Dobra misel in resnična. Konec 90-ih sem bila v situaciji, da sem morala v OŠ učiti o religijah (monoteističnih) in ker nisem imela učbenika, sem pridno hodila v študijsko knjižnico, študirala in si prebrala vse svete spise. Tiste prvotne, najstarejše. Poučevala sem komparativno, ravno zaradi tega, da bi pokazala, da si religije sploh niso v osnovi tako različne, kot bi njihovi "poznavalci" hoteli. Za primer sem vzela osnovnih 10 zapovedi, jih zapisala na tablo tako, kot sem jih našla pri Judih, kristjanih, muslimanih, budistih. Z njihovimi besedami in metaforami. Na moje veselje se mi je zgodilo, da je nekaj učencev samih vzkliknilo: "Pa saj to je isto !" Ja, ravno to sem jim hotela tudi sama povedati. Razlike, ki jih danes poznamo, so nastajale v časih, ko so različni "znanilci" ugotovili, da se s tem da tudi manipulirati in obvladovati ljudi. Zato jaz ločim med ljudmi, ki v nekaj verujejo in med tistimi, ki se samo dajo poučevati, ne da bi veliko razumeli in s tem pripomorejo k razhajanjem.

[ Odgovori na to | # ]