Če si v padlem svetu do dna spoznal kaj pomeni biti izven ljubezni prisluhni:
»Čeprav si majhen in nemočen vedi; edini pravi namen stvarstva je, da postaneš ljubezen ti.«
Ko do dna srca uslišiš Božjo prošnjo, postaneš neskončno močen, takrat ti je v blagodet celo to spoznanje, ki te je nekoč od ljubezni ločilo, ker te varuje.

Poglej opazuj se ko ljubiš, ko odvržeš razpoloženja padle narave, ki ti ljubezen pogojujejo in v tebi zaživi le ljubezen. O kakšna razlika.
Drugačen je v deželi ljubezni sonca sijaj, ker ni le beseda, temveč najvitalnejša zmeraj čista sila vesolja, je Bog.

*
Stari oče je nekoč, ko je govoril o jezi in zameri, rekel vnuku:
"V meni se bojujeta dva volkova. Enemu je ime Ljubezen, drugemu Bes.
Oba sta močna in bojevala se bosta do smrti."
"Dedek, kateri bo zmagal?", je vprašal fant.
"Tisti, ki ga bom hranil.", je odgovoril ded.

Stara indijanska zgodba

Mnogo dobrega smo prejeli v dar že kot otroci,
zato imamo prav vsi skrite zaklade v sebi,
od nas pa je odvisno,
ali bomo te zaklade v življenju prav uporabili,
ali pa ne.

Iz facebooka -SOS-Sprejemanje osvobajanje sobivanje-

Pametni ljudje se prilagajajo svetu,
medtem ,ko pa imajo ljudje za nespametne tiste , ki želijo , da se drugi prilagodijo njim, ampak ravno zato je ves svet odvisen od tistih nespametnih ljudi, saj je od njih odvisen napredek človeštva....
Saj vesolje je neskončno , kakor lasten um človeštva....

Sneg se razgrne pred tabo,
da ti možnost vseh zimskih veselij,
ter ko to opravi, tiho odide,
kakor tudi vsi naši ljubljeni.

Resničen popolnoma ozaveščen, je lahko samo pomočnik drugim, da izvorno bit razodenejo.
Ko naredi vse, tudi ve, da tisti, ki grejo po poti prav, jo tudi obdržijo in razodenejo.
Kajti vedeti je treba, da na koncu je človek vedno prepuščen samemu sebi, ravno tu je treba najbolj v vsej jasnosti in veselju izpolnjevati to, k čemu je vsak človek po izvornosti poklican.

Tu nočem, da bi se to razumelo kot neko brezobzirno prepustitev človeka samemu sebi, ampak, da se na koncu zmeraj razodene, kaj je v njem ali njegova bit.
Tu se pokaže, kaj je v njem.

Čas kot peščena ura polzi skozi prste in se zlije z preostankom peska na tleh. Med njimi ne opaziš razlike. Sprašuješ se katere drobtinice peska so tvoje, katere predstavljajo tebe....

Ozreš se na svojo roko in na prste skozi katere je spolzel. Na njih opaziš tu pa tam kakšno drobno mrvico, ki se je prilepila na vlažno kožo in tako obtičala. Predstavljaš si le kako bi lahko tudi čas tako obstal...da ne bi v celoti spolzel v nič.

Drobcen pesek se ti zalesketa v žarku sonca in ti prebudi tiste misli, ki so skrite globoko v tebi. Misli, ki so obstale v času in se niso razblinile v pozabo.

Ko se zjutraj prebudiš, in tvoje misli naravno spontano zdrsnejo na dan in delo, ki te čaka, tudi če prvikrat, sebe v delu in vsem, kar te čaka, glej kot zadovoljnega srečnega sposobnega se spoprijeti z vsem, kar ti dan prinese.

Ko dan začnemo ljubeče popolnoma naravnani na to, jasno vedoč, da je v tem svetu tako, da se v njem lahko zgodi vse, nas še tako težke težave in preizkušnje, kar ne morejo in ne morejo premagati.

Ne bomo zmeraj prišli domov kot zmagovalci, čeprav imamo kar se da čiste in dobre namene, a če bomo kljub poraženosti ravnali najbolj dobro kot premoremo in v svoji biti kljub porazu, ostali čisto pošteni in dobro namenski, če bomo tako ravnali, bomo v tem in s tem tudi zmagali..