”, se je ustrašila sveča, “samo tega ne stori. Ko bom gorela, bodo moji dnevi šteti. Nobeden ne bo mogel več opazovati moje lepote.” Vžigalica je vprašala: “Ampak, a želiš ostati celo življenje hladna in trda, brez da bi zaživela.?”
